text size
Obstaja podzvrst poslovne literature, ki se očitno dobro prodaja, vendar jo mnogi še vedno jemljejo z določeno mero skepse. Gre za knjige, ki trdijo, da bogastvo ni stvar sreče ali okoliščin, temveč veščina, ki se je lahko naučimo. Med njihovimi najbolj prepoznavnimi zagovorniki je Brian Tracy, ki to sporočilo širi že več desetletij.
Pri 82 letih je še vedno predsednik in izvršni direktor podjetja Brian Tracy International s sedežem v kalifornijskem Solana Beachu. Svoje zamisli je strnil v več kot 80 knjig, predaval je več kot 5.000-krat v 107 državah in nagovoril več kot pet milijonov ljudi. Njegovega vpliva zato ni mogoče prezreti, še posebej ob dejstvu, da je svojo pot začel skoraj brez izhodišč za uspeh.
V rodni Kanadi je opustil srednjo šolo, opravljal fizična dela, nato pa se preizkusil v prodaji. Leta 1984 je ustanovil lastno podjetje. Premoženja ni podedoval, njegovo neto premoženje pa je danes ocenjeno na približno 15 milijonov dolarjev.
Njegova knjiga "Getting Rich Your Own Way" se začne tam, kjer se večina knjig o osebnih financah konča, pri načinu razmišljanja. Tracy zapiše: "Izhodišče vsakega bogastva je miselnost obilja. Najprej morate verjeti, da lahko postanete bogati."
Na prvi pogled se to sliši kot še ena različica priljubljene psihologije uspeha, ki smo jo v različnih oblikah slišali že neštetokrat. Vendar takšno razmišljanje ni povsem brez podlage. Vlagatelji svoje odločitve sprejemajo na podlagi pričakovanj o prihodnosti, podjetniki ustanavljajo podjetja, ker verjamejo v možnost uspeha, ljudje, ki so prepričani, da priložnosti obstajajo, pa jih pogosto hitreje prepoznajo, ko se pojavijo.
Ne gre za to, da bi misli čudežno privabljale denar. Gre za to, da usmerjena pozornost spremeni, kaj opazimo. Ne zato, ker bi bilo priložnosti nenadoma več, temveč zato, ker smo se jih naučili iskati.
Življenje ni vsakomur odprlo vrat dvigala in mu položilo rdeče preproge. A okoliščine niso edini dejavnik, ki določa, kako daleč lahko pridemo, meni avtor knjige. Foto: Depositphotos
Lepljiva tla in stropi
A prvo pravilo, s katerim Tracy začne knjigo, ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. Tudi sam avtor priznava, da si ljudje, ki niso odraščali v okolju, kjer je bil kdo premožen ali vsaj finančno stabilen, težko predstavljajo, kako je videti življenje v izobilju. Okolje, v katerem živimo, močno vpliva na naš odnos do denarja, tveganja in uspeha.
Finančni napredek zato ni zgolj vprašanje osebne naravnanosti in prepričanj. Nanj vplivajo tudi družinsko ozadje, izobrazba, dostop do informacij ter sistem, ki nekaterim izhodiščem omogoča več prednosti kot drugim. Ljudem pogosto ne manjka želje po uspehu, temveč znanja, poznanstev in dostopa do priložnosti, ki bi jim pokazale, kako denar deluje.
Raziskave o bogastvu kažejo, da številni uspešni posamezniki prihajajo iz okolij, ki so jim že na začetku ponudila del ključnih prednosti: kapital, mrežo poznanstev, kakovostno izobrazbo ali dovolj varnosti, da so si lahko privoščili tvegane odločitve.
V prid tej tezi govorijo tudi podatki Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) iz obsežnega poročila A Broken Social Elevator? (v prevodu: "Pokvarjeno družbeno dvigalo?"), ki se ukvarja z medgeneracijsko družbeno mobilnostjo.
Statistika kaže, da potomci revnih družin v povprečju potrebujejo štiri do pet generacij, da dosežejo povprečno raven dohodkov. "Čeprav se dvema tretjinama ljudi, katerih starši so imeli nizke prihodke, uspe povzpeti v višjo dohodkovno skupino, je pri skoraj polovici ta napredek omejen zgolj na sosednjo dohodkovno kategorijo. Posledično bi v povprečni državi OECD otroci iz najnižjih desetih odstotkov po prihodkih potrebovali približno štiri do pet generacij, da bi dosegli raven povprečnih dohodkov."
OECD ta pojav v študiji opisuje z metaforama "lepljivih tal" in "lepljivih stropov". "Tla" predstavljajo ovire, ki ljudi, rojene v manj premožnih družinah, zadržujejo na dnu družbene lestvice in jim otežujejo napredovanje. "Stropi" pa opisujejo prednosti bogatejših družin, ki se prenašajo skozi generacije in njihovim potomcem pomagajo ohranjati položaj na vrhu družbene lestvice. Posledica je vse počasnejša družbena mobilnost in vse manjša možnost, da bi rojstno okolje prenehalo določati življenjske priložnosti posameznika.
Tracy teh omejitev ne zanika, vendar izhaja iz prepričanja, da lahko posameznik kljub temu vpliva na svojo finančno prihodnost: "Ljudje lahko spremenijo svojo finančno usodo z izobraževanjem, disciplino, podjetništvom in razvijanjem veščin, ki imajo vrednost na trgu." Drugače povedano, poreklo določa izhodišče, ne pa nujno tudi končnega cilja. Avtorjeva perspektiva je zato, da je družbeno dvigalo sicer upočasnjeno, vendar še vedno deluje. Njegova knjiga je nekakšen priročnik za tiste, ki želijo razumeti, kako ga lahko bolje izkoristijo. Sledi nekaj njegovih nasvetov.
Zlati ključ do bogastva je ustvarjanje vrednosti
"Večjo vrednost kot dodajate svojemu delu, bolje boste plačani. Večjo vrednost kot dodajate svojemu življenju, več boste iz njega dobili," trdi Tracy.
Izhaja iz tega, kar sam vidi kot edini pošten vir bogastva: drugim ljudem ponuditi večjo vrednost kot konkurenca. Njegova priljubljena provokacija se glasi: nihče vam ne dolguje prihodka. Prihodek je cena, ki jo drugi ljudje prostovoljno plačajo za rešitev svojega problema.
V praksi to pomeni, da si moramo zastaviti vprašanje: za kaj me ljudje dejansko plačujejo in kako lahko to počnem bistveno bolje? Trg namreč nagrajuje razliko, ne povprečja.
Tracyjev konkreten nasvet za napredek je, da vsako leto prepoznate eno veščino, ki bi lahko najbolj vplivala na vaš prihodek, in jo razvijete do ravni, ko vas ljudje iščejo po imenu, ne zgolj po delovnem mestu. To imenuje "ključna omejujoča veščina", torej ena stvar, ki vas najbolj ovira pri napredku. Večina ljudi jo pozna ali vsaj sluti, vendar se je izogiba, ker je neprijetna. Prav zato ostaja njihova največja omejitev.
Drugi, manj očiten del tega pravila je, da mora biti vrednost tudi vidna. Tracy meni, da so številni sposobni ljudje slabo plačani preprosto zato, ker drugi ne vedo, kaj počnejo oziroma kakšno vrednost ponujajo.
Trening za življenje v izobilju se začne pri načinu razmišljanja, gradi z oblikovanjem navad in pospeši z razvijanjem novih veščin. Foto: Depositphotos
Navade kot temelj dolgoročnega uspeha
"Vaše življenje se izboljša šele, ko se izboljšate vi. Do tega pa vodi le nenehno delo na sebi."
Brian Tracy bogastva ne razume kot posledice sreče ali enkratne priložnosti, temveč kot rezultat vsakodnevnih odločitev, ki sčasoma postanejo navade. Ena od njegovih najbolj prepoznavnih metod je tako imenovano pravilo treh. Izvira iz prepričanja, da v vsakem poslu obstajajo tri ključne naloge, ki ustvarijo skoraj vso vrednost posameznikovega dela. Tracy svetuje, naj vsak pripravi seznam vseh svojih obveznosti, prepozna tri najpomembnejše in jim nameni največ časa ter energije. Manj pomembne naloge pa naj, kjer je mogoče, prepusti drugim, odloži ali opusti. Sporočilo je preprosto. Najuspešnejši ljudje ne poskušajo narediti vsega, ampak svojo pozornost usmerijo v dejavnosti, ki prinašajo največ rezultatov. Pri osebni produktivnosti zato ni odločilno, koliko ur delamo, temveč ali čas vlagamo v naloge z največjim učinkom. To razmišljanje temelji na znanem Paretovem načelu oziroma pravilu 80/20. Italijanski ekonomist in matematik Vilfredo Pareto je na začetku 20. stoletja ugotovil, da je bilo približno 80 odstotkov italijanske zemlje v lasti 20 odstotkov prebivalstva. Kasneje se je izkazalo, da je podobno razmerje mogoče opaziti tudi na številnih drugih področjih, od poslovanja in prodaje do upravljanja časa. Prav zato se načelo 80/20 še danes uporablja kot eno temeljnih vodil pri določanju prioritet.
Bistvo tega načela je, da majhno število vzrokov pogosto ustvari največji del rezultatov. V praksi se to pogosto izraža z razmerjem 80/20: približno 20 odstotkov dejavnosti, strank, izdelkov ali odločitev lahko prinese okoli 80 odstotkov vseh učinkov.
V poslovnem svetu to pomeni, da manjše število strank pogosto ustvari večino prihodkov, peščica izdelkov prinese največji del dobička, nekaj ključnih aktivnosti pa ustvari največjo vrednost.
Najprej "Pojej že to žabo!" Najzahtevnejšo in najpomembnejšo nalogo je treba opraviti prvo, zjutraj, še preden začnemo pregledovati sporočila. Dan, v katerem je najtežja naloga zaključena že do desete ure, je dan, ki ga je težko pokvariti. Tracy je temu pravilu posvetil celo knjigo z enakim naslovom, v kateri predstavlja 21 pravil za premagovanje odlašanja in večjo učinkovitost. "Svojo žabo 'pojejte' takoj, če jih imate dve ali več, pa najprej 'pojejte' tisto najbolj grdo," svetuje avtor.
V feng šuju ima žaba poseben pomen in velja za enega najbolj prepoznavnih simbolov, povezanih z bogastvom in privabljanjem blaginje. Prav ta simbolika je navdihnila umetnika Manon Cezaro in Alexisa Jameta, da sta za izložbe veleblagovnice Selfridges v Londonu ustvarila igrive umetniške instalacije. Foto: Bloomberg Adria
Najprej plačajte sebi. Od vsakega priliva denarja najprej odložite 10 do 20 odstotkov, še preden poravnate katerikoli drug strošek. K temu dodaja tudi svoje pravilo nadzora nad porabo: vsako večjo nakupljeno stvar odložite za 30 dni in preverite, koliko nakupov bo po tem času še vedno res potrebnih.
Pomemben del vlaganja vase pa je tudi nenehno pridobivanje znanja. Ura branja na dan na področju, s katerim se ukvarjate, vas sčasoma lahko uvrsti med najbolj informirane ljudi na tem področju. To je ena najbolj dostopnih oblik osebnega napredka, poudarja Tracy tudi v številnih svojih spletno dostopnih predavanjih.
Prodaja je ključna življenjska veščina
Tracy meni, da je prodaja ena najbolj uporabnih in prenosljivih veščin. Ne prodajamo namreč samo izdelkov. Vsak dan prodajamo tudi ideje sodelavcem, svoje znanje delodajalcu na razgovoru za službo, projekte nadrejenim, storitve strankam in predloge bližnjim. Kdor zna prepoznati vrednost, jo jasno predstaviti in ljudi prepričati v odločitev, bo po njegovem mnenju le redko ostal brez priložnosti za zaslužek.
Njegovi nasveti so zelo praktični: namesto da preveč govorite, postavljajte prava vprašanja. Poslušajte toliko časa, da težavo sogovornika razumete bolje, kot jo zna sam opredeliti, nato pa ponudite rešitev, ki odgovarja njegovim potrebam. Pomembno je tudi, da se na pomisleke odzovete mirno, samozavestno in konstruktivno.
Najpomembnejši korak je, da znate zahtevati odločitev, ne glede na to, ali gre za prodajo, napredovanje ali doseganje dogovora. Tracy meni, da številni posli ne propadejo zaradi cene, ampak zato, ker nihče ne naredi odločilnega koraka in ne vpraša. Pri uspehu na področju prodaje pa poudarja tudi pomen ugleda. Ta je kapital, ki ga gradimo leta ali desetletja, izgubimo pa ga lahko z eno samo napačno potezo. Svetuje, da si posameznik oblikuje jasno osebno poslanstvo oziroma življenjsko vodilo: en stavek, ki opredeljuje, komu želi služiti in kako. Nato naj vsako pomembno odločitev presoja skozi to prizmo. Denar, ki izhaja iz jasnega poslanstva in ustvarjene vrednosti, je dolgoročno bolj obstojen, medtem ko zaslužek, pridobljen po bližnjicah, pogosto hitro izgine, meni avtor. Če je bogastvo odraz vrednosti, ki jo ustvarimo za druge, je zaupanje njegov najpomembnejši temelj.
Kako uporabiti ključne vzvode za uspeh?
Čeprav bo pot do bogastva za vsakega posameznika drugačna, so načela, ki vodijo do uspeha, univerzalna, meni Brian Tracy. Foto: Depositphotos
Kako izkoristiti vzvode za večji uspeh?
Nihče ne uspe povsem sam. Prav v tem se skriva dobra in slaba novica, odvisno od tega, kako na to gledamo. Dobra novica je, da največji rezultati nastajajo skozi sodelovanje, zaupanje in sposobnost povezovanja z drugimi ljudmi. Slaba pa, da način, kako uporabljamo čas, denar, znanje in energijo drugih, ne določa le hitrosti našega napredka, temveč tudi sled, ki jo puščamo za seboj. Tracy zato celo poglavje namenja konceptu vzvoda, torej sposobnosti, da svoje rezultate povečamo z uporabo virov, ki niso zgolj naši. Loči več vrst vzvodov: tuj kapital, čas drugih ljudi, njihove ideje in delo. Po njegovem mnenju uspešni ljudje ne poskušajo vsega narediti sami, temveč gradijo sisteme, ekipe in partnerstva, ki jim omogočajo doseči več, kot bi lahko zgolj z lastnim trudom.
Sam vzvod pa ni ne dober ne slab, temveč le poveča učinek načina, kako ga uporabljamo. V rokah nekoga, ki gradi zaupanje in ustvarja vrednost, lahko postane orodje skupne rasti. V rokah nekoga, ki išče zgolj osebno korist, pa lahko postane sredstvo izkoriščanja drugih. Zato Tracy poudarja tudi etično plat: delegiranje ne pomeni prelaganja bremena na druge, temveč sprostitev časa, da lahko vsak opravlja tisto, v čemer je najboljši. Njegovi primeri so praktični: manj pomembne naloge prenesite na druge, da se lahko osredotočite na dejavnosti z največjim učinkom; gradite partnerstva z ljudmi, katerih znanja dopolnjujejo vaša; uporabite tehnologijo za večjo učinkovitost; poiščite načine, kako z manj viri ustvariti večjo vrednost.
Ključno vprašanje zato ni, ali uporabljamo vzvode, temveč kako jih uporabljamo: ali rastemo skupaj z ljudmi okoli sebe ali zgolj na njihov račun?
Delajte tisto, kar imate radi
To sicer ni nova ideja, vendar je Tracyjev pristop zelo konkreten in uporaben. Cilj je najti presečišče treh stvari: tega, v čemer ste dobri, tega, kar radi počnete, in tega, za kar je trg pripravljen plačati.
Prav v tej točki po Tracyjevem mnenju leži pot do pravega bogastva, ki ne pomeni zgolj finančnega obilja, temveč tudi osebno zadovoljstvo. Tukaj so njegovi koraki:
- Naredite seznam vsega, kar radi počnete, tudi če trenutno ne verjamete, da lahko s tem zaslužite.
- Prepoznajte svoje edinstvene talente in področja, na katerih ste boljši od drugih.
- Raziščite, kako lahko svojo strast spremenite v donosen posel ali kariero.
- Poiščite načine, kako v svoje trenutno delo vključiti več stvari, ki vas veselijo.
- Ne bojte se sprememb, če vas vodijo do dela, ki vas resnično izpolnjuje.
Ikigai je japonski koncept, ki pomeni "razlog, zaradi katerega zjutraj vstanemo". Gre za presečišče tega, kar imamo radi, tega, v čemer smo dobri, tega, kar svet potrebuje, in tega, za kar smo lahko plačani. Japonska psihiatrinja Mieko Kamiya je ta tradicionalni izraz še posebej približala širši javnosti v knjigi On the Meaning of Life (1966), v kateri je ikigai opisala kot občutek smisla, notranje vrednosti in življenjskega namena. Foto: Depositphotos
Pot do bogastva je maraton, ne sprint, Tracyjeva knjiga pa ponuja nekakšen načrt treninga: začne se z načinom razmišljanja, nadaljuje z oblikovanjem navad in se pospeši z razvijanjem novih veščin.
Čeprav lahko v nekaterih delih deluje kot svojevrstna "teologija uspeha", torej sistem prepričanj in načel, ki tako kot vsaka teologija najbolje deluje za tiste, ki so že "znotraj templja" oziroma sistema, knjiga ostaja koristen opomnik, da gumb za dvigalo obstaja. Če ste že v stavbi, zakaj bi hodili po stopnicah?
.webp){kind=icon}
