Mesec dni po Evropi z eno vozovnico: štiri države in 4.400 kilometrov

Dvajsetega  julija, nekje med trgom Cibeles in dvema milijonoma ljudi v rdečih dresih na madridskih ulicah, sem spoznala, da najboljšega dela tega potovanja sploh ne bi mogla načrtovati. Še mesec prej sem doma preučevala zemljevide evropskih železniških povezav in razmišljala, kako bi na poti povezala čim več obmorskih krajev. Če bi sledila prvotnemu načrtu in izbrala Barcelono, bi zamudila verjetno eno največjih praznovanj, kar jih je Španija doživela.

Odločitev je bila pravzaprav preprosta: hladnejša severna Evropa z manj stavkami in gneče, a tudi z manj živahnosti ter, vsaj po mojem okusu, slabšo kulinariko, ali pa preverjena južna pot, vendar le skozi kraje, ki jih še nisem obiskala.

Na koncu je seveda zmagal jug. Sredozemlje ponuja toliko čudovitih krajev, da bi lahko že samo ob italijanski obali brez težav preživela dva meseca. A želela sem več: prečkati več državnih meja, se sama znajti v različnih državah in jezikih, z vlakom prepotovati več kot štiri tisoč kilometrov in ugotoviti, kako daleč me lahko pripelje ena sama vozovnica.

Železniška postaja v Nici| Depositphotos

Vsakič, ko sem komu povedala, da se za mesec dni odpravljam na pot sama, sem naletela na precej dvomljive poglede. Sama sem bila precej bolj mirna, pot sem načrtovala do najmanjše podrobnosti: kam želim, kako se izogniti nočnim vožnjam z vlakom in kaj storiti, če mi kdo ukrade telefon. Šele na poti sem ugotovila, koliko ljudi pravzaprav potuje na podoben način. Med njimi niso bili le dvajsetletniki, temveč tudi popotniki v šestdesetih, ki so z vlakom znova odkrivali mesta, ki jih niso obiskali že desetletja. Največ sem srečevala Avstralcev, pa tudi Nemcev, Britancev in Američanov. Zanje je tak način potovanja morda bolj samoumeven in dostopen, a z dobrim načrtovanjem in nekaj prilagodljivosti bi lahko postal povsem izvedljiv tudi za nas.

Zamisel o eni vozovnici, ki povezuje Evropo, sicer še zdaleč ni nova. Interrail obstaja od leta 1972, ko so ga ob 50. obletnici Mednarodne železniške zveze uvedli kot vozovnico za mlade do 21. leta. Danes zgornje starostne omejitve ni več.

Samostojna pustolovščina in tisoči kilometrov po tirih

Kljub temu so nam samostojna potovanja še vedno nekoliko tuja. Stavek "še nikoli nisem srečal oziroma srečala nikogar iz Srbije, ki bi potoval sam" sem slišala tolikokrat, da sem nehala šteti. Morda zato, ker imamo preprosto radi družbo, morda pa zato, ker se v njej počutimo varneje. Navsezadnje je lažje, če imaš ob sebi nekoga, na kogar se lahko zaneseš. A prav samostojno potovanje je tudi priložnost, da bolje spoznaš sebe, okrepiš samozavest, ugotoviš, kaj ti ustreza in kaj ne, ter vajeti celotne pustolovščine vzameš v svoje roke.

Ko sem začela načrtovati pot, sem se precej opirala na umetno inteligenco, kar je bila, priznam, deloma tudi napaka. Ta ti sicer pripravi urejen seznam znamenitosti, ki jih "moraš" videti, vendar seznam še ni mesto. Bolje od tega, da se spoprijateljiš z domačini in jih vprašaš za nasvet, je pravzaprav le eno: da se ob pravem času znajdeš na pravem mestu.

Vozovnica, s katero sem potovala, velja v 33 evropskih državah in pri približno 40 železniških prevoznikih. Med njimi je tudi Srbija, vendar je tam železniških povezav manj, zato ustrezne poti ni vedno preprosto sestaviti. Ko sem seštela vse odseke svojega potovanja, se je nabralo približno 4.400 kilometrov po tirih. Za občutek, to je več od skupne dolžine železniškega omrežja v Srbiji.

Potovanje z vlakom po Sredozemlju ni vedno tako preprosto, kot se sliši. Sedeže je pogosto treba rezervirati vnaprej in zanje doplačati, vlaki, zlasti na jugu Evrope, pa zaradi stavk ali zamud niso vedno najbolj zanesljivi.

Kljub temu ostaja vlak moj najljubši način potovanja. Mir, ki ga ponuja vožnja, in pokrajine, ki se izmenjujejo pred oknom, od gora in gozdov do morja, je težko doživeti na kak drug način.

Pa pojdimo na pot ...

 

Bologna v širšem kadru

Bologna - Piazza Miaggiore | Hana Stevović

Bologno sem za izhodišče izbrala bolj po naključju, a se je izkazala za popoln uvod v potovanje. Univerza v Bologni je bila ustanovljena leta 1088 in velja za najstarejšo neprekinjeno delujočo univerzo na svetu. Od tod izvira tudi prvi od treh mestnih vzdevkov, la Dotta, učena. Druga dva sta la Grassa, obilna, in la Rossa, rdeča, po značilni barvi mestnih pročelij.

V mestu z nekaj manj kot 400.000 prebivalci študira skoraj 90.000 študentov, približno tretjina prebivalstva pa naj bi bila mlada. Zato so lokali polni, ulice živahne, mesto pa tudi na vrhuncu sezone ohranja energijo, ki jo je v turistično prenatrpanih italijanskih mestih vse težje najti.

Bologno na prvi pogled zaznamujejo predvsem arkade. Skupaj jih je približno 62 kilometrov, od tega skoraj 40 kilometrov v zgodovinskem središču, zato je mogoče velik del mesta prehoditi pod streho tudi v dežju. Ni naključje, da so bile leta 2021 uvrščene na Unescov seznam svetovne dediščine.

Mesto ima tudi svojo urbano legendo, tako imenovanih sedem skrivnosti Bologne. Gre za sedem skritih podrobnosti, raztresenih po mestu, ki jih večina turistov sploh ne opazi. Lahko jih poskusite poiskati vse, a razbite vaze na vrhu stolpa Asinelli najverjetneje ne boste videli. Mnogi namreč menijo, da sploh ne obstaja. S stolpom je povezano tudi študentsko vraževerje: kdor se nanj povzpne pred diplomo, naj študija nikoli ne bi končal.

Preostalih šest skrivnosti je precej lažje odkriti. V ulici Via Piella je majhno okence, ki ga odprete kot vratca, za njim pa se prikaže kanal. Gre za ostanek nekdanje mreže vodnih poti in razlog, da ima Bologna svojo "malo Benetko".

V arkadah Corte Isolani so v lesen strop zapičene tri puščice. Legenda pravi, da so trije razbojniki v zasedi čakali, da bi ubili bolonjskega veljaka, a jih je v odločilnem trenutku z okna zamotila gola ženska. Vsi trije so zato zgrešili tarčo.

Pod obokom palače Palazzo del Podestà deluje nekakšen srednjeveški "brezžični telefon". Če se postavite v en kot, se obrnete proti stebru in zašepetate, vas oseba v diagonalno nasprotnem kotu sliši skoraj popolnoma jasno. Po eni od razlag naj bi se na ta način v srednjem veku spovedovali gobavci, ne da bi prišlo do neposrednega telesnega stika.

Preostale tri skrivnosti so bolj hudomušne podrobnosti kot prave skrivnosti. Z natančno določene ploščice na stopnicah knjižnice Salaborsa se iztegnjeni prst Neptunovega kipa zaradi perspektive spremeni v nekaj povsem drugega. To pripisujejo maščevanju kiparja Giambologne, ki naj bi se tako odzval na cenzuro svojega dela.

Nedaleč stran je mogoče prebrati napis "Panis vita, canabis protectio, vinum laetitia", kar pomeni "kruh je življenje, konoplja zaščita, vino veselje". Napis spominja na bogastvo, ki ga je mestu nekoč prinašala proizvodnja konoplje. Na mizi v palači Poggi, enem od sedežev univerze, pa je zapis "panum resis", ki ga razlagajo kot sporočilo, da je znanje temelj vsake odločitve.

Glavni mestni trg Piazza Maggiore se zvečer spremeni v velik kino na prostem. Za projekcijami stoji Cineteca di Bologna, eden najpomembnejših filmskih arhivov v Evropi, ki vsako poletje sredi trga postavi ogromno platno. Filmi se tam vrstijo skoraj 60 večerov zapored, ogled pa je brezplačen. Del programa sovpada s festivalom Il Cinema Ritrovato, posvečenim restavriranim filmskim klasikam.

Kino na prostem v Bologni | Hana Stevović

Pred velikim platnom se zbere približno tri tisoč ljudi, sama pa sem si ogledala hongkonški film "Peking Opera Blues", mešanico zgodovinske komedije, političnega trilerja in borilnega spektakla. Predvajali so različico, ki je bila prav letos restavrirana v ločljivosti 4K. Bil je povsem običajen julijski četrtkov večer in prav ta preprostost bolonjskega vsakdana mi je ostala v spominu kot eden najlepših trenutkov celotnega potovanja.

Poglavja o Bologni seveda ne morem končati brez omembe hrane. Mesto si vzdevka "la Grassa", torej "obilna", ni prislužilo po naključju. Med njegove najbolj prepoznavne okuse sodijo tortelini, mortadela in ragù, ki mu tukaj nihče ne reče "bolonjeze". Kulinarična ponudba je bogata, cene pa so v primerjavi s številnimi drugimi italijanskimi mesti presenetljivo dostopne.

Ragù je v Bologni skoraj institucija. Uradni recept so v osemdesetih letih shranili pri bolonjski gospodarski zbornici, leta 2023 pa so ga posodobili. Postrežejo ga s tagliatellami, nikoli s špageti. V isti zbornici hranijo tudi zlato tagliatello kot nekakšen etalon. Ko je kuhana, mora biti široka natanko osem milimetrov, kar po lokalnem izračunu ustreza 1/12.270 višine stolpa Asinelli. Recept za torteline je bil uradno registriran že v sedemdesetih letih, legenda pa pravi, da je njihovo obliko navdihnil Venerin popek.

Ragùja v Bologni nihče ne imenuje "bolonjeze". | Hana Stevović

Iz Bologne sem se odpravila tudi na enodnevni izlet v Modeno, ki je z vlakom oddaljena le približno 20 minut, predvsem zato, da bi poskusila pravi parmezan in balzamični kis. Parmigiano Reggiano zori najmanj 12 mesecev, tradicionalni balzamični kis Aceto Balsamico Tradizionale di Modena pa najmanj 12 let, pri čemer ga med zorenjem pretakajo iz enega soda v drugega. Tudi zgodovinsko središče Modene je sicer uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine.

Firence, mesto, kjer noben sprehod ni predolg

Katedrala u Firenci | Hana Stevović

Iz Bologne do Firenc je z vlakom manj kot 40 minut vožnje, večji del poti pa poteka skozi gorovje. Nova železniška proga čez Apenine namreč skoraj v celoti vodi skozi predore, zato se Toskana pred oknom pokaže šele tik pred prihodom.

Firence so julija, iskreno povedano, precej naporne. Temperature se redno povzpnejo nad 35 stopinj Celzija, ulice so polne ljudi, vrste pa dolge. Ker mesto leži v kotlini, obdani z griči, je poletna vročina še izrazitejša kot drugod. A Firence so tako lepe, da jim vse to hitro odpustiš. Zgodovinsko središče je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, Brunelleschijeva kupola katedrale pa je bila zgrajena iz več kot štirih milijonov opek brez notranjega podpornega odra in še danes velja za največjo zidano kupolo na svetu.

 Firence | Hana Stevović

Mostovi, živa glasba, ki se razlega s trgov, galerija Uffizi z Botticellijevima "Rojstvom Venere" in "Pomladjo" ter Caravaggievo "Meduzo". Firence imajo tisti poetični, skoraj melanholični čar, ki ga je težko opisati, dokler ga ne začutiš v živo. Najlepše ob sončnem zahodu, ko se mesto obarva v tople odtenke in ga opazuješ z enega od mostov čez Arno. Najbolje s Ponte Vecchia, edinega firenškega mosta, ki ga nemška vojska med umikom leta 1944 ni porušila. Tudi številne zlatarne, ki ga obdajajo, niso naključje. Veliki vojvoda Ferdinando I. je z mostu pregnal mesarje, ker ga je motil vonj, ki se je širil pod pokritim hodnikom, po katerem je družina Medici prečkala reko. Tako so njihove prodajalne sčasoma zamenjale zlatarske delavnice, ki most zaznamujejo še danes.

Ponte Vecchio, edini firenški most, ki ga nemška vojska med umikom leta 1944 ni porušila.| Hana Stevović

Zanimivo je tudi, da imajo Firence svoj sindrom. "Stendhalov sindrom" označuje vrtoglavico, pospešen srčni utrip in občutek slabosti ob preveliki količini umetnosti in lepote. Ime je dobil po francoskem pisatelju Stendhalu, ki je po obisku firenških cerkva opisal svojo telesno oslabelost. Kot pojav ga je pozneje opredelila firenška psihiatrinja, potem ko je več let obravnavala turiste s podobnimi simptomi.

Presenetilo me je tudi, koliko trgov premore mesto. Vsak ima svoj značaj in zlahka bi ves dan preživela samo tako, da bi brez posebnega načrta prehajala z enega na drugega. Če k temu dodate še odlične sendviče, ki jih najdete skoraj na vsakem vogalu, imate že vse sestavine za dober dan. Sama sicer nisem ljubiteljica značilnega "lampredotta", a ker ga mnogi hvalijo, mu je morda vendarle vredno dati priložnost.

Genova, pristanišče, ki drži v negotovosti

Pesto, ampak na plaži | Hana Stevović

Do Genove sem potovala s prestopanjem v Pisi, to pa je bila tudi prva vožnja, med katero se je skozi okno kupeja pokazalo morje.

Če je bila Bologna sproščena in študentska, Firence pa pravljične in umetniške, je Genova nekaj povsem drugega. Bolj groba, večplastna in z občutkom, da se mesto ne prilagaja obiskovalcu. Njena energija je vsekakor drugačna, nekoliko bolj neposredna in morda prav zato tudi bolj pristna.

Ozke uličice starega mestnega jedra, ki jim domačini pravijo "caruggi", so me nekoliko spomnile na Neapelj. Tisti isti občutek, da te za naslednjim vogalom lahko pričakata tako čudovita cerkev kot perilo, razobešeno čez celo ulico. Kdo bi dodal še kakšnega žeparja, a sama ga nisem srečala, zato ne bom trdila. Staro jedro sicer velja za eno največjih srednjeveških mestnih središč v Evropi. Razprostira se na več kot sto hektarih in skoraj nemogoče je, da se v mreži uličic vsaj enkrat ne izgubiš.

Genova ima tudi enega največjih akvarijev v Evropi. Odprli so ga ob 500. obletnici Kolumbovega potovanja, danes pa v njem živi približno 12.000 živali okoli 600 vrst. Ena najpomembnejših mestnih ulic je Via Garibaldi, obdana s palačami pod Unescovo zaščito. Gre za sistem nekdanjih zasebnih rezidenc, ki jih je Genovska republika uvrstila na uradne sezname, nato pa jih z žrebom določala za nastanitev pomembnih državnih gostov.

Đenova ima jedan od najvećih akvarijuma u Evropi | Hana Stevović

Tudi kavbojke svoje ime dolgujejo Genovi. Francoski izraz "bleu de Gênes", kar pomeni "genovsko modro", se je nanašal na trpežno platno, ki so ga izvažali iz genovskega pristanišča. Iz tega poimenovanja se je sčasoma razvil izraz "blue jeans".

Mestne plaže sicer niso med najboljšimi, a že po približno 15 minutah vožnje z vlakom pridete do krajev, kjer se najraje kopajo domačini, denimo Nervi, Sturla in Boccadasse.

Kar zadeva hrano, sta seveda v ospredju pesto alla genovese in focaccia. Pravi genovski pesto vsebuje natanko sedem sestavin: genovsko baziliko z zaščitenim poreklom, pinjole, česen, parmezan, sardinski pecorino, oljčno olje in sol. V mestu vsaki dve leti prirejajo tudi svetovno prvenstvo v pripravi pesta, pri čemer je uporaba možnarja obvezna, mešalnik pa ne pride v poštev. Po takšni izkušnji človeka hitro prime, da bi doma iz hladilnika vrgel kupljen kozarec pesta in ga pripravil kar sam.

Poskusila sem tudi pansoti s salso di noci, testenine z orehovo omako, ki veljajo za eno najstarejših ligurskih jedi. Kombinacija se mi je zdela zanimiva, čeprav moj balkanski občutek ob krožniku z dvema glavnima sestavinama, testeninami in omako, še vedno vztraja, da nekaj manjka.

Cinque Terre | Hana Stevović

Iz Genove sem se odpravila tudi na izlet v Cinque Terre, pet vasi, stisnjenih na pečine nad morjem, in uvrščenih na Unescov seznam svetovne dediščine. Ležijo znotraj najmanjšega italijanskega narodnega parka, vsaka pa ima svoj značaj: Monterosso, Vernazza, Corniglia, Manarola in Riomaggiore. Štiri od petih vasi imajo neposreden dostop do morja, Corniglia pa je edina, ki leži višje, približno sto metrov nad obalo. Celotno terasasto pokrajino držijo pokonci suhozidi, ki naj bi skupaj merili okoli 6.700 kilometrov, približno toliko kot Kitajski zid in še nekaj več. Veljajo za pravi gradbeni podvig. Poleti je območje sicer precej preplavljeno s turisti, vendar niti gneča ne more povsem zasenčiti njegovega osupljivega videza.

Torino, kratek filmski postanek

Nacionalni muzej filma v Mole Antonelliani, 167,5 metra visoki stavbi, ki so jo sprva začeli graditi kot sinagogo in je nekoč veljala za najvišjo stavbo na svetu | Hana Stevović

Iz Genove sem se odpravila še v Torino, a tam preživela komaj en dan. Moj glavni cilj je bil Nacionalni muzej filma, ki domuje v Mole Antonelliani, 167,5 metra visoki stavbi, ki so jo sprva začeli graditi kot sinagogo in je nekoč veljala za najvišjo zidano stavbo na svetu. Če se vam njena silhueta zdi znana, razlog ni naključen: upodobljena je na italijanskem kovancu za dva centa. Panoramsko stekleno dvigalo se skozi osrednji del stavbe do vrha povzpne v približno minuti.

Takrat je bila na ogled razstava "My Name Is Orson Welles". Več kot 400 eksponatov, med njimi fotografije, risbe, plakati in arhivski dokumenti, od katerih številni še nikoli niso bili razstavljeni, je bilo razporejenih vzdolž spiralne rampe, ki se vije po notranjosti kupole. V središču dvorane so na višini 18 metrov viseli trije zasloni, na katerih se je predvajal znameniti prizor z ogledali iz filma "Dama iz Šanghaja".

Preostanek Torina, njegovih 18 kilometrov arkad, gianduiotti in bicerin, puščam za kakšen naslednji obisk. Upam, da že kmalu.

V vrvežu Nice

Čudovitega pogleda na Azurno obalo iz Nice ni pokvarila niti poletna gneča | Hana Stevović

Pot iz Torina v Nico je precej počasna, saj neposredne povezave ni, jo pa spremljajo čudoviti razgledi na Azurno obalo. Ko vstopite v Francijo, postane gneča še večja. Mimogrede, do leta 1860 te meje na tem mestu sploh ni bilo. Nica je bila tedaj Nizza in del Kraljevine Sardinije s prestolnico v Torinu. Giuseppe Garibaldi se je rodil v Nici in Franciji do konca življenja ni odpustil, da ji je bilo mesto priključeno.

V Nico sem prispela prav na dan Bastilje. Tistega leta ognjemeta ni bilo, saj je mesto zaznamovalo deseto obletnico terorističnega napada leta 2016, v katerem je na Promenade des Anglais umrlo 86 ljudi, več kot 450 pa jih je bilo ranjenih. Nica se je žrtvam poklonila v tišini, komemoracije pa so trajale tri dni, od 12. do 14. julija. Iz istega razloga so tudi v Parizu ognjemet prestavili na 13. julij.

Zvečer je Francija v polfinalu svetovnega prvenstva igrala proti Španiji in izgubila z 0 : 2. Vzdušje je bilo nenavadna mešanica zadržane žalosti in živahnega mestnega vrveža. Vsa Azurna obala je bila polna ljudi.

Socca je značilna lokalna ulična jed, tradicionalna palačinka iz čičerikine moke, oljčnega olja, soli in popra. | Hana Stevović

Nica je bila verjetno najdražje mesto na celotnem potovanju, a morje s svojo resnično azurno, skoraj nestvarno modrino vsaj deloma upraviči visoke cene. Poskusila sem tudi lokalno specialiteto socco, tanko palačinko iz čičerikine moke, oljčnega olja, vode in soli.

 

Marseille in Cassis, dva povsem različna svetova

Hana Stevović

Iz Nice sem pot nadaljevala ob obali do Marseilla. Vožnja je trajala nekaj manj kot tri ure, vlak pa je ves čas sledil sredozemski obali, med plažami, borovci in razgledi na morje. To je bil verjetno najlepši železniški odsek celotnega potovanja.

Marseille me je že pred prihodom spremljal sloves "nevarnega mesta". V resnici so četrti, ki veljajo za bolj tvegane, precej oddaljene od središča, samo mestno jedro pa je polno turistov tako kot katerokoli drugo sredozemsko mesto. Za razliko od Nice ima Marseille izrazit pristaniški značaj, ki ga čutiš skoraj na vsakem koraku. To niti ni presenetljivo, saj je Marseille največje francosko pristanišče in drugo največje mesto v državi. Marseille je tudi najstarejše mesto v Franciji. Od tod izvira bouillabaisse, znamenita ribja juha, ki naj bi jo ribiči nekoč pripravljali iz ulova, ki ga niso uspeli prodati na tržnici. Danes je jed zaradi številnih poenostavljenih turističnih različic tako izgubila svojo izvirnost, da so marsejski restavratorji sprejeli uradno "listino bouillabaisse", v kateri so določili, katere vrste rib sodijo v lonec.

Mesto je znano tudi po savon de Marseille, tradicionalnem marsejskem milu. Po odloku Ludvika XIV. naj bi moralo vsebovati najmanj 72 odstotkov oljčnega olja, ta podatek pa je še danes vtisnjen na značilne kocke mila.

Cassis| Hana Stevović

Precej bolj mi je ustrezal Cassis, približno 20 minut vožnje z vlakom iz Marseilla. Majhno in očarljivo obmorsko mesto je tudi izhodišče za izlete do kalank, ozkih zalivov, ki jih obdajajo bele apnenčaste pečine. Cassis ima tudi svoje vino, predvsem belo, ki je zaščiteno označbo porekla dobilo že leta 1936, med prvimi v Franciji. Najlepše ga je piti ob ribi, le nekaj deset metrov od morja, iz katerega so jo potegnili.

Pomembna podrobnost je, da Cassis ne geografsko ne kulturno ne spada na Azurno obalo, temveč v Provanso, čeprav ga mnogi pogosto prištevajo prav k Azurni obali.

Iz Marseilla sem nato sedla na vlak proti Madridu. Vožnja traja približno osem ur, kar je dolgo, a vredno poti. Madrid me ni osvojil toliko s spomeniki in lepimi stavbami kot z vzdušjem. Ulice ostajajo polne pozno v noč in mesto ima občutek življenja, ki se skoraj nikoli ne ustavi.

Madrid leži na približno 650 metrih nadmorske višine, zaradi česar je najvišje ležeča prestolnica Evropske unije. Prav zato so dnevi poleti suhi in vroči, večeri pa presenetljivo prijetni. Območje Paseo del Prado in park Retiro sta bila leta 2021 uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine, muzej Prado pa hrani približno 8.000 slik, od katerih jih je naenkrat razstavljenih nekaj več kot tisoč.

Kako sem v Madridu preživela sedem dni skoraj kot domačinka, lahko preberete tukaj.

Porto, najlepše za konec

Porto | Hana Stevović

Iz Madrida sem pot nadaljevala proti Portu, ki me je poleg Firenc med vsemi mesti na poti najbolj navdušil. Izkazalo se je, da sta Španija in Portugalska med seboj slabše povezani, kot bi pričakovali, vsaj če potujete z vlakom. A z nekaj potrpežljivosti se da.

Reka Douro mesto deli na dva dela, staro mestno jedro pa se strmo vzpenja po pobočju. V tem je Porto nekoliko podoben Lizboni, z istim šarmom ozkih ulic in enako preizkušnjo za turiste, ki ves dan hodijo navkreber in navzdol. Mimogrede, prav temu kraju svoje ime dolguje tudi Portugalska. Rimsko naselje Portus Cale ob izlivu reke Douro je namreč dalo ime celotni državi.

Oba bregova povezuje šest mostov, sprehod čez najbolj znanega med njimi, Dom Luís I, ob mraku pa je skoraj obvezen. Tudi hrana me je navdušila, poleg tega je bila precej dostopnejša. Med najbolj značilnimi jedmi je francesinha, lokalni sendvič, obložen z mesom in sirom, ter prelit s pivsko omako, ki bi zaradi svoje konkretne porcije mesa verjetno navdušil marsikoga z Balkana. Tu so še polenovka v neštetih različicah, sveže ribe in vino, ki je vsaj v Portu še vedno del vsakdana in ne razkošje. Dolina reke Douro je bila kot vinska regija uradno razmejena že leta 1756 in velja za eno najstarejših zakonsko urejenih vinorodnih območij na svetu.

Hana Stevović

Morda ne bi uganili, a če vam kdo v Portu reče, da ste "tripeiro", torej "tisti, ki je drobovino", gre pravzaprav za kompliment. Legenda pravi, da so meščani leta 1415 floto, ki je odplula proti Ceuti, oskrbeli z vsemi zalogami mesa, sebi pa pustili le tisto, česar ni hotel nihče. Iz tega so pripravili "tripas à moda do Porto", vampi s fižolom, jed, ki jo v mestu pripravljajo še danes. Vzdevek "tripeiro" pa je sčasoma postal izraz lokalnega ponosa.

Francesinha pola je polovica tradicionalnega, izjemno bogatega sendviča, značilnega za Porto. Polnjen je z govedino, klobasami in šunko, prekrit s topljenim sirom ter postrežen v gosti, pikantni omaki iz piva in paradižnika. Zaradi velikosti in obilice omake se je z nožem in vilicami | Hana Stevović

Vinske kleti ob reki v Vila Nova de Gaia, kjer hranijo in zorijo portovec, sončni zahod v parku Jardim do Morro tik ob zgornjem delu mostu Dom Luís I, od koder se odpira eden najlepših brezplačnih razgledov na mesto in kjer občasno prirejajo tudi koncerte, nato pa še sprehod čez most, ko se prižgejo ulične luči. Popoln prizor za konec potovanja in vrnitev domov.

Pogled iz mojega prenočišča v Portu| Hana Stevović

Ko danes pogledam nazaj, se mi zdi, kot da je teh 30 dni trajalo trikrat dlje. Verjetno zato, ker je bilo vsak dan toliko novega. Ko se znajdeš zunaj znanega okolja, se moraš hitro prilagoditi. Sama sem se v to neznano sicer podala prostovoljno. V Španiji ti hitro pride prav španščina, v Italiji se naučiš spoštovati skoraj sveta pravila, večinoma povezana s hrano, na Azurni obali pa je že iskanje prostora za brisačo lahko pravi podvig.

A prav v tem je čar samostojnega potovanja. Nikomur se ti ni treba prilagajati in ničesar ti ni treba početi zato, ker bi to od tebe pričakoval kdo drug. Sam odločaš, kam boš šel, koliko časa boš nekje ostal in čemu boš namenil svoj dan. Ta svoboda je hkrati največja prednost in največja odgovornost, saj za dobro ali slabo izkoriščen čas na koncu odgovarjaš le sam sebi. Potem pa je tu še nekaj, česar ni mogoče načrtovati. Naključje, sreča, usoda, kakorkoli temu že rečemo. Prav zaradi nje se včasih ob pravem trenutku znajdeš na pravem mestu in doživiš tiste majhne ali velike prizore, zaradi katerih potovanje ostane s tabo še dolgo po vrnitvi domov.