Indijci radi berejo, a milijonom knjige ostajajo težko dostopne

Police v mumbajski Victoria Circulating Library and Music House so vse prej kot snobovske. Lahkotni ljubezenski romani založbe Mills & Boon stojijo ob literarnih klasikah, politične biografije nad Tintinovimi stripi, med ozkimi prehodi pa se dvigajo kupi že dodobra prebranih kriminalk. Prostor si z njimi delijo DVD-ji, CD-ji in uspešnice v hindijščini, zložene v več vrst kot kosi tetrisa.

Kar je na prvi pogled videti kot kaos, ima za lastnika Arifa Merchanta povsem jasen red. Že štiri desetletja vodi izposojevalnico v mumbajski četrti Mahim in dobro ve, po čem posegajo njegovi bralci. Temu je skozi leta prilagajal tudi zbirko.

"Osebni pristop še vedno nekaj šteje," pravi med prestavljanjem kupov knjig ob pultu.

Takšne zasebne izposojevalnice imajo v Indiji posebno mesto. Ker javna knjižnica za marsikoga ni preprosto dostopna, vrzel zapolnjujejo tako imenovane circulating libraries. Za razmeroma nizko mesečno članarino in manjše plačilo ob izposoji ponujajo vse od uspešnic in stripov do knjig v lokalnih jezikih.

Koncept ni nov. Zasebne izposojevalnice so obstajale že dolgo pred vzpostavitvijo sodobnih javnih knjižničnih sistemov. V Indiji pa danes znova dobivajo zagon, saj je želja po branju velika, dostop do knjig pa še zdaleč ni povsod enak.

Vhod v knjižnico Victoria Circulating Library and Music House v Mumbaju | Akanksha Singh/Bloomberg

Veliko knjižnic, a dostop ostaja omejen

Indija ima po zadnjih razpoložljivih podatkih 46.746 javnih knjižnic, s čimer se uvršča med države z največjimi knjižničnimi mrežami na svetu. A sama številka ne pove veliko o tem, kako dostopne so knjige v praksi.

V statistiki namreč majhna čitalnica z nekaj policami šteje enako kot velika, dobro založena knjižnica. Zato število ustanov samo po sebi ni dober pokazatelj dejanske dostopnosti, pojasnjuje Preedip Balaji, raziskovalec na Indijskem inštitutu za človekova naselja (Indian Institute for Human Settlements) v Bengaluruju.

Velike so tudi razlike v financiranju. Kar 17 od 36 indijskih zveznih držav in ozemelj nima zakonodaje, ki bi urejala financiranje javnih knjižnic, številne ustanove pa se spopadajo s pomanjkanjem denarja in zaposlenih.

"Indija je ogromna država z velikim številom prebivalcev in izrazitimi regionalnimi razlikami," pravi Balaji. "Knjižnice bi lahko bile tretji prostor, kjer se srečujejo ljudje ne glede na to, od kod prihajajo in iz kakšnega okolja izhajajo."

Dostop dodatno otežuje birokracija. Marsikje za člansko izkaznico zahtevajo fotografijo, dokazilo o naslovu ter obrazce, ki jih mora potrditi šola ali delodajalec. Namesto odprtega javnega prostora tako knjižnica hitro postane še ena ustanova z administrativnimi ovirami.

Pri Arifu Merchantu pa takšnih ovir skoraj ni...

Police knjižnice Victoria so polne najrazličnejših knjig – od literarnih klasik do priljubljene žanrske literature | Akanksha Singh/Bloomberg

Merchant ima približno 150 uporabnikov na mesec, njihova imena pa še danes beleži v debel zvezek. Ob včlanitvi plačajo 300 rupij varščine (približno 2,70 evra), za posamezno izposojo pa največ petino prodajne cene knjige. Ponudbo sproti prilagaja temu, kar ljudje dejansko iščejo – od določenih naslovov mang do najnovejših knjig iz zbirke Geronimo Stilton. (Wise)

Med dolgoletnimi obiskovalci je tudi Bernard Andrade iz Mahima, ki v Victorio prihaja že več kot tri desetletja. Prav širok izbor je razlog, da se vedno znova vrača.

"Imajo resno stvarno literaturo, stare klasike in knjige v regionalnih jezikih, predvsem v hindijščini in maratščini," pravi. "Najdejo se tudi filmi in revije."

Knjižnica kot prostor za vse

Indijsko ministrstvo za kulturo skuša javne knjižnice posodobiti z več finančne podpore, dodatnim usposabljanjem zaposlenih ter vlaganji v digitalno infrastrukturo. Pri tem pomaga tudi lokalnim oblastem pri oblikovanju knjižnične politike. V organizaciji Free Libraries Network, ki zagovarja brezplačen in enak dostop do knjig, znanja in informacij, pa opozarjajo, da dosedanji ukrepi ne rešujejo vseh težav.

Čeprav Indija velja za državo strastnih bralcev, je skoraj vsaka četrta ženska še vedno nepismena | Depositphotos

Po oceni organizacije ima le manjši del več kot 1,4 milijarde prebivalcev Indije enostaven dostop do knjižnic. Za številne ostajajo knjige težje dosegljive zaradi socialnih in ekonomskih razlik, pri čemer imata pomembno vlogo tudi kastna in razredna pripadnost.

Pismenost v Indiji dosega 81,7 odstotka. To je manj kot na Šrilanki, kjer znaša 92,7 odstotka, in tudi pod svetovnim povprečjem, ki je pri 87,7 odstotka, kažejo podatki World Population Review.

"Premalo razmišljamo o tem, kaj otroci izgubijo, ko nimajo dostopa do knjig," pravi Jatin Lalit, direktor organizacije Free Libraries Network. "Del ljudi izpade iz šolskega in univerzitetnega sistema – kam naj gredo potem? Skupnostne in javne knjižnice bi morale biti prostor, odprt za vse."

Lalit se ni odločil čakati na državo. Leta 2024 je v domači vasi Bansa v podeželskem delu zvezne države Uttar Pradesh odprl brezplačno knjižnico, ki jo vodi lokalna skupnost.

Danes je v njej okoli 4.500 knjig, na voljo so Wi-Fi in računalniki, knjižnica pa ima približno 4.500 članov. Z mobilno enoto knjige in druge vsebine prinašajo še prebivalcem 54 okoliških vasi.

Sadhu prebira svete spise na gatu, stopnicah, ki vodijo do brega reke Gomati. Sadhu je hindujski asket, ki se posveča meditaciji, duhovnosti in iskanju osvoboditve. Običajno živi zelo skromno, potuje iz kraja v kraj ali prebiva v templjih in svetih mestih. Številni nosijo oranžna ali oker oblačila, imajo dolge lase in brado, nekateri pa si telo posipajo s pepelom kot opomin na minljivost materialnega sveta | Depositphotos

Indijci sodijo med najbolj zavzete bralce na svetu

Po podatkih World Population Review Indijci za branje v povprečju namenijo 352 ur na leto. Več časa ob knjigah preživijo le prebivalci ZDA, kjer letno povprečje znaša 357 ur.

Veliko zanimanje za knjige se v Indiji srečuje z neenakim dostopom do javnih knjižnic. Prav zato imajo zasebne izposojevalnice, kot je Victoria, še vedno pomembno vlogo. Njihova tradicija pa je precej starejša, kot bi morda pričakovali.

Knjižnice, ki so knjige izposojale proti članarini, so v Veliki Britaniji doživele razcvet sredi 18. stoletja. V naslednjem stoletju so pomembno prispevale k širjenju branja med širšim prebivalstvom. Njihova članica je bila tudi Jane Austen, ki jih je omenjala v svojih pismih in romanih, med drugim v "Prevzetnosti in pristranosti".

V Indiji prvi znani primer sega v leto 1709, ko je anglikanska misija v Kalkuto poslala potujočo knjižnico. V naslednjih desetletjih so se podobne pobude razširile tudi drugod.

V Veliki Britaniji so takšne izposojevalnice z razvojem brezplačnih javnih knjižnic postopoma skoraj izginile. V velikih indijskih mestih pa se je model zasebnega izposojanja knjig ohranil vse do danes.

Med bolj znanimi primeri je Eloor Libraries, ustanovljena leta 1979, ki danes deluje na treh lokacijah.

Od ročno vodenih evidenc do dostave na dom

Medtem ko se zdi, da se je v Merchantovi knjižnici čas skoraj ustavil, so se druge zasebne izposojevalnice že dodobra prilagodile digitalni dobi. Easwari Lending Library v Chennaiju in Choose & Read v Coimbatoreju tako omogočata spletno naročanje in dostavo knjig na dom.

Pandemija je dejavnost močno prizadela, saj je obisk upadel, pritisk na poslovanje pa se nadaljuje tudi danes. Najemnine rastejo hitreje od članarin, za prosti čas bralcev pa se vse bolj potegujejo digitalne vsebine.

Kljub temu Merchant po pandemiji opaža več zanimanja, predvsem med mladimi.

"Starši otrokom znova približujejo knjige," pravi. "Če ljudje domov odhajajo s knjigami, sem zadovoljen. Kaj bi si lahko želel več?"