Pretresljivo spoznanje, da nam naslednji dan ni zagotovljen, najpogosteje pride v trenutkih življenjskih kriz, ko bolezen, izguba ali izgorelost prekinejo iluzijo, da bo časa vedno dovolj. Prav iz tega izhaja Laura Vanderkam v knjigi Big Time: A Simple Path to Time Abundance, v kateri poskuša pojasniti, zakaj večina ljudi danes ne trpi toliko zaradi dejanskega pomanjkanja časa, temveč zaradi občutka, da jim ga nenehno primanjkuje.
Izhodišče avtorice, sicer svetovalke in strokovnjakinje za upravljanje časa, je preprosto: težava ni v tem, da nimamo dovolj ur, ampak v tem, kako na čas gledamo. Vanderkam želi bralce naučiti, kako v življenju ustvariti več občutka prostora, jasneje določiti prednostne naloge in znova prevzeti nadzor nad svojimi 168 urami na teden. Vendar Big Time ni klasičen priročnik za produktivnost. Vanderkam bralca ne želi spremeniti v stroj za učinkovitost niti ne zagovarja skrajnih rutin.
Njena osrednja misel je psihološka: občutek, da imamo čas, je pogosto pomembnejši od dejanske količine časa, ki ga imamo na voljo.
Čas ni največja težava, samozavajanje je. Foto: Depositphotos
Če berete ta tekst, obstaja velika verjetnost, da že imate radi planerje, koledarje in Excelove tabele. A Vanderkam meni, da je morda čas, da odprete še eno datoteko, tisto za upravljanje časa. Zakaj? Poglejmo si.
1. Ne živite v 24 urah, ampak v 168
Prav to počne Vanderkam: svoj čas spremlja v Excelovi tabeli. Teden od ponedeljka do nedelje razdeli na polurne bloke, trikrat na dan pa se ustavi in zapiše, kaj je počela od zadnjega vnosa. Pri tem uporablja preproste oznake, kot so "pošiljanje e-pošte", "branje" ali "prevzem otrok iz šole".
Ob koncu vsakega tedna si vzame čas za razmislek. Kateri trenutki so bili najboljši? V čem je najbolj uživala? Kaj si bo iz tega tedna najbolj zapomnila? Kaj jo je spravljalo ob živce? Nato zapis arhivira in odpre novega.
To počne že tako dolgo, približno 11 let, da lahko danes odpre zapiske iz istega tedna v prejšnjih letih. Nedavno je denimo letošnji april primerjala z aprilom 2020. Tako si je ustvarila nekakšno osebno časovno kapsulo.
Njeni tedenski seznami prednostnih nalog so kratki in realistični. Če je nekaj na seznamu, bo to opravila. Če ni, bo nalogo prestavila v enega od prihodnjih tednov. Po mnenju Vanderkam prav dnevni pogled na čas ustvarja občutek panike in pomanjkanja. Ko delo, obveznosti in spanec "pojedo" dan, se zdi, da za karkoli drugega preprosto ni prostora. Ko pa čas pogledamo skozi vseh 168 ur v tednu, se nenadoma pokažejo manjši žepi prostega časa za vadbo, prijatelje, branje ali projekt, ki ga že dolgo prelagamo.
Dodaten nasvet: avtorica ponuja brezplačno tabelo za spremljanje časa. Ima pa tudi preprosto rešitev za pogosto nedeljsko večerno tesnobo. "Težava ni ponedeljek, temveč negotovost," pravi. Rešitev? V petek popoldne si vzemite čas in načrtujte prihodnji teden. Ko okvir že obstaja, konec tedna ni več tako stresen.
2. Življenje je cirkus, zato bodite njegov direktor, ne akrobat
Ena zanimivejših metafor v knjigi je primerjava življenja s cirkusom. Ljudje to besedno zvezo pogosto uporabljajo za opis kaosa, a Vanderkam poudarja, da je cirkus v resnici izjemno dobro organiziran sistem. Kompleksnost namreč ni isto kot kaos. Kot pravi: "Kompleksnost ni sovražnik, kaos pa je."
S časom je kot na trapezu: pomembni so dobro poznani in uigrani koraki. Pri improvizaciji pa previdno. Foto: Depositphotos
Bistvo je, da ne živite zgolj odzivno, tako da skačete z ene obveznosti na drugo, ampak da je vsaj del tedna videti kot zavestno oblikovan urnik. Tako kot mora direktor cirkusa pripraviti predstavo, mora tudi človek pripraviti načrt. Vanderkam predlaga tri manjše načrte znotraj večjega: prvi je namenjen karieri oziroma delu, drugi odnosom in družabnemu življenju, tretji pa času zase. Poklicno življenje, družina, prijatelji in počitek ne bi smeli biti stvar improvizacije, temveč premišljene razporeditve pozornosti.
"Samo tako," meni avtorica, "lahko ustvarimo zanimivo predstavo". Dodaja, da se včasih tudi sama počuti kot nastopajoča na trapezu, vendar ji osredotočenost pomaga ohranjati to, da se drži dobro uigranih korakov. Obveznosti oziroma improvizacijo je zato po njenem mnenju treba dodajati premišljeno in znotraj že postavljenega okvira.
3. Sanjajte veliko, načrtujte v majhnih korakih
Veliki cilji pogosto propadejo prav zato, ker se zdijo preveliki. Vanderkam zato vztraja pri majhnih, obvladljivih korakih.
Kot primer navaja svoj projekt branja romana Vojna in mir, ki ga je prebrala v enem letu tako, da je vsak dan brala le deset minut. Bistvo ni intenzivnost, temveč vztrajnost.
Majhne vsakodnevne časovne naložbe, razporejene skozi daljše obdobje, pogosto prinesejo veliko večje rezultate kot občasni izbruhi produktivnosti. Težava pri velikih načrtih je, da volja hitro poide, ko se znajdemo pred preveč ambicioznimi nalogami. Če se na primer lotite urejanja doma, avtorica svetuje, da ne začnete niti pri celotni omari, ampak pri enem samem predalu.
Zadovoljstvo se skriva v majhnih korakih. Foto: Depositphotos
4. V službi lahko bolj uživate s tremi majhnimi vajami
Na poklicno življenje odpade velik in pomemben del vsakdana. Avtorica se v tem poglavju sklicuje na Gallupove raziskave o zadovoljstvu na delovnem mestu. Ena iz leta 2023 je pokazala, da je 54 odstotkov ljudi pri delu zelo zadovoljnih, 33 odstotkov pa delno zadovoljnih. Druga, izvedena desetletje prej, navaja, da bi 68 odstotkov ljudi obdržalo isto službo tudi, če bi zadeli na loteriji.
Vanderkam ugotavlja, da se nezadovoljstvo z delom pogosto skriva tudi v okoliščinah, ki delo spremljajo. Pot v službo je denimo ena od dejavnosti, ki so jih anketiranci ocenili najnižje, pomembno vlogo pa imajo tudi odnosi s sodelavci. Da bi ugotovila, kako povečati zadovoljstvo na tem področju, je v treh tednih s stotinami ljudi preizkusila tri taktike. Vsaka od njih je udeležencem v statistično pomembni meri pomagala, da so bili pri svojem delu bolj zadovoljni. Pristopi so zasnovani tako, da jih je mogoče uporabiti pri različnih vrstah dela.
Eno dodatno uro na teden namenite delu, ki ga imate najraje
Vsaka služba vključuje naloge, ki so nam ljubše od drugih. Že kratek pogovor z nadrejenim lahko pomaga, da se ravnotežje nekoliko premakne v korist takšnih nalog.
Vsaj 15 minut več na teden preživite s sodelavcem, ob katerem se dobro počutite
Prijatelji v službi so ljudje, s katerimi bi z veseljem preživeli čas tudi zunaj pisarne. Družbeni vidik dela je pomembnejši, kot si pogosto priznamo.
Naredite dva odmora na dan
Avtorica meni, da lahko z vnaprej izbranim načinom preživljanja odmora izberemo nekaj, kar nas zares napolni z energijo, namesto da bi samodejno posegli po telefonu in brezciljno drsali po zaslonu.
5. Vzemite si nazaj svoje "dragocene ure"
Vanderkam posebej poudarja čas med koncem službe in spanjem, približno med 18.30 in 22.30, ki ga vidi kot enega najbolj podcenjenih delov dneva. Prav te ure pogosto izginejo v neskončnem brskanju po telefonu, gledanju serij in občutku mentalne izčrpanosti.
Namesto tega predlaga, da vsaj del tega časa namenoma usmerimo v dejavnosti, ki nam vračajo energijo in občutek osebne izpolnjenosti: gibanje, kuhanje, branje, ustvarjanje, hobi ali srečanja s prijatelji.
Drugačen pogled na čas kot pot do bolj izpolnjenega življenja. Foto: Depositphotos
Posebej poudarja pomen rutine, vendar ne kot togega urnika, temveč kot mehanizma, ki temu delu dneva pomaga dati več vsebine in ustvarjalne strukture. V tem okviru priporoča dejavnosti, ki vključujejo druge ljudi, saj skupna obveznost poveča verjetnost, da jih bomo tudi zares izpeljali. Načrte, ki so vezani samo na nas, namreč veliko lažje prestavimo ali odpovemo.
Bistvo njenega pristopa je ustvarjanje časa, ki ima smisel in je napolnjen z majhnimi, a pomembnimi zadovoljstvi. Vanderkam zato predlaga tudi, da si vsaj en dan v tednu rezerviramo samo zase in za dejavnosti, ki nas resnično veselijo, brez občutka, da moramo biti produktivni, in brez pritiska zunanjih pričakovanj.
6. Recite "da" srečnim naključjem
Večina nasvetov o produktivnosti temelji na ideji, da bi morali pogosteje reči "ne" obveznostim, povabilom in dejavnostim, ki se zdijo le dodatna obremenitev že tako prepolnega urnika. Vanderkam pa uvaja "učinek srečnega naključja", torej prostor, v katerem lahko nepričakovane, a dragocene priložnosti sploh nastanejo.
Po njenem mnenju se skoraj vse pomembne priložnosti, odnosi in življenjski premiki zgodijo prav takrat, ko rečemo "da" nečemu, o čemer nismo povsem prepričani. To je lahko sestanek, ki se v tistem trenutku zdi nepomemben, pozneje pa se izkaže, da je bila oseba, ki ste jo tam spoznali, ključna za vaš naslednji projekt. Lahko pa je tudi izlet, ki vam sprva ni posebej blizu. Vanderkam denimo navaja, da je prav s tem, ko je sprejela takšno povabilo, spoznala svojega bodočega moža.
V tem smislu razbremenjen urnik ni dragocen le zato, ker pomeni manj obveznosti. Njegova prava vrednost je v tem, da ustvarja miselni in čustveni prostor za nepričakovano. Ko smo ves čas preobremenjeni, novih možnosti pogosto sploh ne opazimo, saj zanje preprosto nimamo več prostora.
Zato upravljanje časa v njeni razlagi ni zgolj vprašanje učinkovitosti in opravljanja nalog. Gre tudi za ohranjanje odprtosti do tega, kar lahko še pride: naključnih srečanj, spontanosti in potenciala, ki ga ni mogoče vnaprej načrtovati. Vanderkam ta pristop imenuje "majhne stave": pripravljenost, da del svojega časa vložimo v nekaj novega, negotovega in na prvi pogled morda nepomembnega, prav zato, ker se za takšnimi izkušnjami pogosto skrivajo najbolj nepričakovani življenjski premiki.
7. Imejte pred očmi širšo sliko
"Živi vsak dan, kot da je tvoj zadnji" zveni navdihujoče, vendar ni posebej uporaben okvir, ko moramo vsak dan sprejemati odločitve o tem, kako bomo razporedili svoj čas.
Če bi življenje res gledali izključno skozi prizmo trenutka, bi dolgoročno načrtovanje izgubilo smisel. Ne bi varčevali, ne bi se učili novih veščin, saj bi se vse, kar ne prinaša takojšnjega zadovoljstva, zdelo kot odlaganje življenja.
Vanderkam zagovarja drugačen pogled. Spomni nas: "Nekega dne bomo umrli. Toda vse druge dni ne bomo." Misel pripisuje enemu od stripov o Snoopyju. S tega vidika predlaga, da časa ne gledamo le skozi 24 ur, temveč skozi približno 8.760 ur, kolikor jih imamo v enem letu. Takšna perspektiva spremeni občutek pomanjkanja in nam pokaže, koliko časa imamo v resnici za različne pomembne in izpolnjujoče dejavnosti. Namesto osredotočanja na dnevne omejitve se tako pojavi drugo vprašanje: kako želimo, da je videti naše leto, in za kaj želimo teh 8.760 ur zares porabiti?
Ena zanimivejših idej v knjigi je razlikovanje med aktivno in pasivno zabavo.
Pasivna zabava vključuje dejavnosti, kot so gledanje televizije, TikTok ali druge oblike neangažiranega spremljanja vsebin. Gre za dejavnosti, ki ne zahtevajo veliko napora, a pogosto pustijo občutek praznine. Aktivna zabava pa pomeni dejavnosti, ki od nas zahtevajo več vključenosti: branje klasikov, učenje instrumenta ali preizkušanje novega recepta.
Vanderkam ne zagovarja tega, da bi morali sproščeno, pasivno zabavo povsem izločiti. Poudarja pa pomen vrstnega reda. Najprej naj pridejo na vrsto dejavnosti, ki nas zares izpolnjujejo in aktivno vključijo, šele nato pasivni počitek. Tako tudi prosti čas dobi več globine, smisla in spominov, na katere se bomo lahko ozrli, ko bomo razmišljali o preteklih 8.760 urah.
8. Vadite aktivno potrpežljivost
Nekatere stvari preprosto potrebujejo čas. Čeprav živimo v kulturi hitrih rezultatov, nas narava vedno znova opominja, da se najpomembnejši procesi odvijajo počasi in postopoma ter da hitenje pogosto ne prinese pričakovanega učinka.
Avtorica uporablja primere iz narave, da pokaže, kako potrpežljivost ni pasivno čakanje, temveč prefinjena oblika prilagajanja in preživetja. Eden od takšnih primerov je brumacija pri želvah, stanje, podobno hibernaciji, v katerem te živali v hladnejših mesecih naravno upočasnijo presnovo, srčni utrip in dihanje. Tako preživijo zimo, ko je hrane malo, razmere pa so neugodne. Vanderkam navaja, da je tudi to eden od razlogov, zakaj lahko želve živijo od 100 do 190 let. Najstarejša znana želva na svetu je Jonathan, sejšelska orjaška želva, ki je presegla starost 190 let.
Galapaške orjaške želve so največje živeče kopenske želve na svetu. Znane so po tem, da lahko tehtajo več kot 200 kilogramov in živijo približno sto let. Foto: Depositphotos
Bistvo tega naravnega procesa ni le preživetje zime, temveč tudi sprejemanje ritma, ki ga narekujeta telo in okolje. Nič se ne sili, nič se ne pospešuje, vse poteka v skladu z razmerami.
Iz tega primera avtorica izpelje širšo lekcijo za vsakdanje življenje. Namesto frustracije, ko stvari ne gredo po načrtu ali ne napredujejo dovolj hitro, nas vabi k drugačnemu odnosu do časa. Ne kot do ovire, temveč kot do nujne sestavine vsakega procesa. Temu pravi aktivna potrpežljivost.
Za razliko od pasivnega čakanja aktivna potrpežljivost pomeni, da ostajamo dejavni v tem, kar počnemo, vendar brez obsedenosti s takojšnjim rezultatom. To je stanje, v katerem se še naprej učimo, vadimo, ustvarjamo in prispevamo, hkrati pa sprejemamo, da se rezultati gradijo postopoma, dan za dnem, in da niso odvisni izključno od našega nadzora. Temveč tudi od, uganili ste, časa.
Kar zadeva mene, še vedno nisem povsem prepričana, da bom svoj čas res "preselila" v Excel. A skoraj sedem ur, ki sem jih preživela ob tej zvočni knjigi, tudi zaradi brezplačnega Amazonovega preizkusnega obdobja, se mi zdi dobro vložen čas.
.webp){kind=icon}
