"Čarovnice za vsak dan 2": Bo nostalgija po devetdesetih prinesla tudi filmski uspeh?

Kot uvod v jesensko filmsko sezono je film "Čarovnice za vsak dan 2" v prvem vikendu predvajanja v ZDA zaslužil 30 milijonov dolarjev. To je soliden, čeprav ne spektakularen začetek za film, katerega produkcija je stala 75 milijonov dolarjev. Še bolj presenetljivo pa je, da je nadaljevanje sploh dobilo zeleno luč.

Izvirnik iz leta 1998 namreč ni bil komercialno uspešen, niti pri kritikih ni požel posebno dobrega odziva, kar bi bila običajno precej prepričljiva razloga, da nadaljevanja ne bi bilo. Namesto tega je film skozi leta pridobil kultno občinstvo, ki je vzljubilo njegovo "čarovniško" zgodbo o sestrstvu.

Obstoj filma "Čarovnice za vsak dan 2" je eden od primerov, kako Hollywood širi svojo predstavo o tem, kaj vse lahko predstavlja tržni potencial za filmsko franšizo. Če ima film zvesto občinstvo, je logika preprosta: navdušenje nad izvirnikom bi se lahko prelilo v večje zanimanje za nadaljevanje in s tem tudi v več prodanih kinovstopnic.

Vendar takšna računica ni vedno zanesljiva. Dolgotrajna prisotnost v popularni kulturi in komercialni uspeh namreč pri kultnih filmih nista nujno eno in isto. Če ju studii obravnavajo kot sinonima, lahko strastno, a razmeroma majhno občinstvo zamenjajo za dovolj številčno bazo gledalcev.

Takšne filme je zlahka prepoznati, precej težje pa jih je opredeliti v širšem smislu. Praviloma se ob izidu ne izkažejo na blagajnah, pogosto pa jih sprva zavrnejo tudi kritiki. Sčasoma lahko doživijo svojevrstno rehabilitacijo, k čemur pripomorejo izdaje za domači ogled, ponovitve na kabelski televiziji, polnočne projekcije in nova kritiška branja.

Zaradi pretočnih platform in videa na zahtevo je danes pot od filma, ki ga širša javnost spregleda, do kultne klasike precej krajša. Grozljivko "The Empty Man" je denimo studio 20th Century Studios med pandemijo v kinematografe poslal skoraj brez promocije. Šele po izidu na platformah VOD je film začel pridobivati zvesto občinstvo in si ustvaril kultni status.

Za filmske studie je obisk kinodvoran še vedno eden pomembnejših kazalnikov, ali si film zasluži nadaljevanje. A zvesto občinstvo kultnih filmov lahko pogled na takšne projekte precej spremeni. Kar je bilo nekoč videti kot nenavaden komercialni spodrsljaj, lahko studio pozneje vidi kot spečo franšizo z neizkoriščenim potencialom.

Zato se danes ne sprašujejo več le, ali nadaljevanje posneti, temveč tudi, koliko denarja je občinstvo zanj dejansko pripravljeno porabiti.

Dober primer je "Iztrebljevalec" (Blade Runner). Ob premieri leta 1982 film ni navdušil ne gledalcev ne kritikov, dodatno pa mu ni pomagalo, da je v kinematografe prišel v istem mesecu kot "E. T. vesoljček". Znanstvenofantastični neo-noir Ridleyja Scotta je šele z leti pridobil ugled in danes velja za eno ključnih del tega žanra. Po desetletjih, v katerih je njegova priljubljenost le še rasla, se je nadaljevanje iz leta 2017 zdelo kot precej varnejša stava.

Harrison Ford med snemanjem "Iztrebljevalca" ni bil navdušen nad delom zaradi naporne produkcije, ustvarjalnih nesoglasij z režiserjem Ridleyjem Scottom in vsiljenega govornega komentarja, ki ga je zahteval studio. | Depositphotos

Nadaljevanje "Iztrebljevalec 2049" je stalo 185 milijonov dolarjev, medtem ko je bil proračun izvirnika 30 milijonov dolarjev oziroma okoli 76 milijonov dolarjev v današnji vrednosti. Kljub izjemno pozitivnim kritikam in dvema oskarjema film ni ustvaril dovolj prihodkov, da bi dosegel ocenjeni prag rentabilnosti pri 400 milijonih dolarjev.

Franšizo so zastavili kot veliko filmsko uspešnico, čeprav je bil njen dejanski komercialni potencial precej bližje nišnemu žanrskemu filmu.

Kadar višji produkcijski proračun ne prinese tudi sorazmerno višjih prihodkov v kinematografih, se studio lahko odloči, da bo nadaljevanje že od začetka namenil pretočni platformi. Tako je Disney ravnal s filmom "Čarovnice se vračajo 2" (Hocus Pocus 2), ki je leta 2022 izšel ekskluzivno na Disney+.

Film je po podatkih Nielsena postavil rekord med pretočnimi filmi: v prvem vikendu so si ga gledalci ogledali za skupno 2,7 milijarde minut. Tretji del je že v pripravi, uspeh na pretočni platformi pa Disney zdaj spodbuja k razmisleku, ali bi bilo nadaljevanje smiselno najprej poslati tudi v kinematografe.

Morda bi moral Disney pred dokončno odločitvijo pogledati tudi usodo drugega kultnega čarovniškega filma iz devetdesetih.

Za začetek nekaj spodbudnih novic: prvi vikend "Čarovnic za vsak dan 2" je bil vse prej kot katastrofalen, film pa ima več adutov, ki bi mu lahko pomagali ohraniti zagon tudi v prihodnjih tednih.

K uspehu zagotovo pripomoreta vrnitvi Nicole Kidman in Sandre Bullock, ki še vedno privabljata gledalce v kinematografe. Po poročanju Deadlinea je film poleg tega pritegnil zelo specifično občinstvo. Skoraj 80 odstotkov gledalcev v prvem vikendu so bile ženske, 36 odstotkov pa jih je bilo starejših od 45 let. To kaže, da film nagovarja prav demografsko skupino, ki je pomembno prispevala tudi k temu, da je izvirnik sčasoma pridobil kultni status.

Joey King v vlogi Kylie Owens, ene od hčera družine Owens. Čeprav sta odraščali brez čarovnije, hčeri odkrijeta, da nosita močno čarovniško dediščino družine Owens. | Depositphotos

Slabe novice pa so, da za zdaj ni veliko dokazov, da bi se komercialni potencial franšize sčasoma bistveno povečal.

Prvi vikend je film v ZDA zaslužil 30 milijonov dolarjev, kar je po upoštevanju inflacije primerljivo s 13,1 milijona dolarjev, kolikor jih je izvirnik prinesel v prvem vikendu. Toda če bi nadaljevanje želelo doseči svetovni izkupiček izvirnika, preračunan na današnjo vrednost, bi moralo v kinematografih po vsem svetu zaslužiti približno 194 milijonov dolarjev.

To je precej visok znesek, ki ga bo še treba doseči.

Vsaj proračun nadaljevanja je nekoliko bolj zmeren. Prijavljeni produkcijski stroški v višini 75 milijonov dolarjev so nominalno enaki kot pri izvirniku, vendar je nadaljevanje ob upoštevanju današnje vrednosti denarja za studio vseeno manjša naložba.

Maisie Williams v vlogi druge hčerke Antonie Owens | Depositohotos 

Kljub skoraj trem desetletjem kultnega statusa za zdaj ni očitnih znakov, da bi to prineslo tudi opaznejšo rast komercialnega uspeha, zato ostaja potencial nadaljevanja negotov.

To pa ne pomeni, da mora vsako nadaljevanje kultnega filma doživeti neuspeh ali končati izključno na pretočnih platformah. Franšiza "Riddick" kaže, kako se je mogoče tega tveganja lotiti bolj premišljeno.

Potem ko je izvirni film "Črna luknja" (Pitch Black) iz leta 2000 postal kino uspešnica in uspešnica na trgu DVD-jev, kjer so ga prodali v več kot dveh milijonih izvodov, je Vin Diesel leta 2004 svojo vlogo ponovil v filmu "Riddickove kronike" (The Chronicles of Riddick).

Vin Diesel na premieri filma "Maščevalci " | Depositphotos

Film glede na svoj devetmestni produkcijski proračun ni dosegel pričakovanega uspeha. Universal Pictures pa franšize ni opustil. Leta 2013 se je k liku vrnil s filmom "Riddick", katerega produkcija je stala 38 milijonov dolarjev. To je bilo precej manj kot pri predhodniku, tudi če upoštevamo inflacijo, film pa je po svetu zaslužil skoraj 100 milijonov dolarjev.

Manjši proračun je pomenil tudi precej manjše tveganje za studio. Pri nadaljevanjih kultnih filmov zato ni pomembno le, kako veliko je njihovo občinstvo, temveč tudi, kako visok proračun jim studio nameni.

Navsezadnje ni čarobne formule, s katero bi studii lahko zanesljivo ugotovili, kdaj oziroma ali film prestopi mejo med nišnim projektom in vzdržno filmsko franšizo.

Kultni status lahko Hollywoodu pokaže, da je občinstvu za neki film še vedno mar. Ne more pa zagotoviti, da bo to navdušenje prineslo tudi dovolj prihodkov v kinematografih.