E-pismo: Obiskali smo vroča žarišča Bližnjega vzhoda

V zadnji marčevski vikend z vami vstopam Mihael Šmirmaul, novinar digitalnega uredništva Bloomberg Adria. Pred nekaj dnevi sem se vrnil iz vedno zanimivega in turbulentnega Bližnjega vzhoda, kjer sem se potepal po Libanonu, Siriji in Egiptu s kratkim postankom v Turčiji.

Večina pozornosti, ki jo v Evropi posvečamo tej regiji, je osredotočena na vojaške spopade in nafto. Preostale pripetljaje in politične premike pa postavljamo v okvirje šele po tem, ko so karte že en čas postavljene na mizo. Kot v Evropi, kjer nova svetovna ureditev s trohnenjem zgodovinskega čezatlantskega zavezništva in čedalje bolj samozavestno Rusijo preureja razmerje moči, se podobna zgodba piše tudi v prestolnicah bližnjevzhodnih držav.

Točka preloma za regijo se je zgodila pred vrnitvijo Trumpa 2.0, in sicer 7. oktobra 2023, ko je islamistično gibanje Hamas na ozemlju Izraela izvedlo teroristični napad. Takrat se je v Gazi odprlo brezno totalne vojne, ki mu še danes ni videti konca in v katerem je življenje izgubilo več kot 50 tisoč Palestincev. V vmesnem času so spopadi med Izraelom in regionalnim hegemonom Iranom iz sence ugledali luč dneva, vojna se je iz Gaze preselila v južni Libanon, decembra pa so uporniki skupine Hajat Tahrir al Šam (HTS) v bliskoviti ofenzivi strmoglavili dolgoletni režim samodržca Bašarja al Asada.

Bližnji vzhod danes izgleda precej drugače kot pred dvema letoma. Brutalen odziv Tel Aviva na Hamasov teroristični napad in zadržani odzivi arabskih prestolnic na nasilje, ki je sledilo, so poglobili vrzel med sentimentom ulice in vladajočih palač. K temu plamenu olje prilivajo tudi gospodarske težave, s katerimi se številne bližnjevzhodne države soočajo po koncu pandemije. Ni se napačno vprašati, če bomo v prihodnjih letih bili priča novi arabski pomladi, ki bo spremenila politično prihodnost regije.

Chris McGrath/Getty Images

 

Moja pot se je začela v čudoviti sredozemski prestolnici Bejrut, nekoč znani kot Pariz Orienta. Ostanki lanske vojne, v kateri je Izrael obglavil militantno šiitsko gibanje Hezbolah, na ulicah Bejruta niso vidni. Kot so mi povedali domačini, izraelsko raketiranje pozicij šiitske skupine niso na glavo postavili njihovih vsakdanov. "Na to smo že navajeni," so mi o strahovih vojne in zračnih napadov povedali številni Libanonci.

Spopadi med Hezbolahom in Izraelom so januarja prinesli konec političnih zastojev v izjemno sektaškem Libanonu, saj je libanonski parlament po nekaj letih vnovič imenoval predsednika in premierja. Za prvega so zakonodajalci imenovali nekdanjega poveljnika vojske Josepha Aouna, za slednjega pa Navafa Salama, zdaj že nekdanjega vodjo Mednarodnega sodišča. Oba sta obljubila reforme in novo obdobje v Libanonu ter predstavljata nasprotje svojih predhodnikov. Domačine sem povprašal po pričakovanjih nove administracije, pri čemer sem dobil hladen ciničen odgovor, odmevajoč po kavarnah balkanskih mest: "Vsi so pokvarjeni, ne glede na to, kdo vlada."

Naslednja na vrsti je bila Sirija, ki je izmed bližnjevzhodnih držav v zadnjih mesecih bila deležna največje preobrazbe. 8. decembra so uporniki pod vodstvom islamistične skupine HTS v 11 dneh strmoglavili vladavino dinastije Asad, ki je s trdo roko Siriji vlada dobrega pol stoletja in izkoristili vakuum, ki so ga v državi pustili ohromljeni Hezbolah, Iran in Rusija – tradicionalni zavezniki Asadovega režima.

Bloomberg

 

Kljub novi smeri države in merici optimizma, ki še ni dokončno polegel, je stanje v državi še vedno alarmantno. Sirija je še vedno pod zahodnimi sankcijami, ki onemogočajo normalno delovanje ključnih državnih sektorjev, v začetku marca pa je v obalni regiji prišlo do spopadov med oboroženimi skupinami, ki so del nove prehodne vlade, in Asadovimi lojalisti. V državi prav tako ne delujejo bencinske črpalke in osnovna infrastruktura, kot je pošta. Sirska prestolnica Damask, kjer sem preživel večino časa, v 14 let trajajoči državljanski vojni z izjemo nekaterih predmestij ni bila uničena, in ohranja svoj več tisočletni blišč. Damask je mesto čudovitih odprtih dvorišč, izvrstnih slaščic in živahnih bazarjev, kjer v krhki harmoniji živijo številne verske in etnične manjšine.

Preden sem se odpravil v Egipt, sem se za nekaj ur ustavil tudi v evrazijskem velemestu Istanbulu, kjer trenutno potekajo največji protesti v zadnjih letih. Turški samodržni predsednik Recep Tayyip Erdogan je namreč obračunal z vodjem opozicije in istanbulskim županom Ekremom Imamoglujem, ki so ga turški varnostni organi skupaj s 105 vidnejšimi kritiki Erdoganovega režima aretirali sredi preteklega tedna. "Nikoli še ni bilo tako slabo," mi je med večerjo ob Bosporju povedal turški prijatelj, s katerim sem se srečal v vmesnem času med letoma in dodal, da se bo po slovu s prijatelji kljub prepovedi protestiranja odpravil na ulice.

Bloomberg

 

Tudi Egipt je deležen bistvene preobrazbe – sicer ne takšne, kot države, kjer sem se mudil v minulih tednih. Egipčanska vojska, ki od državnega preobrata leta 2013 pod taktirko generala Abdela Fataha el Sisija vlada tej najbolj naseljeni bližnjevzhodni državi, vzhodno od prestolnice Kairo sredi puščave gradi novo administrativno prestolnico.

Kairo, kot sem se opazil že po nekaj minutah hoje naokoli, skorajda ne deluje. Ministrstva in veleposlaništva, ki obkrožajo osrednji predel mesta, praktično zamašena. Ker so številne ulice blokirane zaradi zagotavljanja varnosti teh stavb in njihovih prebivalcev, je v mestu včasih nemogoče priti od ene do druge točke. Poleg tega naj bi se število prebivalcev 22-milijonske prestolnice, ki je že zdaj prenatrpana, do leta 2050 podvojilo. Načrti vojske za izgradnjo nove prestolnice vstran od ljudstva, neustrezno upravljanje gospodarstva in povečevanje zunanjega dolga ter sodelovanje vojske z Izraelom egipčansko prebivalstvo počasi spravlja čez rob.

Kaj lahko vse trenutne težave povedo o prihodnosti te zapletene regije? Pripravljanje napovedi je prekleto težka naloga, po toči zvoniti pa je vedno prepozno. Ob gledanju na Bližnji vzhod s ptičje perspektive se vedno spomnim na sloviti roman Ernesta Hemingwaya Sonce vzhaja in zahaja, kjer v enem od pogovorov sogovornik sprašuje drugega o tem, kako je bankrotiral. Njegov odgovor danes pozna ves svet. "Na dva načina. Postopoma in nato nenadoma." Dovtip, ki ga v neskončnost citirajo ekonomisti, politični komentatorji in pisatelji, ne bi mogel najti boljše manifestacije, kakor regija, kamor se vsako leto vračam.