Bližnji vzhod: Izrael in Turčija 'režeta' Sirijo in drvita proti konfliktu

"V tem trenutku smo priča interregnumu, se pravi medvladju, ko je stari režim padel, novi pa nastaja," zgolj na videz kaotično dogajanje po padcu režima predsednika Bašarja al Asada v destabilizirani Siriji povzema poznavalec bližnjevzhodne regije s Fakultete za družbene vede v Ljubljani Faris Kočan.

Medtem ko vodstveni vakuum v nemirni Siriji prevzema uporniška skupina Hajat Tahrir al-Šam (HTS), se razmere v državi bliskovito poslabšujejo. Toda kaos je varljiv. Nov krog državljanske vojne lokalne milice na eni strani izkoriščajo za boj za prevlado nad različnimi deli etnično sicer pestrega sirskega ozemlja. Osrednja regionalna protagonista - Izrael in Turčija - pa dajeta dogajanju širši kontekst preurejanja geopolitičnih razmerij na Bližnjem vzhodu.

"Medvladje Turčija in Izrael izkoriščata za doseganje svojih strateških ciljev," sintezo novega regijskega - in svetovnega - reda povzema predavatelj mednarodnih odnosov Kočan.

Izrael: Po Asadu Siriji vladajo ekstremisti

Izrael je v dneh po padcu režima na jugu izvedel obsežno ofenzivo in silovito bombardiranje položajev sirske vojske na območju Golanske planote, kjer so sile IDF zavzele kar 400 kvadratnih kilometrov veliko tamponsko cono. Izraelske sile so po navedbah The Economist od Damaska oddaljene le 50 kilometrov.

Jeruzalem je očitke o okupaciji zavrgel s pomenljivim pojasnilom, da poskuša z napadi preprečiti, da bi kemično in drugo orožje padlo "v roke ekstremistov". Premier Benjamin Netanjahu je s tem dal jasno vedeti, kaj si Izrael misli o porajajoči sirski vladi pod okriljem HTS, ob tem pa ponovil obljubo, da si bo še naprej prizadeval za "spremembo podobe Bližnjega vzhoda", poroča CNN.

"Padec sirskega režima je neposredna posledica hudih udarcev, ki smo jih zadali Hamasu, Hezbolahu in Iranu," je na nedavni tiskovni konferenci dejal izraelski predsednik vlade. "Os odpora še ni izginila, vendar, kot sem obljubil, spreminjamo podobo Bližnjega vzhoda," je odločno nakazal na nadaljnje izvajanje vojne proti Iranu, ki jo spretno izkorišča za preusmerjanje pozornosti s sojenja zaradi suma korupcije.

Turčija: Dokončni obračun s Kurdi

V preoblikovanje regijskih razmerij je odločno krenila tudi Turčija. Predsednik Recep Tayyip Erdogan na severovzhodu Sirije, vzdolž meje s Turčijo, neusmiljeno obračunava s kurdskimi uporniki pod okriljem Sirskih demokratičnih sil (SDF).

"Turčija poglablja varnostno območje na severovzhodu, kjer s 'svojimi' sunitskimi milicami poganja razseljevanje Kurdov in napada SDF, ki jih dojema kot povezane s Kurdsko delavsko stranko," pojasnjuje strokovnjak. Zametki državljanske in regijske vojne so doslej razselili že 100 tisoč Kurdov, pravi, Združeni narodi pa so v petek poročali, da je po državi razseljenih že "1,1 milijona ljudi, večinoma žensk in otrok", navaja britanski Guardian.

Porajanje novih regionalnih hegemonov Sirijo namesto v smeri večje in po desetletjih represije težko pričakovane liberalizacije potiska v smeri družbene, politične in ne nazadnje ozemeljske dezintegracije.

Država je namreč na severu in jugu de facto okupirana s svojimi močnimi in ambicioznimi sosedami, ki na njenem ozemlju bijeta vojno in izvajata nekaj, kar dobiva obrise etničnega čiščenja. "Naslednji korak je repatriacija Sircev (sunitov), ki bi lahko začeli naseljevati dotična območja, sploh v luči pokonfliktne obnove in vpetosti Turčije v obnovo Sirije," dodaja Kočan.

Zgovorna pasivnost velesil

Ob dejstvu, da se v dogajanje ne želijo niti se niso sposobne vmešati svetovne velesile, kot so ZDA, Rusija in Kitajska, narašča bojazen, da bi prišlo do trenj ali celo neposrednega konflikta na relaciji Jeruzalem-Ankara.

"Povedno je predvsem to, da Izrael med drugim napada vojaške tarče v provinci Latakia, kjer sta prisotni letalska in pomorska baza Rusije," pravi Kočan. Na drugi strani pa je očitna odsotnost "močnega ameriškega glasu" o kurdskih zaveznikih, pravi, "kar kaže na to, da ameriška administracija očitno sledi ideji, da bo za ohranjanje lastnega vpliva oziroma konsolidacijo morala razumeti multilateralne odnose s Katarjem in Turčijo na eni strani in bilateralne dogovore z Izraelom na drugi, da bi razvila nove varnostne strategije in režime v regiji."

Poznavalec se strinja z oceno, da je pasivnost ZDA na enem izmed njenih ključnih strateških interesnih območij na svetu napoved izolacionistične zunanje politike Bele hiše pod taktirko novega predsednika Donalda Trumpa. Ta je že kmalu po padcu Asadovega režima na omrežju Truth Social zapisal, da je "Sirija zmešnjava, vendar ni naša prijateljica''. Zraven pa pripisal, da ''To ni naš boj. Pustimo, da se razvije po svoje."

"ZDA se s Trumpom umika in jih onkraj ozkih interesov ne bo zanimalo veliko drugega," napoveduje Kočan. In kaj bi lahko ti ozki interesi vključevali? "Predvsem terorizem, pa še tega bi lahko regionalno zamejevali prek Turčije in Izraela," o preoblikovanju doktrine, znotraj katere so ZDA igrale 'svetovnega policaja', meni strokovnjak.

Padec Asada je na drugi strani bistveno oslabil geopolitično vlogo glavne sirske zaveznice – Rusije. Predsednik Vladimir Putin je bil ob padcu zaveznika nemočen, pri čemer pa je očitno prevladala trezna ugotovitev, da Moskva ne more sočasno biti dveh velikih vojn. Njena pozornost je po pisanju Wall Street Journal, ki se sklicuje na vire v Kremlju, namreč usmerjena v Ukrajino, medtem ko projekcija globalne moči v glavah ruskih strategov izgublja veljavo.

Putin preprosto nima ne dovolj vojske ne opreme, ne denarja, da bi lahko prek oporišč v Sirji še naprej udejanjal ruske interese na Bližnjem vzhodu in v Afriki, navaja WSJ. Če se Putinu z novim vodstvom v Siriji ne bo uspelo dogovoriti o prihodnosti oporišč, bo to resen udarec geopolitičnim ambicijam Rusije, zlasti v tekmi z ZDA in Kitajsko.

Nemočna Kitajska

Podobno nemočna je bila ob padcu sirske avtokracije tudi Asadova daljnoazijska zaveznica Kitajska. Peking si je prav s krepitvijo sodelovanja z režimom prizadeval okrepiti svojo geostrateško vlogo na Bližnjem vzhodu. Ko je Kitajska septembra lani gostila 19. azijske igre, je predsednik Xi Jinping s sirskim voditeljem sklenil tako imenovano "strateško partnerstvo".

Država je bila tudi del kitajske pobude pasu in ceste, pri čemer si je Ljudska republika veliko obetala od poslov, povezanih z rekonstrukcijo opustošene države. Po navedbah Al Jazeere je bila Kitajska tretji največji trgovinski partner Asadovega režima, takoj za Turčijo in Združenimi arabskimi emirati. Leta 2022 je kitajski izvoz v Sirijo znašal 424 milijonov dolarjev, sirski izvoz na Kitajsko pa je bil zanemarljiv.