E-pismo: Padec Sirije ali kako se rojeva novi svetovni red

Dobro jutro, v sobotno jutro vas z dinamičnim dogajanjem na Bližnjem vzhodu, kjer se na pogorišču Sirije rojeva nov svetovni red, seznanjam Aleš Kovačič, novinar Bloomberg Adria.

Bližnji vzhod je v zadnjem letu upravičil predznak pregovornega soda smodnika. Ko so oktobra lani Hamasovi borci vdrli na ozemlje Izraela ter pobili več tisoč in ugrabili nekaj sto Izraelcev, se je sprožila verižna reakcija nenadzorovane sprostitve več let, če ne kar stoletij, nakopičenega sovraštva, zamer, ambicij in neporavnanih računov.

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je pred začetkom brutalne oktobrske ofenzive na palestinsko enklavo v Gazi obljubil, da bo spremenil podobo Bližnjega vzhoda. To je v minulem letu dni storil večkratno in z obrestmi srhljive doslednosti izraelskih oboroženih sil ter likvidacij obveščevalnega aparata, ki po besedah obramboslovke Jelene Juvan veljata za enega najboljših na svetu.

Izraelski realnopolitični interesi v preobleki tankov sil IDF so Gazo zravnali z zemljo, letalske sile so z napadi na Libanon v prah spremenile gibanje Hezbolah in tako povsem otopile ost iranskega odpora proti judovski državi. Naknadni atentati na vodstvene strukture gibanj Hezbolah in Hamas pa so bili zgolj brušenje dragulja izraelske krone regijskega hegemona.

Nedavni padec režima avtokrata Bašarja al Asada v Siriji je nazadnje dokončno nevtraliziral sposobnost projiciranja vpliva in pritiska Teherana na Jeruzalem. Z njim se vzpostavlja novo razmerje sil v regiji. Netanjahu se je povsem nenaključno odlikoval s padcem Asadovega režima, ko je dejal, da je "padec sirskega režima neposredna posledica hudih udarcev, ki smo jih zadali Hamasu, Hezbolahu in Iranu."

Da se velesile ZDA, Rusija in Kitajska na bliskoviti konec petdesetletne avtokracije dinastije Asad niso bile ne sposobne ne željne odzvati, je kvečjemu potrditev njihove vse bolj obstranske vloge. Velesile so si namreč najpomembnejši geopolitični dogodek v moderni zgodovini regije ogledale v vlogi odtujenih gledalcev, ujetih v šoku in nezmožne ukrepanja ali zaščite svojih vitalnih strateških ter ekonomskih interesov.  

Sosledje dogodkov vodi k edinemu možnemu zaključku. In sicer, da bližnjevzhodno opustošenje, ki zdaj kulminira v sirski državljanski vojni, kaže obrise novega svetovnega reda. S tem nemirna regija znova upravičuje sloves zibelke civilizacije, saj pasivnost velikih sil ustvarja vakuum, ki ga poleg Izraela bliskovito in oportunistično zapolnjuje Turčija.

Ankara namreč vzdolž svoje južne meje prodira vse globlje na sirsko ozemlje. Če je cilj Jeruzalema z zasedbo Golanske planote ustvariti tamponsko cono, ki bo judovsko državo obranila pred – po vsej verjetnosti – sovražnim skrajnim islamističnim režimom v Damasku, pa Ankara negotove razmere izkorišča za uničenje kurdskega gibanja. In razširitev obsega sodobnega sultanta.

Pri tem je zgovorno dejstvo, da so tradicionalni kurdski ameriški zavezniki ob bombardiranju turškega letalstva tiho. To daje slutiti, da turški predsednik Recep Tayyip Erdogan zametke izolacionistične zunanje politike Donalda Trumpa poleg (do)končnega obračuna s kurdskimi nasprotniki pravilno in pragmatično interpretira kot zeleno luč za ascendenco Turčije na tron regionalnega hegemona.

Nekaj, kar mu lahko brez velesil odreče kvečjemu Netanjahujev Izrael. In seveda obratno, saj je Iran s padcem famozne osi odpora potisnjen v vlogo obstranca bližnjevzhodnega dogajanja. "Če je prej veljalo, da izraelsko hegemonijo preprečuje zgolj Iran, sedaj postaja jasno, da izraelsko hegemonijo preprečuje Turčija," je v svoji oceni ponastavljanja razmerja sil v regiji pronicljivo zapisal poznavalec bližnjevzhodnega dogajanja Faris Kočan.

Pomembna varovalka spopada med Izraelom in Iranom, ki bi regijo pahnil v vsesplošni konflikt, je bila njuna geografska oddaljenost, saj je zadrta tekmeca omejila na posredniško vojno. Ozemeljsko razkosanje Sirije, ki se bržkone spreminja v anarhično propadlo državo (failed state), pa medtem nova pretendenta za krono regijskega hegemona potiska v smeri neposrednega stika. Na škrlatnem obzorju Bližnjega vzhoda se tako namesto sprostitve napetosti že kažejo obrisi novega regijskega konflikta. Takšnega, ki so ga velesile povsem nezmožne preprečiti.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar