Vrh EU-Kitajska: Xi in Trump za mizo, neenotna EU na njej

Xi Zhongxun, oče kitajskega voditelja Xi Jinpinga, je v pozni starosti svojemu sinu dal kos težko žvečljive svinjine. "Pojej do konca," je bilo povelje. Bodoči voditelj najsilnejše azijske velikanke in glavne tekmice ZDA na vseh področjih, od ekonomije in tehnologije pa vse do geopolitike, ga je izpolnil brez ugovora. Odlomek iz najnovejše in edine biografije Xija starejšega z naslovom The Party’s Interests Come First so najboljši napovednik današnjega vrha EU-Kitajska; predvsem pa tega, na koliko konsenza lahko v Pekingu računa predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen (VDL).

Srečanje namreč poteka v senci 50-letnice kitajsko-evropskih odnosov, predvsem pa v negotovem ozračju trgovinske vojne Donalda Trumpa. Ta je pravzaprav edina pozitivna stična točka v naboru perečih tem, ki jih je toliko kot kitajskih presežnih zmogljivosti – za izvoz.

Skrb vzbujajoč simbol podrejenosti EU

Prva je nedvomno trgovina. Evropski primanjkljaj v dvostranski trgovini je lani presegel 300 milijard evrov. O neravnovesjih in soodvisnostih še več pove podatek, da se je v zadnjih desetih letih uvoz EU iz Kitajske povečal za več kot 102 odstotka, njen izvoz na Kitajsko pa za 47 odstotkov.

"Pred šestimi meseci so bila pričakovanja v evropskih prestolnicah glede odnosov s Kitajsko precej bolj optimistična," je pred vrhom ocenil vodja oddelka za evropske in mednarodne družbene in politične študije na Univerzitetnem kolidžu v Londonu Igor Rogelja in dodal: "Zdaj je ton zadržan, rekel bi celo resigniran."

Preurejanja vezi več kot polstoletja starih čezatlantskih zaveznikov, spoprijemanje nemočne EU z zelenim obratom, ki po svetu mrzlično išče razvojne partnerje in potrebne minerale, ter na drugi strani vzpenjajoča se Kitajska, ki se je sredi potrjevanja petletke znašla v paradigmatski dilemi izvoznega modela razvoja, bi lahko bile v ozračju Trumpove carinske vojne s celim svetom izvrstne iztočnice za sodelovanje. Če jih ne bi "poparila" geopolitična realnost v Ukrajini.  

Razvpiti "obrat k Aziji" v ozračju ukrajinske vojne, ki jo Peking ne razume kot posredniško proti Moskvi, ampak proti njemu, Bruselj pa na drugi strani Kitajsko šteje za zaveznico Vladimirja Putina ter sistemsko tekmico in rivalko, bo na današnjem srečanju vse prej kot realiziran.

 

VDL je Kitajsko še 8. julija obtožila, da omogoča rusko vojno gospodarstvo, trge pa da preplavlja s presežnimi zmogljivostmi. Kot popotnico za pot v Peking je minuli teden v paket protiruskih sankcij za nameček še prvič doslej vključila kitajske banke in podjetja. "V Pekingu skoraj nihče ne pričakuje konkretnih rezultatov," meni Rogelja.

"VDL je v izrazito šibkem položaju. EU se ni sposobna odločiti, ali naj stavi na strateško avtonomijo ali transatlantsko zvestobo. V tem kontekstu se poraja vprašanje, ali ima obisk sploh smisel." Brez jasnih ciljev in brez vzvodov moči bo evropska delegacija v Pekingu skrb vzbujajoč simbol podrejenosti Evrope, razmerje moči ocenjuje poznavalec.

Samozavestni kot še nikoli

Toda kot smo poročali, je urejanje odnosov med Kitajsko in EU daleč od premočrtnega tudi za Xija. Ta se sprašuje, ali naj ob naraščajočih carinah in geopolitičnih trenjih z zahodom vztraja pri izvoznem modelu ali pa naj se opre na domačega kupca. Predvsem pa, kako naj to v kontekstu strukturnih ekonomskih izzivov stori brez izgube razvojnega zaleta "sodobnega socialističnega raja s kitajskimi značilnostmi".

"Temna senca ostaja nepremičninski trg, ki si po padcu v času pandemije še vedno ni opomogel," na glavno zadrego partijskega vrha opozarja upravljavec premoženja družbe Generali Investments Matej Krajnik. "Glede na nekatere novice iz Pekinga se pričakuje, da bodo to trdovratno težavo urejali v prihodnji petletki," napoveduje. A znova – kako bo Peking v praksi urejal nepremičninsko krizo, v kateri se je v Ljudski republiki v štirih letih nakopičilo za tri tisoč milijard dolarjev neprodanih nepremičnin, ni jasno.

Toda kot pravi naslov Xijeve biografije, so interesi komunistične partije in posledično države absolutna prioriteta, za katero bo voditelj ene in druge stoično pretrpel ter storil vse, da jih uresniči.

Naj gre za Trumpove carine, zahteve VDL po zmanjšanju kitajskih prekomernih zmogljivosti v proizvodnji e-vozil in solarnih panelov, sprostitvi izvoza redkih zemljin, še najbolj pa pričakovanja, da bo vzpenjajoča se sila prekinila podporo Putinovemu režimu, ki je neobhodno povezana s kitajsko državno varnostjo, so pokroviteljske zahteve zahodnih sil, za katere je samozavestnemu Xiju malo mar.

"Ena od glavnih sprememb je povezana z razpletom ameriške trgovinske vojne proti Kitajski, ki jo je sprožil Trump 2.0," o kontekstu srečanja pove Rogelja. "Čeprav so sankcije in carine povzročile določene težave, dolgoročno niso omajale samozavesti Pekinga," pravi, k čemur ekonomistka in predavateljica Katja Zajc Kejžar dodaja, da ekonomska in tehnološka prevlada ZDA ni več prepričljiva.

Pa EU? Še manj, saj Kitajska danes deluje samozavestno, zlasti v trgovinskih odnosih, medtem ko EU ne vidi kot partnerja, ampak razcepljeno sekundarno silo, katere notranje razprtije lahko izkoristi za preusmerjanje izvoza iz ZDA brez nenadnih negativnih posledic, pojasnjuje Rogelja.

Xi v pogajanja z VDL vstopa na vrhuncu moči in mednarodnega prestiža, ki je tudi posledica nedavnega umika ameriških omejitev izvoza čipov za razvoj umetne inteligence. Po besedah borznega posrednika Domna Kregarja z Ilirike težko pretiravamo o pomenu tega, saj "obstaja resno tveganje, da bo Kitajska s tem dosegla tehnološki preboj in morda celo prevlado na trgu".  

Deli in vladaj

Kot je za Kitajsko značilno, se rangiranje držav kaže tako simbolično kot s konkretnimi posledicami. Ko je VDL leta 2023 s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom prvič obiskala Peking, je Xi bistveno več časa – in poslov – namenil francoskemu kolegu, medtem ko je bila predsednica potisnjena v vlogo statista.

Še večja klofuta je bila Xijeva evropska turneja. Maja lani je namreč obiskal Pariz, Budimpešto in celo Beograd, kjer je obeležil začetek veljave prostotrgovinskega sporazuma, pri tem pa pomenljivo izpustil Bruselj. EU kot omembe vredna ekonomska, še bolj pa geostrateška sila, za Peking ne obstaja; v trgovinskem smislu šteje zgolj njenih 450 milijonov potrošnikov.     

 

Krajnik poudarja, da je cilj kitajskih proizvajalcev prek svojih podjetij približati dobavne verige končnim potrošnikom, kar bo Peking v Evropi poskušal doseči z izvozom prek Turčije in selitvijo proizvodnje v države srednje in vzhodne EU.

Sem je treba prišteti še Srbijo, ki ima – podobno kot turška carinska unija – z EU in Kitajsko sklenjena prostotrgovinska sporazuma. Skupina Rhodium navaja, da so se lani kitajske neposredne investicije (FDI) po nekajletnem upadu znova močno povečale. Rast je lani obsegala 10 milijard evrov, kar je 47-odstotno povečanje v primerjavi z letom 2023. Namesto evropskega "obrata k Aziji" Xi Azijo obrača proti EU. 

Kitajski zunanjetrgovinski gambit za nevtralizacijo ameriških carin je namreč preprost, a pregnan: deli FDI, z njimi vladaj razcepljeni EU in ošibi ZDA. Medtem ko je Peking še pred petimi leti vlagal v evropske infrastrukturne in logistične megaprojekte (pristanišči Pirej in Trst) ter celo nogometne klube, kot je znameniti italijanski prvoligaš Milan, zdaj sredstva usmerja v samostojne tuje neposredne naložbe tehnologij zelenega prehoda.

Točno takšne, po kakršnih povprašuje evropski kupci, in točno takšne, za katere se na področju proizvodnje kitajskih e-vozil potegujejo Slovaška, Madžarska, Srbija in Slovenija. "Madžarska in Slovaška sta državi z voditeljema, ki sta politično zelo blizu Kitajski in nasprotujeta sankcioniranju Rusije," je na politično dimenzijo delitve EU v podkastu Big Take Asia opozoril Alan Crawford, eden od urednikov Bloomberga.    

In tako bo vsaj v prehodnem srednjeročnem obdobju. Centralna vlada bo namreč v prihodnji razvojni petletki poskušala sanirati nepremičninski trg, razviti samozadostne zmogljivosti in dobavne verige v kritičnih tehnologijah (čipi, jedrska tehnologija, roboti, napredni materiali ipd.), okrepiti protizahodno (trgovinsko) kolacijo azijskih držav (Xijeva azijska družina) ter kreditno dejavnost bank (to že počne s sicer vprašljivim učinkom) za dosego končnega cilja večje samozadostnosti – dviga potrošnje gospodinjstev s trenutnih 40 odstotkov BDP na 54-odstotno povprečje razvitih držav OECD.

Pičla pričakovanja

Kaj lahko v zameno za dostop do trga EU – najmočnejšega evropskega aduta – torej Xiju ponudi VDL? "Nekaj asov v rokavu imajo," meni Krajnik, ki poleg sporočanja omejitev trgovine z redkimi minerali, kjer je EU dejansko postranska škoda trgovinskih navzkrižij z ZDA, omenja "preostalo umazano industrijo, ki je na zahodu zaradi regulacije ne moremo znova vzpostaviti".

"Gre za diplomatski poraz Unije, in to še preden so se pogovori sploh začeli," je kitajsko poigravanje z evropsko delegacijo povzel Rogelja. Xi se bo uvodnim napovedim navkljub le sestal z VDL in ji tako prihranil izrazito javno blamažo. Toda v nadaljnjem signaliziranju drsenja EU v irelevanco svetovne geopolitične ureditve je bilo dvodnevno srečanje v zadnjem hipu skrajšano na le en dan.

Rogelja pravi, da zato glede odprave neravnovesij v trgovini, omejitev redkih zemljin, medicinske opreme in visoke tehnologije nima velikih pričakovanj. Kot kažejo neuradne izjave evropskih diplomatov, s katerimi je govoril Reuters, je pesimizem upravičen. "Kaj več od skupne izjave o podnebnem boju ni pričakovati," so povedali. O tako zimzeleni temi se namreč lahko strinjajo tudi največji rivali in tekmeci.

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar