Bandit, krvnik in brutalni general – novi iranski voditelji, ki stavijo na vojno

"Vsakdo ima načrt, dokler ne dobi udarca v obraz," je izjava legendarnega boksarja Mika Tysona, ki zelo dobro povzema položaj po osmih tednih iranske vojne. Zdi se, da je konflikt zašel v slepo ulico, improvizacija pa je dnevno prisotna na obeh straneh. Ameriški predsednik Donald Trump v iranski godlji ugotavlja to, kar so skoraj vsi njegovi predhodniki v Ovalni pisarni – ZDA so tiste, ki začenjajo vojne, toda ne nujno končujejo. Za tango sta potrebna dva in glavna Trumpova težava trenutno je, da ZDA v Iranu nimajo partnerja za ples miru.

S kom naj se ZDA na iranski strani pravzaprav pogovarjajo? Kakšen vpliv imajo novi vrhovni voditelj Modžtaba Hamenej in na drugi strani vplivni generali? Je novi politični vrh v Teheranu sploh enoten in kaj vse to pomeni za morebitno končanje konflikta, ki buri duhove globalne energetske krize?

Ekonomski bes

Potem ko so pogajanja v Islamabadu med ZDA in Iranom obvisela v zraku, se je svet znašel v nekakšnem vmesnem prostoru med vojno in mirom, ki ga zaznamuje medsebojno ekonomsko izčrpavanje. Po poročanju Wall Street Journala so ZDA zaporo Hormuške ožine razširile na zasege iranskih transportnih ladij in tankerjev po svetovnih morjih. S tem poskušajo na iransko blokado Hormuza in posledični pritisk na ameriško in globalno gospodarstvo odgovoriti z gospodarsko blokado Irana.

Potem ko so ZDA od regeneriranega iranskega režima dobile pregovorni udarec v obraz, se je ameriška taktika spremenila – namesto na uničenje vojaških in političnih zmogljivosti Irana po novem stavijo na ekonomsko izčrpavanje nasprotnika. Trumpova logika pri tem je, da bodo iranski pogajalci – podobno kot on – pripravljeni na kompromise, ko bo gospodarska cena konflikta oziroma blokade postala previsoka. Temu primerno je poimenovanje nove operacije Ekonomski bes, ki že v imenu nakazuje na vzdrževanje ameriškega pritiska na iranski režim. 

Po nekaterih ocenah Iran zaradi teh razmer izgublja kar 435 milijonov dolarjev prihodkov na dan iz naslova trgovin, pravi Miad Maleki, nekdanji uradnik ameriškega finančnega ministrstva in višji sodelavec Fundacije za obrambo demokracij. Iran ta sredstva potrebuje za obnovo stotin mest in vasi, kritične infrastrukture in industrijskih zmogljivosti, ki so jih uničili zračni napadi. ​​Režim se zaveda, da bi lahko gospodarska implozija ogrozila njegov obstoj.

"Do zdaj je iranska nafta kljub sankcijam nekako prišla predvsem do azijskih kupcev, kot sta Kitajska ali Indija, po blokadi je to težje in pomeni povečan pritisk na druge dobavitelje in kanale," je o ceni, ki jo z blokado plačuje teheranski režim, povedal vodja upravljanja delniških naložb pri Generali Investments, Aleš Lokar. Čeprav se zdi Trumpova kontrablokada Hormuza vzvod ameriškega pritiska, Lokar opozarja, da ima pristop omejitve: "Z blokado največ pridobivajo ZDA s povečanim izvozom, a tudi oni so blizu limita."

Dodaten izziv je, da ZDA s tem pritiskajo na samo eno od petih kritičnih točk avtokracij. Znani raziskovalec avtokracij Stephen Kotkin je v podkastu za Foreign Affairs naštel pet (pred)pogojev za obstoj avtokratičnih režimov: represivni aparat, prihodki za vzdrževanje sistema, nadzor vsakdanjega življenja državljanov, prepričljiva razlaga o pojavu in vzponu režima ter ustrezni mednarodni red oziroma okolje, v katerem lahko režim vztraja.

Razkol in prevlada trde linije

Druga težava je, da ni jasno, s kom se ZDA pogajajo in kakšne so njihove zahteve. Podpredsednik JD Vance, ki je doslej vodil pogajanja z Iranom, trdi, da je oseba, ki dejansko vodi državo v Iranu, Mohamed Bager Galibaf, novi predsednik parlamenta in nekdanji general. Po njegovem naj bi si iranska delegacija pod njegovim vodstvom želela skleniti dogovor. Prav tako je Trump novo iransko vodstvo razglasil za manj radikalno in veliko bolj razumno.

Analitiki, kot je Terry Haines, so glede kooperativnosti novincev zadržani. Trump je na zahtevo Pakistana podaljšal premirje v Iranu, samo dokler sprti deli iranske vlade skupaj ne spravijo vsaj enega izhodišča, ocenjuje ustanovitelj agencije Pangaea Policy, ki pripravlja geopolitične in makroekonomske napovedi za institucionalne vlagatelje in odločevalce.

"Razkol v vladi med kadri gardistov IRGC in civilnim delom je očiten že nekaj dni. Vojska je v vzponu." Haines opozarja, da naj vlagatelji prekinitve ne razumejo preveč optimistično, čeprav je to boljše od nadaljevanja vojaških operacij. "Kratek premor zagotovo ne pomeni pozitivnega prehoda v mir," je previden.

Gordijski vozel iranske vojne je v veliki meri samopovzročena strelna rana ameriško-izraelskega napada, ki je z uvodnimi likvidacijami vodstveno-poveljniških struktur z vrhovnim verskim voditeljem ajatolo Alijem Hamenejem v Teheranu utrdil še bolj radikalno strujo. Novi voditelji države so ne glede na izjave Washingtona bolj uporni in še bolj militaristični ter nepremišljeni kot njihovi predhodniki.

Poleg Galibafa sta za vsakodnevne operacije iranske vlade trenutno odgovorna general Mohamed Bager Zolgadr, ki vodi Vrhovni svet za nacionalno varnost, in brigadni general Ahmad Vahidi, novi poveljnik gardistov IRGC. Prav iranska garda je zasnovala strategijo za iranske napade na Izrael in države Perzijskega zaliva, skupaj z zaprtjem Hormuza.

Zolgadr je po izraelski likvidaciji iz zraka nasledil pragmatičnega Alija Laridžanija. Ta je januarja nadzoroval izvajanje represije nad protestniki, vendar je veljal za bolj zmernega od Zolgadra. Nekdanji poveljnik pripada prvi generaciji IRGC, ustanovljene po islamski revoluciji leta 1979, ki se je borila v iransko-iraški vojni. Opravljal je vrsto visokih vojaških in varnostnih funkcij, vključno z mestom poveljnika generalštaba IRGC in namestnika vrhovnega poveljnika gardistov.

Zolgadr je človek, ki je sredi aprila demantiral navedbe iranskega zunanjega ministra Abbasa Aragčija, češ da je Homruz znova odprt za komercialno plovbo, kar je označil za "odstopanje od mandata delegacije". Njegovo imenovanje za sekretarja Vrhovnega sveta za nacionalno varnost kaže na prevlado trde vojaške linije, ki konsolidira oblast IRGC.

Vahidi je nekdanji poveljnik specialcev Kuds, prav tako pa je arhitekt iranske strategije asimetričnega vojskovanja in obveščevalnih operacij. Vahidi je bil pred imenovanjem na čelo IRGC iranski obrambni in notranji minister, v Argentini pa je bil zanj izdan nalog za prijetje zaradi domnevne vloge pri bombnem napadu na judovski center v Buenos Airesu leta 1994, v katerem je bilo ubitih 85 ljudi.

Mohamed Ali Shabani, urednik medijskega portala Amwaj, ki se specializira za Bližnji vzhod, je zapisal, da so bili Vahidijevi predhodniki na čelu IRGC "v primerjavi z njim učitelji. Gre za brutalnega človeka." Prav Vahidi je po poročanju New York Timesa tisti, ki je vztrajal pri neudeležbi iranske strani na pogajanjih z ZDA prejšnji torek, ko je bil v Islamabadu sprva napovedan prihod JD Vancea. 

Paradoks na dveh nogah

Kljub Galibafovemu prevzemu pobude na pogajanjih v Pakistanu veljata Vahidi in Zolgadr v zakulisju za veliko vplivnejša od njega. Galibaf je pomemben člen, vendar ni tisti, ki ima resnično oblast v Iranu, ocenjuje Danny Citrinowicz, nekdanji izraelski obrambnoobveščevalni častnik. "V najboljšem primeru bo na pogajanja prišel z jasnimi omejitvami, ki jih bodo predhodno opredelili v Teheranu. Ni ne pooblaščen ne nagnjen h kompromisom glede ključnih strateških vprašanj," je zapisal na omrežju X.

"Galibaf je paradoks na dveh nogah," o človeku, ki se je, podobno kot Zolgadr in Vahidi, med iransko-iraško vojno uveljavil kot del skupine izkušenih poveljnikov IRGC, meni predavatelj mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Faris Kočan. Predavatelj pravi, da je bistvo postrevolucionarnega reda med ideologijo in pragmatizmom, nacionalnim interesom in transnacionalno revolucijo, konfrontacijo in aklimatizacijo, med uporom in obnovo.

Ključno vprašanje je, kakšno je stanje Modžtabe Hameneja, ki naj bi bil po poročanju CNN in NYT v uvodnih napadih hudo ranjen (amputirali naj bi mu nogo), iznakažen (potreboval bo plastično rekonstrukcijo obraza) in težko govori. Vseeno se je prebudil iz kome in naj bi bil priseben, vendar močno varovan, zato sta komunikacija z njim in posledično vodenje države otežena.

Odločanje je zato prepustil generalom, medtem pa se reformistične frakcije in trda linija prerivajo za politični vpliv, njihova neenotnost pa otežuje pogajalski proces. NYT navaja, da so Hamenejeve tesne vezi generalom, s katerimi je odraščal, ko se je kot najstnik boril v iransko-iraški vojni, omogočile prevlado. Alijev sin ni vešč krmarjenja med frakcijami in njihovimi kompleksnimi razmerji, ocenjujejo obveščevalni viri, zato ni nič več kot marioneta. 

Poznavalci Irana, kot je docent za varnostne vede na Pomorski podiplomski šoli v Kaliforniji, Afshon Ostovar, namreč ocenjujejo, da je vojna povzročila preobrazbo političnega sistema teokracije v vojaško avtokracijo. Kler izgublja vpliv, medtem ko se krepi moč militantnih generalov, ki niso pripravljeni na sklepanje kompromisov glede temeljnih geopolitičnih ciljev islamske republike. 

"IRGC je sicer predvsem vojska, a je v resnici tudi akter zunanje politike, strateški in domači akter", je povedal za revijo Foreign Affairs. "Verski voditelj je po ustavi odgovoren za posvetne zadeve in zato nima inherentne politične moči. Torej je edini razlog, zakaj ima vrhovni vodja danes moč, zvestoba IRGC." 

Izvoljeni reformistični predsednik Masud Pezeškijan in njegov kabinet sta prav tako potisnjena v vlogo obstranca; naročeno jima je, naj se osredotočita na delovanje države, kot je zagotavljanje hrane in goriva, medtem ko so politične odločitve skoncentrirane v rokah vojaškega vrha, ki ga obvladujejo Galibaf, Zolgadr in Vahidi.

"Sam ga razumem kot nekoga, ki prihaja iz revolucionarnega gnezda, ampak tudi kot izrazito pragmatičnega, celo tehnokratskega upravljavca," o Galibafu pravi Kočan in omenja njegovo županovanje v Teheranu, kjer je "kar nekaj zadev moderniziral." Na podlagi tega politolog ocenjuje, da je z vidika ZDA primeren pogajalec, saj ima "legitimnost doma, hkrati pa zna poslušati in sprejemati kompromise."

Leta 2008 je Times o njem poročal kot o avtoritarnem modernizatorju, ki si je prislužil sloves nekoga, ki stvari izpelje. Takrat je dejal, da se zavzema za liberalizacijo Irana, da bi pritegnil tuje naložbe, pa tudi, da si režim ne prizadeva izdelati jedrskega orožja in da je dialog z ZDA mogoč.

Čeprav je v karieri večkrat pokazal vodstvene sposobnosti, je Galibaf po vseh merilih nasilen režimski človek, ki je sodeloval pri zatiranju vstaj s silo. Januarske protirežimske proteste je denimo označil za operacijo ZDA in Izraela, hkrati pa pohvalil policijo in versko paravojaško organizacijo Basij za njihovo brutalno zatrtje.

Na začetku svoje kariere se je leta 1999 kot poveljnik letalskih sil nad protestnike odpravil na motorju, oborožen s palico, navaja The New Yorker. Kot načelnik iranske policije je leta 2003 igral osrednjo vlogo pri nasilnem zatiranju študentskih demonstracij in se hvalil, da je policiji ukazal, naj na protestnike strelja.

Kot omenja Kočan, je med letoma 2005 in 2017, na mestu župana glavnega mesta izboljšal prometno infrastrukturo in uredil javni prevoz, vendar pridelal sum korupcije; leta 2022 je bil deležen kritik, ko je njegova družina domnevno kupila luksuzna stanovanja v Istanbulu.

Pragmatičnega Alija Laridžanija je v iranski vodstveni nomenklaturi nasledil Mohamed Bager Zolgadr.

Od optimizma do kopenske vojne

Lokar iz Generali Investments in Kočan glede doseganja dogovora med ZDA in Iranom kljub temu ostajata optimistična. "Naša osnovna predpostavka še vedno ostaja, da bo v doglednem času sklenjen neke vrste dogovor, ki bo omilil položaj in nekoliko znižal cene, čeprav bodo cene nafte v nadaljevanju leta višje, kot so bile pred konfliktom," pravi upravljavec premoženja. Glede tržnih napovedi ocenjuje, da je položaj pozitiven za delnice podjetij iz energetskega sektorja, "ki poleg panog materialov, industrije, oskrbe ter selektivno delnic AI ostaja preferenca vlagateljev za prihajajoče tedne in mesece."

Politolog Kočan meni, da bo pot do dogovora še trnova, saj bo moral Galibaf dajati občutek, da se bori proti ameriški hegemoniji, da se pogaja in da bo izpogajal koristi za Iran. "Zato smo lahko previdno optimistični glede morebitnega dogovora."

Geopolitični strokovnjak Haines medtem omenja težave z nesoglasji na iranski strani: "Vse skupaj je precej preprosto. Pritisk ZDA, vključno z blokado ožine, se bo nadaljeval, dokler se Iran ne bo odločil in presegel notranjih nesoglasij." Potem se bodo pogovori približali koncu ali pa se bo spet začela vojna za odprtje ožine in morda celo onemogočanje iranskih zmogljivosti za izvoz nafte, meni. Te so v 90 odstotkih skoncentrirane na otoku Karg, za katerega so se pred premirjem pojavljala ugibanja, da bi ga ZDA utegnile zasesti z amfibijskim napadom in vojaškimi škornji na iranskem ozemlju. Sicer katastrofalno stopnjevanje, ki pa je glede na pomanjkanje razumevanja, koherentne strategije in radikalnost stališč na obeh straneh daleč od nemogočega.