V jedrski 'džungli' Trump, Putin in Xi bijejo bitko za nov atomski red

Danes poteče rok trajanja eni od zadnjih in največjih varovalk pred novo jedrsko oboroževalno tekmo – in potencialno tudi jedrsko vojno.

Konkretne namere po podaljšanju sporazuma Novi START, kakor se imenuje sporazum med ZDA in Rusijo, ki sta ga leta 2010 sklenila Dimitrij Medvedjev in Barack Obama, pred današnjim iztekom ni izrazila nobena jedrska sila. Da je svet s tem ne samo manj varen, ampak se nevarno bliža breznu uničenja, odraža tudi premik ure sodnega dne, ki se je konec januarja tudi na račun grožnje jedrske tekme premaknila na 85 sekund do polnoči.

"Odpoved sporazuma Novi START pomeni, da se dokončno zaključuje povojno obdobje nadzora nad jedrskim orožjem, ki je v svetu 'dveh jedrskih velesil' vzpostavilo neke vrste globalno predvidljivost in stabilnost," o prelomnici meni obramboslovec in nekdanji veleposlanik Slovenije pri zvezi Nato Erik Kopač. Čeprav Rusija in ZDA nista edini jedrski sili, imata v svojih silosih spravljenih kar 87 odstotkov vsega jedrskega orožja na planetu.

Vprašanje podaljšanja sporazuma je pereče, ker je pogodba o omejevanju jedrskega strateškega orožja zadnji in edini dogovor, ki je omejeval jedrsko konkurenco med ZDA in Rusijo, državama, ki zadnja štiri leta v Ukrajini bijeta izčrpavajočo posredniško vojno; k prepirljivemu paru pa je treba prišteti še jedrsko vse bolj ambiciozno Kitajsko. Ukrajinska vojna je svet in njegovo ureditev že tako vrnila v obdobje hladne vojne, kar nazadnje velja tudi za jedrsko oborožitev in obrambo pred njo. Ne pa tudi za varovalke.

"Obstoj jedrskega orožja je v času hladne vojne preprečeval spopad med ZDA in Sovjetsko zvezo, ker sta se obe strani zavedali, kaj njegova uporaba pomeni – ko je enkrat uporabljeno, ni več vrnitve," o njegovi preventivni oziroma odvračalni vlogi pravi predstojnica Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Jelena Juvan.

Agresivna Putinova drža

Če ostane zgolj pri grožnjah, bo jedrsko orožje še naprej imelo odvračalno vlogo, pravi strokovnjakinja. A ta 'če' bi težko bil večji. Medtem ko Donald Trump skupaj z ameriškimi tehnološkimi velikani in zagonskimi podjetji gradi največji obrambni sistem Zlata kupola, je Rusija svoj jedrski arzenal izpopolnila z inovativnimi orožji, kot sta raketa in torpedo na jedrski pogon. S tem ko se jedrska oboroževalna tekma na račun 'eksotičnih super- ter hipersoničnih raket in ameriškega raketnega ščita vse bolj seli v vesolje, je bil tudi Novi START še pred današnjim iztekom neučinkovit.

Čeprav je omejeval število strateškega jedrskega orožja obema stranema na 1550, ta ni predvideval kapice na taktično jedrsko orožje. Prav ruski predsednik Vladimir Putin pa z njim občasno in v opomin, da je Zahod v posredni vojni z jedrsko velesilo, preti Ukrajini in zahodnim zaveznicam. Putin je denimo nekaj dni pred jubilejno 80. obletnico zmage v drugi svetovni vojni maja lani dejal: "Upam, da Rusiji v Ukrajini ne bo treba uporabiti jedrskega orožja."

Kremelj je namreč lani uvedel ključne spremembe v svoji jedrski doktrini. Dokument Osnove državne politike na področju jedrskega odvračanja je namreč temeljito na novo opredelil prag, pri katerem Moskva meni, da je uporaba jedrskega orožja – tako taktičnega kot strateškega – upravičena. Temeljna novost je uvedba koncepta 'skupne agresije'. Z njim Rusija po novem vsak napad države, ki nima jedrskega orožja, a ga izvaja s podporo ali sodelovanjem jedrske velesile, obravnava kot skupno agresijo.

Podobno skupno grožnjo nasprotnic – Rusije in Kitajske – v svoji prenovljeni obrambni strategiji izpostavljajo tudi ZDA. Amerika in njeni zavezniki morajo biti "pripravljeni na možnost, da bi lahko potencialni nasprotniki delovali skupaj na usklajen ali oportunističen način na več prizoriščih", razglaša njena nedavno predstavljena obrambna strategija.

"Domnevamo lahko, da se bo v nekaterih evropskih državah strah pred napadom Rusije s koncem sporazuma Novi START zagotovo povečal," o posledicah za evropsko varnost in njen občutek v prestolnicah stare celine meni obramboslovka s Fakultete za družbene vede v Ljubljani Maja Garb. "Koliko je ta realen, pa je težko reči," dodaja o oceni ruske grožnje.

Strokovnjakinja problematizira zapostavljenost taktičnega jedrskega orožja, ki ga ima Rusija, Zahod pa ne, zaradi česar je njegova uporaba za Rusijo enostavnejša kot za Zahod. Če bi v Ukrajini in ob širšem spopadu v Evropi prišlo do uporabe jedrskega orožja, bi lahko bili uporabljeni izstrelki s krajšim dosegom, ne pa strateška oborožitev, pravi strokovnjakinja. Zato bi bilo smiselno, da bi kakršenkoli sporazum zajemal tudi tovrstno jedrsko orožje, kot je denimo ruski hipersonični sistem orešnik.

Poznavalec posovjetskega prostora in direktor podjetja NC3 Denis Mancevič sicer meni, da je treba Putinovo jedrsko retoriko jemati z zrnom soli. "Te grožnje nimajo več pričakovanega ustrahovalnega učinka, saj so se zahodni politiki v preteklih letih naučili, da gre za retorične grožnje s ciljem odvračanja pomoči Ukrajini, ki pa se hitro razblinijo," meni, pri tem pa opozarja na vpliv tretje ambiciozne jedrske sile, Kitajske. "Uporaba jedrskega orožja v Ukrajini bi bila tudi zelo jasna rdeča črta za Peking in s tem za širše sino-rusko sodelovanje. Ohranjanje tega pa je življenjski interes Putina."

Kremeljski avtokrat je sicer septembra predlagal neformalno prostovoljno podaljšanje omejitev iz sporazuma – brez inšpekcij, brez obveščanja in brez verifikacijskih mehanizmov – za eno leto. Garb poudarja, da podaljšanje dogovora niti ni mogoče, ker ta govori le o enem možnem podaljšanju, "zato bi bila potrebna nova pogajanja in sklenitev novega sporazuma".

Podobno očitno meni Trump, ki je na Putinovo pobudo odgovoril: "Če poteče, potem poteče." Prav tako pa vztraja pri novem, "boljšem" sporazumu, ki bi vključeval tudi druge jedrske sile, zlasti Kitajsko.

V Aziji vzhod novega jedrskega sonca 

Ljudska republika se ponaša z najhitrejšim kopičenjem jedrskega orožja od konca hladne vojne. Ko je na oblast prišel kitajski voditelj Xi Jinping, je imela država okoli 240 bojnih glav, danes jih ima že 600. Do leta 2030 naj bi jih izdelali že več kot tisoč, kažejo najnovejše ameriške ocene. Azijska sila je v zadnjih desetletjih silovite modernizacije vojske PLA, ki jo je vpeljal Xi, bliskovito hitro razvila sodobne zmogljivosti za napad na ZDA z jedrskim orožjem iz zraka, s kopnega in morja. Lanska vojaška parada v Pekingu je pokazala vse razkošje kitajskega jedrskega arzenala, vključno z novo balistično raketo, ki je bila tako ogromna, da so jo morali prevažati v treh delih.

Največji napredek in udarno pest kitajskih raketnih sil, ki so bile med drugim tarča Xijevih kadrovskih čistk, prinaša okoli 320 raket, nameščenih v novozgrajenih silosih na severozahodu države, ocenjuje Pentagon. Odvračalna strategija ZDA zaradi tekme z Rusijo ni bila zasnovana z mislijo na Kitajsko, saj je veljala za manjšo grožnjo v primerjavi z Rusijo. A stvari se pospešeno spreminjajo in številni menijo, da je Trumpova zadržanost do podaljšanja sporazuma Novi START ali nadomestnega dogovora posledica hitrega jedrskega oboroževanja Kitajske.

Med njimi je tudi Kopač, ki pravi, da so kitajske jedrske ambicije "zagotovo eden od ključnih razlogov za odpoved sporazuma". Zato bo podaljšanje ali nov sporazum najbrž celovito realiziran šele, ko bo k temu pripravljena pristopiti tudi Kitajska oziroma ko se bo ta "počutila 'jedrsko' dovolj enakovredna Rusiji in ZDA", meni nekdanji veleposlanik pri Natu.

 

Jedrska Nemčija?

Temu pogledu se pridružuje tudi Moskva, ko pravi, da bi moral vsak prihodnji okvir obravnavati tudi druge države z jedrskim orožjem, vključno z evropskimi silami. Tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov pa je dejal, da bi priprava takšne celovite pogodbe najbrž trajala kar nekaj časa. Da je vključitev Združenega kraljestva in Francije v novi sporazum START ideja Moskve, poudarja tudi Garb.

Poleg Kitajske, Trumpove grožnje Evropi in ameriške zahteve po Grenlandiji se evropske države po oceni geopolitičnega strokovnjaka Klemena Grošlja namreč usmerjajo k vzpostavljanju lastnega oborožitvenega jedrskega arzenala. "Evropa lahko tako rekoč po ponovni nuklearizaciji Nemčije in okrepitvi jedrskega potenciala Francije in Združenega kraljestva doseže potrebno jedrsko odvračanje tako v odnosu do ZDA kot tudi v odnosu do Kitajske in Rusije," pravi. Ta proces bo iztek sporazuma o omejevanju širjenja jedrskega orožja kvečjemu okrepil.

''V Evropi imamo tehnologijo in zmogljivosti, vprašanje pa je, ali imamo tudi politično voljo,'' se ob tem sprašuje poznavalec. ''Evropska jedrska oborožitev je tako kot povečanje konvencionalnega orožja povezana z dodatnimi izdatki,'' še pravi Grošelj, "o čemer pa, roko na srce, v Evropi že potekajo razprave vse od Skandinavije do Nemčije in še kje."

V letu 2026 se je v nemškem političnem prostoru, predvsem zaradi negotovosti glede prihodnje ameriške zunanje politike in nenehnih ruskih groženj, močno okrepila razprava o evropskem jedrskem dežniku. Kancler Friedrich Merz je nedavno začel pogovore s Parizom in Londonom o možnostih skupnega evropskega okvira za odvračanje, ki ne bi bil odvisen od Washingtona.

Razprava teče v smeri nemškega finančnega in tehnološkega prispevka k francoskemu ali britanskemu jedrskemu arzenalu v zameno za formalna varnostna jamstva, ki bi pokrivala celotno Evropo.

Prav stroški razvoja so ena izmed najmočnejših varovalk pred nenadzorovanim širjenjem jedrskega orožja. Iran si pod težo mednarodnih sankcij zanje prek programa bogatenja urana prizadeva vrsto let in je po oceni Kopača za to porabil že "pet tisoč milijard dolarjev".

Za razvoj jedrskega orožja so potrebne določene zmogljivosti, ki jih revnejše države nikakor ne morejo imeti ali razviti, pa dodaja Juvan in pri tem navaja primer Ukrajine. "Ukrajina je v prvih mesecih od začetka ruske vojaške agresije napovedala izdelavo jedrskega orožja v nekaj mesecih, vendar je, vsaj kot vem, ostalo zgolj pri napovedi."

 

Zavarovalna polica

Po drugi strani pa naraščajoča geopolitična in varnostna negotovost ter odštevanje do svetovne kataklizme, ki ga pospešuje iztek novega START-a, državne voditelje spodbujata k razvoju jedrskega orožja zaradi njegove primarne vloge – odvračanja.

Medtem ko svet na račun Trumpove politike za seboj pušča na pravu utemeljen mednarodni red in se na pogorišču multilateralizma vrača v obdobje imperijev in cesarjev, je jedrska oborožitev zavarovalna polica. "Praksa na žalost kaže, da ni več spoštovanja do institucij, ki bi morale bdeti nad izvajanjem mednarodnega prava", pravi Garb, kar je slab porok za morebitni novi sporazum, saj ta ne bi nujno omejil oboroževalskih interesov vseh podpisnic.

"Menim, da si nekatere države zaradi povečevanja napetosti v svetu prizadevajo postati jedrske sile," ocenjuje Grošelj. ''Njihov spisek je relativno dolg,'' pravi, pri čemer omenja Nemčijo, Ukrajino, Iran, Savdsko Arabijo, Južno Korejo in Japonsko.

V praksi je v veljavi le peščica sporazumov iz hladne vojne, ki svet ščitijo pred širjenjem jedrskega orožja. Približno 178 držav še vedno spoštuje večstransko pogodbo, ki prepoveduje eksplozivno testiranje fisijskih ali fuzijskih bomb.

191 držav pa je še vedno podpisnic Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (skrajšano NPT), ki velja od leta 1970. Med podpisnicami je pet največjih jedrskih sil in pa Iran, ki se v njenem 4. členu izrecno zavezujejo, da se bodo pogajale "v dobri veri" za dosego "splošne in popolne razorožitve". Garb prav ta sporazum vidi kot eno ključnih varovalk pred uresničitvijo črnega scenarija po koncu veljavnosti START-a.

Vseeno bi bilo po ocenah nekaterih strokovnjakov treba preoblikovati in posodobiti tudi te sporazume. "Pogodba NPT dejansko favorizira države, ki so v izhodišču imele jedrsko orožje in ki si s to pogodbo tudi lastijo to pravico, medtem ko jo drugim oporekajo," pravi Juvan in dodaja, da Indija, Pakistan in Izrael, ki imajo jedrsko orožje, k tej pogodbi "nikoli niso pristopile".