Tajvan je le kamenček v mozaiku globalne tekme med Kitajsko in ZDA

Osrednja novica na geopolitičnem parketu v teh dneh je napovedani obisk predsednice predstavniškega doma Nancy Pelosi na Tajvanu, kar močno razburja Kitajsko. Tajvan je sicer ena najbolj razvitih držav v regiji in vodilni svetovni proizvajalec mikročipov, a ZDA z obiskom Tajvana poleg tega neposredno izzivajo Kitajsko v boju za strateško prevlado v regiji.

Kitajska je v obdobju ameriške osredotočenosti na Bližnji vzhod okrepila predvsem gospodarsko prevlado v Aziji. Še dodatno so jo utrdili po ameriškem izstopu iz transpacifiškega partnerstva leta 2017, ki ga je narekoval takratni ameriški predsednik Donald Trump. Zdaj ZDA vidijo novo priložnost, da okrepijo svoj vpliv v regiji. Kitajska je svojo zunanjo politiko pod Xijem Jinpingom spremenila po tretji tajvanski krizi leta 1996. Tajvan je takrat želel izvesti prve demokratične volitve, Kitajska je v odgovor pripravila raketne vaje v bližini otroka, nato pa so Američani vpluli v Tajvansko ožino z dvema skupinama bojnih ladij okrog letalonosilk Independence in Nimitz. Kitajska je bila v odzivu na ameriški prikaz vojaške moči nemočna. Od konca 90. let dalje sicer vodi zelo ekspanzivno zunanjo politiko v Južnokitajskem morju, ki je velikokrat tudi v navzkrižju z mednarodnim pravom. 

Za Kitajsko je Tajvan strateško zelo pomemben, ker mimo njega vodijo poti do Melaškega preliva, po katerem poteka več kot 75 odstotkov kitajskih trgovinskih poti. Kitajci želijo popoln nadzor nad tem ozemljem, ZDA pa geografsko zelo dragocene lokacije ne želijo izpustiti izpod svojega nadzora, zato prihaja do nenehnih trenj med velesilama.

Če ne gre po vodi, bo šlo po kopnem

Ker so pomorske trgovinske poti odvisne (tudi) od Američanov, so Kitajci zasnovali t. i. pobudo Pas in cesta (Belt and Road Initiative, BRI, angl.) , novo svilno pot, ki bi z infrastrukturo in strategijami razvoja povezala svet s skoraj vseobsegajočo trgovsko mrežo pristanišč, železnic, tunelov, cest in letališč. Od leta 2017 je BRI tudi del kitajske ustave, iniciativi se je do marca letos pridružilo 146 držav, nova svilna pot pa naj bi bila zgrajena do leta 2049.

A Kitajcem ne gre vse po načrtih, zato se zatika tudi pri širjenju njihovega vpliva. Zaradi restriktivne politike do covida-19 se je kitajska gospodarska rast močno upočasnila, kar za tekmece predstavlja priložnost, da izzovejo njihovo prevlado. "Zdaj se za ZDA v Aziji nedvomno odpirajo številne priložnosti, a Washington se mora izkazati. Prazne obljube ne bodo dovolj. Pokazati moramo, da lahko vodimo svojo politiko v regiji in da ne želimo le spodkopavati Kitajske na vsakem koraku," za Bloomberg razmišlja Gregory Poling, direktor programa za Jugovzhodno Azijo na Centru za strateške in mednarodne študije v Washingtonu.

Bloomberg

Na začetku letošnjega leta je v raziskavi instituta ISEAS kar 76,7 odstotka prebivalcev držav Jugovzhodne Azije kot najbolj pomembno gospodarsko velesilo v regiji izpostavilo Kitajsko, manj kot deset odstotkov jih je na prvo mesto postavilo ZDA.

Dogovor IPEF kot osnova za krepitev ameriškega vpliva, a brez znižanja carin

Kaj torej ZDA in Kitajska počneta v Aziji, da bi okrepili oziroma ohranili svoj vpliv? Ob koncu maja so ZDA dosegle veliko zmago v indijsko-pacifiški regiji, ki je trenutno žarišče geopolitičnega merjenja moči. Bidnova administracija je v indijsko-pacifiški gospodarski okvir (Indo-Pacific Economic Framework, IPEF, angl.) povezala 14 držav, tudi Avstralijo, Južno Korejo in Japonsko. Ekonomski dogovor je zasnovan zelo široko, med prednostnimi nalogami pa izpostavlja krepitev dobavnih verig, prehod na čisto energijo in zavezo k poštenim praksam, tako na področju delavskih pravic kot trgovine. Z dogovorom bodo ZDA povečale vpliv v regiji, a hkrati ekonomisti izpostavljajo, da z nobeno državo ni bil sklenjen dogovor o nižjih carinah ali o prosti trgovini med državami.  

IPEF je po eni strani Bidnov odgovor na vse glasnejše domače kritike, da premalo pozornosti posveča mednarodnim trgovinskim dogovorom, v regiji pa odgovor na t. i. regijsko celovito gospodarsko partnerstvo (Regional Comprehensive Economic Partnership, RCEP, angl.), ki je na začetku leta 2022 nastalo s pridružitvijo Kitajske združenju držav Jugovzhodne Azije (Association of Southeast Asian Nations, Asean, angl.). Gre za največji dogovor o prosti trgovini na svetu, v katerem je bilo 16 držav do leta 2019, ko je RCEP zapustila Indija. Kljub temu partnerstvo ostaja pomemben okvir za kitajsko prevlado v regijski trgovini; v južnih in južnovzhodnih azijskih državah se je v minulem desetletju razkorak v trgovanju s Kitajsko in ZDA precej povečal v korist Kitajske.

Glavna razlika med RCEP, ki ga poganja Kitajska, in sporazumom o čeztihomorskem partnerstvu (Trans-Pacific Partnership, TPP, angl.) ali ostalimi trgovinskimi dogovori, kjer imajo vodilno vlogo Združene države Amerike, je v načelih prostega trga in zaščiti delavskih pravic. RCEP le znižuje carine in ostale prepreke pri trgovini med državami članicami, ne predpisuje pa zaščite delavskih pravic, standardov pri varovanju okolja in zaščite intelektualne lastnine.

Gospodarski okvir IPEF je del strategije Bidnove administracije v indijsko-pacifiški regiji, s katero se zoperstavljajo moči in vplivu Kitajske. "Naša skupna prizadevanja v naslednjem desetletju bodo odločala o tem, ali bo Kitajska uspela v spreminjanju regije po svojih pravilih in normah. Naš cilj ni spreminjanje Kitajske, temveč oblikovanje strateškega okolja, ki bo vzpostavilo ravnotežje moči v regiji, ki bo šlo v korist ZDA, naših partnerjev, interesov in skupnih vrednot," je zapisano v strategiji. Podobno je ob februarskem obisku Fidžija poudarjal tudi ameriški zunanji minister Anthony Blinken.

Američani za 'tekmovalno sobivanje', Kitajska želi ekskluzivne dogovore

ZDA se niso ustavile pri novem trgovinskem sporazumu, z dogovorom o štiričlanski varnostni zvezi (Quadrilateral Security Dialogue, QUAD, angl.) so v partnerstvo pritegnile Japonsko, Indijo in Avstralijo, kot pridružene članice k dogovoru pa še Vietnam, Novo Zelandijo in Južno Korejo. Dogovor so (drugič, prvi je po slabem letu propadel leta 2008) vzpostavili leta 2018, a so ga v zadnjem letu dni močno okrepili z bilateralnimi sporazumi med posameznimi državami članicami, ki krepijo varnostno sodelovanje. "Kitajska se počuti ogroženo, saj je v regiji obkrožena z državami, ki ji niso naklonjene in so bližje ZDA. Zato tudi obtožuje ZDA, da vzpostavljajo 'azijski NATO'. Tako obsežnega dogovora v Aziji ne bomo videli, saj so interesi držav preveč različni, a Kitajska se upravičeno počuti stisnjeno v kot, saj njeno sodelovanje s Pakistanom, Mjanmarom, Kambodžo in Laosom ni niti približno tako močno kot ameriške vezi v regiji. Dodatna skrb je tudi krepitev Avstralije na mednarodnem parketu," kitajski odziv na ekspanzivno ameriško politiko v regiji opisuje Rory Medcalf, vodja varnostnega inštituta pri Australian National University.

Bloomberg

Medcalf je prepričan, da je dogovor IPEF zdaj ameriška prioriteta v regiji in da je glede na nedavne dogodke precej jasno, kakšni so ameriški srednjeročni in dolgoročni cilji v regiji: "ZDA nedvomno želijo onemogočiti kitajsko hegemonijo v regiji, prav tako pa preprečiti, da bi jih Kitajska prehitela v globalnem merilu kot vodilna svetovna velesila. A to ne pomeni, da si ZDA prizadevajo prevzeti primat v Aziji, temveč želijo imeti vodilno vlogo v nekaterih koalicijah in dogovorih, ki so zanje strateško pomembni. Pri vseh vprašanjih pa ne bodo nujno nasprotovale Kitajski. Američani temu pravijo 'tekmovalno sobivanje'." Ameriška retorika v različnih dogovorih Kitajske nujno ne izključuje, če bi pristala na njihove zahteve glede trga dela in proste trgovine, kar se v praksi ne more zgoditi. Kitajska po drugi strani vidi svoj svetovni vpliv precej bolj črno-belo in ne pristaja na deljenje vpliva z ZDA, kot si ga zamišlja Bidnova administracija. 

Afrika nova priložnost predvsem na področju energetike

Azija ni edino prizorišče v geopolitičnem boju med Kitajsko in ZDA. Ko je Joe Biden prišel v Belo hišo, je napovedal, da bo Afrika v prihodnje precej bolj v središču ameriške zunanje politike. Ena prvih poti zunanjega ministra Blinkna je bila petdnevni obisk podsaharske Afrike, od besed pa Američani še niso prešli k dejanjem. Afrika predstavlja le odstotek ameriške zunanje trgovine; Kitajska ima na tej celini precej bolj razširjen vpliv s štirimi odstotki, kar znaša približno 250 milijard dolarjev letno. Tudi Evropska unija v Afriki prehiteva ZDA s 170 milijardami dolarjev investicij v prihodnje infrastrukturne projekte.

Novo priložnost Američani vidijo v energetskem sektorju, predvsem v obnovljivih virih energije, kjer ima Afrika ogromen potencial. ZDA želijo postati vodilni partner pri prehodu celine na zeleno energijo z zakonom o afriški rasti in priložnostih (African Growth and Opportunity Act, angl.), ki bo predstavljal zakonski okvir za udejstvovanje ZDA v Afriki.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar