.webp){kind=icon}
V nedeljo, 16. oktobra, se pričenja 20. kongres Komunistične partije Kitajske, na katerem si bo predsednik Xi Jinping skušal zagotoviti tretji petletni mandat kot vodja stranke.
Xi, ki je na položaj generalnega sekretarja stranke prišel leta 2012, je v tem času obračunal s starimi centri moči in na ključne položaje nastavil lojalne kadre. Na prihajajočem kongresu bo po vsej verjetnosti še utrdil svojo vladavino.
Na zasedanjih, ki bodo trajala teden dni, ne bodo sprejemali političnih ali gospodarskih odločitev. Vseeno bodo vlagatelji na trgih pozorni na Xijev uvodni nagovor, v katerem bo zbranim povedal, kako je partija v zadnjem petletju upravljala z državo in kakšna je njegova vizija za naslednji mandat. Opazovalci se sprašujejo, ali bo državna varnost v luči negotovih geopolitičnih razmer prehitela gospodarsko rast na seznamu prioritet. Zbranih 2.300 delegatov, ki predstavljajo 97 milijonov članov partije, bo nato izvolilo nov centralni komite.
Kitajski se letos obeta nižja rast od Xijeve napovedi, državo še vedno pestijo zaprtja zaradi okužb s covidom-19 in krizno stanje na nepremičninskem trgu.
Bloomberg
Naslednji Mao?
Xi je vodenje stranke prevzel leta 2012, leto kasneje je bil imenovan še za predsednika države. Pred tem je veljal za vzhajajočo zvezdo v partijski politiki, saj je vanjo vstopil leta 1997 pri rosnih 44 letih, njegova kariera pa je bliskovito napredovala.
Po prevzemu oblasti se je hitro lotil konsolidacije moči, kaže analiza Bloomberg News. Že v svojem prvem mandatu je zamenjal 33 kadrov v centralnem komiteju, ki ga sestavlja 205 stalnih in 17 nadomestnih članov, in sicer predvsem z obsežno protikorupcijsko kampanjo. Na kongresu leta 2017 mu je zaradi obveznih upokojitev in zgodnjih izhodov uspelo zamenjati dve tretjini centralnega komiteja in dve tretjini politbiroja, ki ga sestavlja 25 najvišjih uradnikov, z lojalnimi kadri.
Leta 2018 je ukinil pravilo, ki omejuje njegovo funkcijo na dva mandata, s čimer si je utrl pot do novega mandata na letošnjem kongresu.
Da bi se obdržal na oblasti, bo moral Xi tokrat prekršiti pravilo, ki veleva upokojitev po 68. letu. To je pred dvema desetletjema uvedel takratni predsednik v odhajanju Jiang Zemin. Xi, ki je star 69 let, bo po vsej verjetnosti postal prvi voditelj stranke od uvedbe pravila, ki bo na položaju ostal prek dovoljene starosti.
Mnogi komentatorji izpostavljajo, da bi z zgodovinskim tretjim mandatom Xi postal najpomembnejši kitajski voditelj od Maa Zedonga dalje. Slednji je umrl kot predsednik države pri 82 letih starosti.
Upočasnjena gospodarska rast in Evergrande
Kitajska je v času Xijevega predsednikovanja beležila nižjo gospodarsko rast kot v času njegovih dveh predhodnikov, Jianga Zemina in Huja Jintaa, kažejo podatki Svetovne banke.
Za letošnje leto si je Xi po lanski 8,1-odstotni rasti zadal cilj doseči 5,5-odstotno gospodarsko rast, toda analitiki so že ob polletju opozarjali, da ta cilj ne bo dosežen. Kitajsko še naprej hromijo občasna zaprtja zaradi izbruhov covida-19, kar zavira proizvodnjo in ustvarja motnje v svetovnih dobavnih verigah. Ameriški tehnološki velikan Apple je v drugem četrtletju poročal o pričakovani večmilijardni izgubi prihodkov zaradi zaprtja Šanghaja, enega najprometnejših svetovnih pristanišč.
Na domači fronti se Xi spopada še z dolžniško krizo v nepremičninskem sektorju, ki jo je v decembru sprožilo gradbeno podjetje Evergrande, ko ni več zmoglo odplačevati preobsežnega dolga. Vlada je na krizo odgovorila s t. i. tremi rdečimi črtami, ki bankam in nepremičninskim podjetjem prepovedujejo preveliko zadolževanje.
Tajvan, ZDA ter pobuda Pas in cesta
Paradni konj Xijeve vladavine je verjetno pobuda Pas in cesta, strategija širjenja vpliva Kitajske prek vlaganja v infrastrukturne projekte, pretežno v državah v razvoju. V pobudo je vključenih dobrih 140 držav, od leta 2013 do konca 2021 pa je Kitajska za gradnjo cest in železnic v Afriki, pristanišč v Pakistanu ter omrežij 5G v Vzhodni Evropi po podatkih Združenih narodov zapravila slabih 900 milijard dolarjev.
Širjenje kitajskega vpliva v državah v razvoju je povzročilo trenja z Združenimi državami Amerike (ZDA), ki so se s Kitajsko zapletle v trgovinsko vojno v času mandata nekdanjega predsednika Donalda Trumpa. Trumpove tarife nadaljuje in stopnjuje tudi trenutni predsednik Joe Biden, ki je ameriškim izdelovalcem polprevodnikov nedavno prepovedal izvoz na Kitajsko.
Letos so se zaostrila tudi nestrinjanja okrog Tajvana, ki ga Kitajska jemlje za del svojega ozemlja, čeprav je de facto neodvisen. ZDA sicer podpirajo Tajvan, tudi z vojaško pomočjo, toda uradno sprejemajo t. i. doktrino ene Kitajske; pristop, ki mu pravijo strateška nejasnost (strategic ambiguity, angl.).
Na letošnji obisk vodje ameriškega predstavniškega doma Nancy Pelosi na otoku je Kitajska odgovorila z vojaškimi vajami v bližini, medtem pa je Biden večkrat poudaril, da bi ZDA nudile zaščito Tajvanu v primeru kitajskega napada. Ponovna združitev oziroma reunifikacija Kitajske, kar pomeni priključitev Tajvana in Hongkonga matični državi, ostaja eden od pomembnejših političnih ciljev predsednika Xija.
Poleg tega se na mednarodnem terenu Kitajska otepa (predvsem ameriških) obtožb o kršenju človekovih pravic večinsko muslimanskega prebivalstva v odročni regiji Xinjiang. Pod pritiskom je tudi zaradi nadaljnjega poslovanja z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, potem ko so zaradi napada na Ukrajino zahodne države sankcionirale Rusijo.
"Kitajska trenutno bolj kot pomorsko prevlado potrebuje stabilno gospodarstvo. So bližje gospodarski krizi kot Rusija, zato ne želijo tvegati vojne z ZDA," je v avgustu strateško pozicijo Kitajske komentiral George Friedman, geopolitični strokovnjak in ustanovitelj možganskega trusta Geopolitical Futures.
Uvoz in izvoz
Dogajanje v drugem največjem gospodarstvu na svetu pozorno spremljajo svetovni trgi, saj Kitajska proizvaja in izvaža mnogo dobrin, od Applovih telefonov in Teslinih električnih avtomobilov do oblačil, računalnikov, jeklenih izdelkov itd.
V zadnjih letih je postala Kitajska daleč največja svetovna izvoznica dobrin glede na delež svetovnega izvoza. Medtem ko je v letu 2020 azijska velesila zavzemala skoraj 15-odstotni delež, sta drugo in tretjeuvrščeni ZDA in Nemčija pri približno osmih odstotkih. Čeprav to pomeni, da je svet precej odvisen od kitajske proizvodnje, je tudi kitajsko gospodarstvo odvisno od svetovnega povpraševanja. Glavna trgovinska partnerica Kitajske pa je obenem njen glavni geopolitični rival – ZDA.
Bloomberg
Obenem je Kitajska ena večjih svetovnih uvoznic, predvsem na področju surovin. Je največja uvoznica surove nafte na svetu po dolarski vrednosti uvoza; v letu 2021 je poskrbela za 22 odstotkov svetovnega uvoza surove nafte. Zaradi visoke stopnje industrijske proizvodnje je Kitajska tudi pomembna uvoznica industrijskih kovin; ko se zaradi izbruha covida-19 zaprejo tovarne na Kitajskem, to zmanjša svetovno povpraševanje po kovinah.
Enako velja za nepremičninski sektor. Upad števila novogradenj na Kitajskem pomeni nižje povpraševanje po kovinah, ki se uporabljajo pri gradnji. Zato bodo vlagatelji na londonski borzi kovin verjetno spremljali kongres in čakali na potencialne namige o prihodnji kovidni politiki.
S populacijo 1,3 milijarde ljudi, ki imajo v povprečju vse višje razpoložljive dohodke, je Kitajska vse pomembnejše uvozno tržišče za globalna podjetja (npr. Nike in druge maloprodajne velikane). Tudi zabavna in športna industrija v rastočem srednjem razredu na Kitajskem iščeta nove priložnosti za zaslužek.
