Za katera energetska podjetja Golob hrani 750 milijonov evrov?

Vlada je zaradi visokih cen energentov v B-bilanci proračuna, torej na računu finančnih terjatev in naložb, rezervirala 750 milijonov evrov za morebitno dokapitalizacijo podjetij v energetskem sektorju. Prvi med njimi bo državno pomoč očitno potreboval Geoplin, ki je svoje delničarje že seznanil z možnostjo dokapitalizacije. Preverili smo, kolikšen je delež države v energetskih podjetjih in koga bi še lahko dokapitalizirali.

"Vedeti moramo, da nič od tega še ni na mizi," je bil za 24ur v ponedeljek zvečer zadržan premier Robert Golob, medtem ko je dodal, da so v proračunu za to zagotovili sredstva, če bi bila dokapitalizacija potrebna. "Sam verjamem, da bo Geoplin eno izmed teh podjetij, težko pa govorim o ostalih podjetjih," ocenjuje Golob. 

Zamrznjene cene namreč onemogočajo delovanje Geoplina in drugih dobaviteljev, saj morajo prodajati plin po nižjih cenah od nabavnih, kar vodi v nelikvidnost in izgube. Državni zbor je sicer sprejel zakon, po katerem bo država za zagotavljanje zanesljive oskrbe z elektriko in plinom družbam HSE, Gen energija in Geoplin zagotovila do skupno 1,6 milijarde evrov poroštva za dostop do likvidnosti za trgovanje z elektriko in nakup plina izven Evropske unije (EU).

Večina podjetij že državna

Večina slovenskih energetskih družb je sicer v državni lasti, prav tako operaterji električnega omrežja Borzen, ELES in SODO. Država je v celoti lastnica Gen energije in HSE, poleg tega pa ima v vsaki od petih elektrodistribucijskih družb (Elektro Ljubljana, Elektro Maribor, Elektro Primorska, Elektro Gorenjska in Elektro Celje) okrog 80-odstotni delež. 

V neposredni državni lasti na drugi strani niso: trgovec E3, ki ga je Elektro Primorska prodal Petrolu, trgovec Energija Plus (51-odstotni lastnik je HSE, preostalo je v lasti Elektra Maribor) in trgovec Elektro energija (v lasti GEN-I). Odprta je tudi lastniška sestava GEN-I, lastnika katerega sta državna Gen energija in GEN-EL. Med drugimi trgovci z električno energijo so še E.On, ki je v hrvaški lasti, in ECE, družbenika katerega Elektro Celje in HSE.

Med manjšimi distributerji plina pri nas so še Enos, v katerem ima največji delež sklad Euroin, Istrabenz plini, ki je v lasti italijanskega podjetja Siad, in Plinarna Maribor, ki je v lasti Istrabenz plinov.

Kovač: Do nacionalizacije v zgodovini vedno prihajalo v kriznih razmerah

"Nacionalizacije v kriznih razmerah so običajno začasne s posebnimi odloženimi pogoji," poudarja ekonomist Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete. Za takšno interventno potezo so se po njegovih besedah odločale vlade najrazvitejših gospodarstev: ZDA recimo ob zadnji finančni  krizi, Nemčija ob sedanji energetski krizi in podobno. "Tudi v trenutnih razmerah bi bile nekatere začasne nacionalizacije v energetskem sektorju pri nas smiselne, če olajšajo običajne finančne pomoči podjetju in intervencije na trgu (cene, dobave ...)," meni Kovač.

Kljub temu poudarja, da je v družbah z mešano lastnino mogoče poleg nacionalizacije kot skrajni ukrep poseči po različnih modelih dokapitalizacije in širitve lastninskega deleža države ter po posebnih upravljalskih ukrepih z vidika strateških odločitev s posebnimi interventnimi zakoni in podobno. "Pomembno je, da so posegi države transparentni, podprti z zakonodajo in jasnim srednjeročnim ali dolgoročnim okvirom," je jasen Kovač.

Po njegovih besedah ima nacionalizacija podjetij v ekonomski zgodovini različne učinke. "Vedno se namreč pojavi v relativno kriznih razmerah (političnih, ekonomskih, vojnih ...), vedno je rezultat politične intervencije in vedno znova je učinkovitost poslovanja odvisna od razmer in dobrega upravljanja ter vodenja," pravi Kovač.

Državna lastnina nič manj učinkovita od zasebne

Ne glede na prevladujoče stališče, da je državna lastnina sama po sebi manj učinkovita od zasebne, je to po besedah Kovača neupravičeno. "Običajno so krize v tržnih gospodarstvih s prevladujočo zasebno lastnino rezultat slabih odločitev in poslovanja zasebnega sektorja. Nacionalizacije so kot skrajne reševalne akcije ali velike državne sanacije torej veliko bolj pogosto rezultat neuspešnosti zasebnega in ne javnega sektorja," je prepričan Kovač. 

Toda primerjalna analiza javnega in zasebnega sektorja običajno vodi do rezultatov, ki kažejo, da je zasebni sektor učinkovitejši od javnega. "To je predvsem rezultat slabšega upravljanja v podjetjih, ker država ne uporablja dovolj dobrih menedžerskih orodij za nadzor in ker se politično pogosto vpleta, zato je vodenje teh družb manj stabilno kot vodenje zasebnih," pojasnjuje Kovač. 

Kaj vse smo že reševali

Naša zgodovina je polna primerov reševalnih akcij države, kar je prispevalo k temu, da je nacionalizacija dobila negativen prizvok. Pred kratkim je denimo država odkupila 43-odstotni lastniški del zasebnega sklada York v Sava hotelih, potem ko je javnost razburila informacija, da bodo hoteli dobili madžarske lastnike. SDH in Kad sta postala približno 89-odstotna lastnika Save, v načrtu pa je tudi odkup preostalih delnic. Država je lani nacionalizirala tudi Terme Olimia.

Najbolj odmevno je bilo državno krpanje bančne luknje. V letu 2013 smo v Sloveniji izvedli obsežno sanacijo državnih bank, s katero se je banke bogato dokapitaliziralo. Slovenske banke so se  od leta 2009 dalje soočale s primanjkljajem kapitala za pokrivanje slabih kreditov, ki so bili prenešeni na t. i. slabo banko. V javnosti so se odpirale dileme, ali je bilo stanje v bankah prikazano slabše, kot je bilo v resnici. 

Država je kasneje dokupovala tudi deleže v raznih delniških podjetjih, kot so Petrol, Zavarovalnica Triglav in Sava Re ter druge.

Seznam družb, ki jim je priskočila država na pomoč oziroma so bila v lasti države, je izjemno dolg. Tudi vključenost države ni garancija, da bo podjetje preživelo. Spomnimo se primerov Adria Airways, TAM, Mura ...

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar