Zakaj Srednja Azija postaja prioriteta Evrope

Zaradi težav v tradicionalnih transatlantskih odnosih med Washingtonom in Evropo, slednja vse od vrnitve nepredvidljivega Donalda Trumpa pospešeno išče nove partnerje in trge. Te je Bruselj našel v središču evrazijskega kontinenta v dinamični in vzhajajoči regiji Srednje Azije, ki zajema Kazahstan, Uzbekistan, Kirgizistan, Tadžikistan in Turkmenistan.

Na začetku aprila je v Samarkandu, starodavnem uzbekistanskem mestu ob antični Svilni poti, potekal prvi vrh EU-Srednja Azija. Udeležila sta se ga predsednik Evropskega sveta António Costa in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki sta se srečala z voditelji Srednje Azije in obljubila kar 12 milijard evrov naložb v regionalne države. "Za Evropo je Srednja Azija partnerica izbire," je pompozno dejala prva dama Komisije.

Kakšni so trenutni politično-gospodarski odnosi med EU in Srednjo Azijo, smo ob robu Blejskega strateškega foruma vprašali Eduardsa Stipraisa, posebnega odposlanca Evropske unije za Srednjo Azijo. Govorili smo o prioritetnih področjih sodelovanja med EU in regijo, konkurenčni prednosti EU, energetiki, povezljivosti, izobraževanju in mehki moči.

Na vrhu EU-Srednja Azija v Samarkandu je EU obljubila 12 milijard evrov naložb v pet srednjeazijskih držav. Katera so po vašem mnenju najpomembnejša področja gospodarskega sodelovanja med blokoma? Naj to vprašanje postavim takole: kaj jim lahko damo mi in kaj oni nam?

Predsednica Evropske komisije je pri predstavitvi tega naložbenega načrta, imenovanega Global Gateway, omenila tri glavna področja naložb v tamkajšnja gospodarstva, z velikim poudarkom na kritičnih surovinah. Trenutno vidimo, da se svetovna konkurenca za te surovine povečuje in da imajo nekatere države pretiran nadzor nad obstoječimi dobavnimi verigami. Da bi si zagotovili našo neodvisnost in prihodnjo konkurenčnost, moramo delati na tem in seveda na še enem zelo pomembnem področju, in sicer na povezljivosti, saj za trgovanje s Srednjo Azijo potrebujemo dostop do regije. Pri tem je razvoj prometnih koridorjev najpomembnejši. V tem smislu gre za tako imenovani Srednji koridor (angl. Middle Corridor) ali Transkaspijski koridor, ki se razteza od naših meja čez Črno morje oziroma vzdolž Črnega morja skozi Turčijo, Južni Kavkaz, Kaspijsko jezero v Srednjo Azijo in tudi dlje. Srednja Azija je hkrati cilj in tranzitna točka, na drugi strani pa imamo Daljni vzhod, vključno s Kitajsko in Japonsko, Korejo ter Južno Azijo z Indijo in Pakistanom.

 

Velik del evropskih naložb združuje tako nepovratna sredstva iz evropskega proračuna kot tudi posojila mednarodnih finančnih institucij, predvsem evropskih: Evropske investicijske banke, Evropske banke za obnovo in razvoj ter drugih tesnih partnerjev, kot je Azijska razvojna banka. Tukaj vidimo, da gre za povezavo med podnebjem, vodo in energijo, kar je izjemno pomembno, in zato bo na naslednjem forumu Global Gateway, ki je predviden oktobra v Bruslju, posebna pozornost namenjena razvoju hidroenergije v Srednji Aziji z dvema vodilnima projektoma: hidroelektrarno Rogunu v Tadžikistanu in prihajajočim regionalnim projektom v Kirgizistanu, pri katerem bosta sodelovala tudi Uzbekistan in Kazahstan kot državi, ki ležita nižje.

Naše naložbe v hidroelektrarne v Srednji Aziji so tesno povezane z razvojem elektroenergetskih daljnovodov v Južni Aziji. Tako imenovani CASA-1000, projekt gradnje infrastrukture za obnovljive vire energije, ki se bliža h koncu, prečka Afganistan in Pakistan ter bi lahko sčasoma prečkal tudi Indijo. Prednost na področju infrastrukture ima tudi digitalna povezljivost, kjer že sodelujemo pri projektu s približnimi stroški okoli milijona evrov, ki zagotavlja satelitske internetne povezave štirim srednjeazijskim državam na oddaljenih območjih, kjer stacionarne linije niso prisotne.

EU

 

 

Bomo kmalu videli celovit trgovinski sporazum med EU in C5? Medtem ko se dvostranski sporazumi o partnerstvu in sodelovanju med Brusljem in posameznimi državami (razen Kazahstana, ki je že v veljavi) trenutno dopolnjujejo, ali lahko obstaja blokovski sporazum, preden C5 vključi skupni trg?

Države Srednje Azije so v zelo zgodnji fazi regionalne integracije, pri čemer smo še vedno na ravni regionalnega sodelovanja, in ne integracije, še zlasti, če govorimo o njihovih trgih. Obstajajo poskusi integracije, kot je na primer ponovna integracija njihovih elektroenergetskih omrežij iz Sovjetske zveze. Edina regionalna organizacija, ki obstaja v Srednji Aziji, je Mednarodni sklad za reševanje Aralskega jezera, pri čemer je sodelovanje precej neformalno. Odkrito povedano, so bile države Srednje Azije pred 10 leti na robu verjetno enega največjih regionalnih konfliktov. Za dosego trenutnih razmer je bilo potrebnega veliko truda in menjava generacije vladarjev, da so začele z novim pristopom. Seveda si lahko v prihodnosti na nekakšen način zamislimo možnost sporazuma med blokoma, vendar zaenkrat ne smemo izgubljati dragocenega časa. Trenutno delamo z vsako državo posebej.

Trenutno je v veljavi okrepljeni sporazum o partnerstvu in sodelovanju s Kazahstanom, podpisan in v fazi ratifikacije s Kirgizistanom, v prihodnjih tednih pa bo dosežen tudi z Uzbekistanom. Sporazum s Tadžikistanom je v zgodnji fazi, Turkmenistan pa še vedno razmišlja o možnosti sklenitve takšnega sporazuma. Gibljemo se korak za korakom. Če govorimo o trgovinskih dogovorih, so ti različni za vsako državo posebej, saj imajo tudi druge države različne obveznosti s tretjimi stranmi. Kazahstan in Kirgizistan sta članici Evrazijske gospodarske unije z Rusijo, Belorusijo in Armenijo, kar pomeni, da imajo specifične trgovinske režime.

Uzbekistan in Tadžikistan sta precej neodvisna pri odločanju. Nekatere od teh držav so članice Svetovne trgovinske organizacije, druge še niso. Ker gre za specifične trgovinske režime, se jih trenutno lotevamo drugega za drugim. Seveda smo pripravljeni deliti svoje izkušnje o tem, kako krepitev regionalnega gospodarskega sodelovanja prinaša koristi in jih množi za vse vpletene države – lahko jim ponudimo dober zgled in možnost učenja tako iz dobrih izkušenj kot tudi iz naših preteklih napak.

 

 

Kakšna je konkurenčna prednost EU v primerjavi z drugima dvema hegemonoma v regiji – Rusijo in Kitajsko? Medtem ko Rusija prevladuje na varnostnem področju, Kitajska prevladuje na gospodarskem. Ti dve državi vidita tudi Srednjo Azijo kot svoje dvorišče/sfero vpliva. Ali globlja partnerstva v ključnih sektorjih otežujejo prihod Moskve in Pekinga?

Naša prednost je, da se je Evropska unija v zadnjih 30 letih ali več izkazala za zanesljivo in iskreno partnerico brez skritih agend, kar naši srednjeazijski prijatelji zelo cenijo. Naša konkurenčna prednost pa je, da smo pripravljeni deliti svoje znanje in tehnologije. Naložbe in tehnologije, ki jih prinašamo, so morda dražje v primerjavi z ruskimi in kitajskimi, vendar Rusija zaostaja za svetom. V številnih primerih prinašamo tehnologije, ki so okolju prijazne in imajo visoke zdravstvene in varnostne standarde. Govorimo tudi o naših delovnih odnosih, ki ustrezajo evropskim standardom ali mednarodnim standardom.

Med državljani držav Srednje Azije je veliko sinofobije, zaradi česar Peking težko krepi svojo mehko moč v regiji. Rusija pa je glavna destinacija za tuje delavce iz držav Srednje Azije in ima zgodovinske vezi z regijo. Kako bi ocenili mehko moč EU v regiji?

Zgodovina Srednje Azije je zadnjih 130 let zelo povezana z Evropo prek kolonialne prisotnosti Ruskega imperija in Sovjetske zveze, ki sta v Srednji Aziji projicirala evropsko kulturo in način razmišljanja, kljub vsem negativnim stranem totalitarnega režima, vključno z represijo ter omejitvami državljanskih svoboščin in verske svobode, pa je ta čas prinesel tudi pozitivne, kot je emancipacija žensk. Če mlade ljudi v regiji vprašate, kdo je njihov vzornik pri ustvarjanju in grajenju življenja, bi radi videli Evropo oziroma Zahod namesto Rusije in Kitajske. Slednji zaenkrat vidijo le kot nekaj, kar je lažje doseči.

Menim, da je evropski način življenja za mlade v regiji še vedno zelo privlačen. To je nekaj, kar lahko uporabimo za spodbujanje trajnostnega razvoja teh držav, njihove odpornosti pri soočanju z različnimi zunanjimi in notranjimi izzivi, saj živijo v težkem varnostnem okolju, pri čemer so pod grožnjami sosednjih držav in islamskega ekstremizma. Prav tako so ogromen izziv tudi podnebne spremembe, saj se v regiji soočajo z vse večjim pomanjkanjem sladke vode.

Kakšne so priložnosti med EU in Srednjo Azijo na področju izobraževanja? Med letoma 2014 in 2019 je v programu Erasmus Mundos sodelovalo 20 različnih srednjeazijskih izobraževalnih ustanov. Bomo v prihodnosti videli še več tega?

Tovrstno sodelovanje ni potrebno le za Srednjo Azijo, temveč tudi za Evropo – prav to je cilj programa Erasmus Plus: da se zagotovi medsebojna obogatitev pretoka idej in izkušenj. Srednjeazijske države želijo premostiti vrzel v razvoju, pri čemer ne potrebujejo zgolj naložb v svoje gospodarstvo, temveč tudi prenos tehnologij in, kar je najpomembnejše, prenos znanja. Ni dovolj kupiti najsodobnejšo opremo, potrebujete tudi ljudi, ki so sposobni delati z njo in proizvajati za potrebe trga. Zato je naše sodelovanje pri programih in projektih, kot so Erasmus Plus, Obzorje 2000 in prvi program EU za Srednjo Azijo, DARYA, ki se osredotoča na poklicno izobraževanje in usposabljanje, ključno za obe strani.

Nemčija, ki še vedno velja za državo z verjetno najboljšim sistemom poklicnega usposabljanja v Evropi, se sooča s težavami pri privabljanju mladih na visokokvalificirana delovna mesta v proizvodnji. Kazahstan in Uzbekistan sta vodilna pri privabljanju evropskih univerz, ki odpirajo svoje podružnice in kampuse v Srednji Aziji, saj ne morete kar tako pripeljati vseh mladih, ki si to želijo. Veliko lažje je pripeljati nekaj profesorjev in tam ustanoviti sodoben kampus, kar ima tudi multiplikacijski učinek.

Srednjeazijske države so v zadnjih letih doživele močno gospodarsko rast skupaj s trdnim demografskim trendom. Ali lahko evropske države izkoristijo to demografsko dividendo?

Absolutno, saj so države Srednje Azije v tem edinstvene. Vsaj v štirih od petih držav regije je na voljo delovna sila, pri čemer je Kazahstan zaradi približevanja evropskim standardom prisiljen uvažati delovno silo, namesto da bi jo pošiljal v tujino. V Kazahstanu je denimo število razpoložljivih delovnih mest, ki jih morajo ustvariti za razvoj države, veliko večje od njihove lastne demografske rasti. Preostale države v regiji so zelo mlade in se soočajo z nekaterimi težavami pri ustvarjanju delovnih mest na lokalni ravni, zato trenutno prihaja do odhoda delovne sile.

Ciljna in najbolj dostopna destinacija za državljane srednjeazijskih držav je še vedno Rusija, čeprav ti pogledujejo tudi dlje – v države Perzijskega zaliva, v Turčijo, na Japonsko in v Južno Korejo. Obstajajo že številne delovne sheme, pri čemer je na primer Združeno kraljestvo pred kratkim vzpostavilo zelo uspešno shemo sezonskih delavcev s srednjeazijskimi državami, tako je tudi pri nas.

 

Depositphotos

 

 

Zahodne sankcije proti Rusiji imajo nedvoumen vpliv na številna srednjeazijska podjetja. Izogibanje sankcijam je vroča tema vse od februarja 2022, zlasti v zvezi z državami Srednje Azije. Kaj je EU storila za reševanje tega problema in kako teče dialog o sankcijah?

Od začetka invazije Ruske federacije na Ukrajino je Evropska unija sprejela že 18 paketov sankcij proti Rusiji, tako državi kot tudi proti posameznikom in nekaterim gospodarskim podjetjem. V začetni fazi je bila v srednjeazijskih državah različna raven razumevanja, kaj te sankcije pomenijo in ali bi jih morali upoštevati, saj pravno gledano niso dolžni; gre prej za dobro voljo.

Seveda pa vseh pet srednjeazijskih držav nenehno poudarja, da podpirajo suverenost, neodvisnost in ozemeljsko celovitost Ukrajine. Te države poskušajo slediti našim sankcijam, kolikor jim to dopušča njihovo pravno okolje. V primeru Kazahstana in Kirgizistana je stvar zapletena zaradi dejstva, da sta obe državi članici Evrazijske gospodarske unije, kar pomeni, da bi moralo blago, ki vstopa na njuno ozemlje, teoretično prosto teči.

Kljub temu imajo vse države v regiji stalni dialog z Evropsko unijo. Na naši strani imamo posebnega odposlanca za sankcije Davida O'Sullivana, ki je dejansko v stiku z ustreznimi organi v vseh petih državah in proučuje praktične načine, kako zagotoviti, da se sankcije ne zaobidejo, pa tudi, da se čim bolj zmanjša vpliv, ki bi ga imela Rusija na te države, ker gre za dvosmerno ulico. Trudimo se, da bi se izognili negativnemu vplivu na te države, ki bi bil kolateralna škoda v tem konfliktu. Obstaja zelo dober, zdrav in konstruktiven dialog, včasih se seveda pojavijo nova vprašanja. Ljudje, ki so vpleteni v izogibanje sankcijam, so zelo ustvarjalni, kar pomeni, da je to igra mačke z mišjo, vendar z oblastmi v vseh petih državah, saj se vsako leto pojavlja ogromno novih podjetij.

Z vojno v Ukrajini je Rusija pokazala znake preobremenjenosti. To se je močno videlo v Siriji lani in v azerbajdžanski ofenzivi na Gorski Karabah leta 2023 – pa tudi z najnovejšim sporom med Moskvo in vse bolj odločnim in samozavestnim Bakujem. Ali je vloga Rusije kot varnostnega garanta v Srednji Aziji ogrožena, in če je, ali jo Peking zapolnjuje?

Situacija je zelo zapletena. Tri od petih držav regije so formalne zaveznice Rusije, vendar nobena od njih dejansko ne podpira Putinovih ciljev v tej vojni. Rekel bi ravno nasprotno: srednjeazijske države imajo interes, da se ta vojna čim prej konča oziroma da se sploh ne bi zgodila. Dve državi v regiji sta odvisni od ruske vojaške pomoči: Tadžikistan, ki meji na Afganistan, in Kirgizistan, kjer je ruska letalska baza. Ta vojaška prisotnost je zelo omejena. Ruska prisotnost v Tadžikistanu se je z divizijske ravni zmanjšala na zgolj raven brigade, kar je približno tretjina sil v primerjavi s časom pred vojno. Države iščejo alternativne načine zagotavljanja varnosti, predvsem pa krepitve lastnih sil. To je nekaj, kar je absolutna prednostna naloga za vse države v regiji. Po drugi strani pa prebivalstvo srednjeazijskih držav ni pripravljeno sprejeti kitajske vojaške prisotnosti v regiji.

Vendar v Tadžikistanu obstajajo določene mejne postojanke kitajskih zasebnih vojaških podjetij. Kako je s tem?

To je precej nejasno, vendar gre za oddaljena gorska območja skoraj brez prebivalstva, zato bi lahko rekli, da je vpliv na javno mnenje omejen, saj je interakcija med lokalnim prebivalstvom in temi zasebnimi vojaškimi izvajalci zelo omejena. Države proučujejo možnost sodelovanja v varnostnem dialogu z drugimi akterji, vključno z Evropsko unijo. Pred mesecem dni smo imeli varnostni dialog na visoki ravni med petimi srednjeazijskimi državami in Evropsko unijo, v Tadžikistanu pa smo imeli prvi protiteroristični dialog med EU in Srednjo Azijo.

 

Bloomberg

Kako bi ocenili trenutno energetsko sodelovanje med Srednjo Azijo in EU? Takoj mi pride na misel Kazahstan z ogromnimi zalogami ogljikovodikov in vlogo prekomernega proizvajalca nafte v OPEC+. Ali bi morali namesto dragih ameriških ogljikovodikov raje uporabljati srednjeazijske?

Čeprav si v bližnji prihodnosti močno prizadevamo za gospodarstvo brez ogljika, moramo medtem kot vmesni ukrep uvažati ogljikovodike, naj bo to zemeljski plin ali nafta. Kazahstan je zaradi geografske lege in velikosti surovinskih rezerv prvič nadomestil Rusijo kot glavni dobavitelj nafte bloka in je nekakšen privilegirani partner. Države Srednje Azije iščejo načine za diverzifikacijo njihovih izvoznih poti. Turkmenistan denimo gradi plinovod TAPI čez Afganistan in Pakistan, ki bo sčasoma dosegel Indijo ter lahko prinese nekaj gospodarske blaginje in stabilizacije tudi Afganistanu.

Hkrati ne govorimo več o gradnji plinovoda čez Kaspijsko jezero, ampak namesto tega države Srednje Azije razvijajo lastno petrokemično industrijo, da bi naredile več pri pretvorbi ogljikovodikov v različne druge surovine za industrijsko uporabo, na primer v umetna gnojila. Po drugi strani si regija prizadeva za zeleni prehod, s katerim bi Srednjo Azijo spremenili v središče zelene energije. V južnem delu Srednje Azije imajo kar 300 dni sončnega vremena, v Kaspijski nižini imajo vztrajen veter, na gorskih rekah pa imajo hidroelektrarne. Obstaja tudi ogromen potencial za razvoj in hkrati pretvorbo ogljikovodikov v električno energijo, kot je kurjenje plina, kar je, četudi neidealno, veliko boljše kot kurjenje premoga.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar