Trumpov davoški ultimat: 'Brez sile', a z imperialno logiko

Ameriški predsednik Donald Trump je z napovedjo prevzema Grenlandije in sočasno grožnjo z dvigom carin storil nekaj, kar se je še pred nekaj leti zdelo nepojmljivo: čezatlantsko zavezništvo, temelj povojne varnostne in gospodarske arhitekture Zahoda, je pahnil v stanje akutnega eksistencialnega krča. Medtem ko je ruska invazija na Ukrajino načela mednarodni red s surovo vojaško silo od zunaj, ga Trumpova 'umetnost posla' zdaj razgrajuje od znotraj.

Čeprav je včeraj na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu dejal, da Grenlandije ne bo priključil s silo, pozneje pa tudi, da ne bo uvedel novih carin na evropske upornice, je ponovil svoje brezkompromisno stališče. "Ni mi treba uporabiti sile. Nočem uporabiti sile. Ne bom uporabil sile," je dejal in v isti sapi prostodušno dodal, da ZDA pripada "lastništvo nad otokom" ter da je ta "v resnici del Severne Amerike". Imperialna retorika v vsem svojem sijaju. 

Trumpovo mehčanje stališča pač v ničemer ne spreminja dejstva, da so na kocki ozemeljska celovitost Danske in Grenlandije, čezatlantsko gospodarsko partnerstvo, vredno več kot 1,2 bilijona dolarjev blagovne menjave, in varnostna garancija, ki je desetletja veljala za nedotakljivo. Gospodarska soodvisnost med ZDA in Evropo je ogromna, saj več kot 60 odstotkov neposrednih tujih naložb v ZDA prihaja iz Evrope, medtem ko se več kot polovica ameriških izhodnih naložb vrača na staro celino.

Bruselj je dolgo vztrajal v stanju strateškega zanikanja, v upanju, da gre pri Trumpovih manevrih zgolj za retorični teater, namenjen domači publiki. A predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen se je včeraj v parlamentu v Strasbourgu le soočila z novo realnostjo, kjer je trgovina strateško orožje v arzenalu Bele hiše. "Živimo v svetu, ki ga opredeljuje surova moč – bodisi ekonomska, vojaška, tehnološka ali geopolitična. In čeprav številnim od nas to morda ni všeč, se moramo s svetom, kakršen je, spopasti," je dejala. 

Ameriške zahteve do EU in Nata glede Grenlandije tako predstavljajo točko preloma. Ekonomist Mojmir Mrak je v intervjuju za RTV Slovenija opozoril na neizogibnost evropskega odgovora: "Po mojem mnenju EU glede Grenlandije nima več možnosti, da se ne bi odzvala precej ostro." Gre za neposreden napad na suverenost članice unije, kar Trump s svojim početjem posredno legitimira z načinom, ki nevarno spominja na logiko, s katero Rusija upravičuje svoje posege v sosedstvu – skrb za nacionalno varnost. 

Logika imperija

Včerajšnji prihod Trumpa v Davos je bil zato namenjen kvečjemu razjasnitvi načina ameriške prisvojitve Grenlandije, medtem ko ta ostaja (ne)izvršeno dejstvo. Tega je predsednik predstavil z mešanico strateškega pragmatizma in imperialne arogance. "Ne potrebujemo njihovih redkih mineralov, ker so globoko pod ledom, Grenlandija je pomembna za ameriško državno in mednarodno varnost," je poudaril, pri tem pa omenil, da bodo ZDA s prevzemom severnega otoka okrepile Nato ter Grenlandijo in EU zavarovale pred rusko grožnjo.

"Zato zahtevam takojšnji začetek pogajanj o prevzemu Grenlandije," je bil jasen.

Po dnevih zvijanja rok evropskim voditeljem je ameriški predsednik v švicarsko letovišče prispel z miselnostjo nepremičninskega magnata, ki si ogleduje svojo naslednjo naložbo. "Trump bi to razumel kot dogovor stoletja, Evropa pa kot prodajo evropskega ozemlja ZDA," situacijo analizira mednarodni politolog Faris Kočan. Trumpov stil je nekonvencionalen in robat, toda ideja ima dolgo brado. "Gre za poenostavitev zelo stare ameriške logike," ugotavlja Kočan in dodaja: "Razlika med prejšnjimi ameriškimi administracijami in Trumpom je predvsem v slogu: on implicitno logiko imperija udejanja eksplicitno."

Njegova pogajalska taktika ostaja mešanica maksimalističnih zahtev, kriptičnih groženj in napovedi ter končnega kompromisa, ki je običajno nekaj tretjega. Tako je včeraj zvečer na družbenem omrežju nepričakovano objavil, da ne bo uvedel povišanih carin, češ da je z generalnim sekretarjem Nata Markom Ruttejem oblikoval "okvir prihodnjega dogovora glede Grenlandije in celotne arktične regije", podrobnosti pa pri tem ni razkril.

Optimizem glede dogovora, s katerim naj bi bil Nato "zelo zadovoljen", bi lahko kaj hitro splahnel, saj je zaradi njegove nepredvidljive narave nejasno, kako daleč je pripravljen iti, če se evropske sile z dogovorom ne bodo strinjale. "Lahko nas zavrnete, a zapomnili si bomo," je v govoru posvaril evropske zaveznike. 

Vendar pa ima nepredvidljivost svojo ceno, ki se meri v konkretnih finančnih kazalnikih. Terry Haines, ustanovitelj agencije Pangaea Policy, meni, da Trump s takšnim pristopom izgublja politični kapital, ki ga ne bo mogoče hitro nadomestiti. "Trumpove nepredvidljive izjave mu na trgih škodijo," opozarja Haines, ki v prihodnjih tednih pričakuje "retorično korekcijo smeri glede Grenlandije". Kljub temu Haines in profesor ekonomije Rok Spruk opozarjata, da se strateški cilji ZDA – povečanje zahodnega varnostnega obroča, nadzor nad Arktiko in dostop do grenlandskih mineralov – ne bodo spremenili. Grenlandija je, kot pravi Spruk, simbol "širšega paketa interesov, od Arktike in varnostne arhitekture do logističnih poti in virov".

Odziv trgov na Trumpovo 'geopolitično podjetništvo' je bil doslej negativen, kar je precej velik razlog, zakaj je včeraj omilil svojo retoriko, povezano z vojaškim spopadom. "Že kar nekajkrat je Trump izničil lastne ukrepe na podlagi negodovanja Wall Streeta ali najpomembnejših multinacionalk," je povedal politolog in poznavalec ameriške notranje politike Tomaž Deželan.

Wall Street je namreč tveganje spopada med zavezniki in razplamtevanje carinske vojne pozdravil s padci, ki so izbrisali vso letošnjo rast. Indeks S&P 500 je v torek upadel za 2,06 odstotka, tehnološki Nasdaq pa je zaradi svoje izpostavljenosti globalnim dobavnim verigam strmoglavil za 2,39 odstotka. Negativen signal so pred včerajšnjo omilitvijo retorike poslali tudi obvezniški trgi: pričakovana donosnost ameriških 10-letnih obveznic se je v zadnjih dneh povzpela na 4,3 odstotka, kar je največ v zadnjih mesecih.

"V trenutku, ko so transatlantski odnosi že tako krhki, je ključna valuta predvidljivost. Agresivni trgovinski ukrepi jo znižujejo in s tem povečujejo stroške tudi za ZDA," svari Spruk.

 

Strateška streznitev in konec iluzij

Medtem ko so ekonomske posledice drage, so varnostne potencialno katastrofalne. Geopolitični analitik Klemen Grošelj ne ovinkari: "Ameriška poteza prisvojitve Grenlandije bi popolnoma destabilizirala ne samo Evropo, ampak svet. Zelo verjetno bi bila svojevrsten uvod v globalni spopad." Ideja, da bi članica Nata napadla ali anektirala ozemlje druge članice, bi bil precedens, ki bi po mnenju predstojnice Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede Jelene Juvan vodil v "razpad transatlantskih odnosov in razpad Nata".

Svet se je temu zaenkrat izognil, toda pomenljiva je že možnost takšnega scenarija, saj bi tudi dogovor za nakup Grenlandije oslabil Evropo in sprožil nepovraten razdor v partnerstvu. "V odnosu do ZDA bi bila Evropa s tem izpostavljena nadaljnjim tveganjem vedno novih izsiljevanj in pogojevanj," pravi Grošelj, ki dvomi o tem, da ima EU potrebno politično moč in slogo, da se temu pritisku upre. Opozarja tudi na tveganje obuditve starih rušilnih nacionalizmov, kar "bi bilo silno nevarno predvsem za manjše države, kot je Slovenija".

Trumpova logika, ki jo Kočan opisuje kot transakcijsko – "zavezništva so vredna toliko, kolikor prinašajo neposredno korist" –, tako spodkopava sam temelj varnostne skupnosti, ki je za Evropejce del politične identitete. Trump je tako včeraj omenil, da zavezniki ZDA dolgujejo Grenlandijo, saj naj bi jo Američani med drugo svetovno vojno osvobodili, potem pa vrnili "nehvaležni Danski".

Vendar pa v tej krizi tli tudi priložnost, čeprav morda grenka. Medtem ko je bil lanski trgovinski sporazum med von der Leyen in Trumpom odraz ameriške prevlade, so ga parlamentarci včeraj v Strasbourgu v znak kljubovanja zavrnili. Zaščita suverenosti Grenlandije bi nadalje lahko postala katalizator za resnično evropsko strateško avtonomijo. "Za Evropo je to morda končna budnica, da strateška avtonomija ni več ideja, temveč nuja," poudarja Kočan. Toda pot do tja je dolga in nevarna: "Spor razgalja evropsko šibkost, saj brez ameriškega jedra Evropa kratkoročno nima orodij, da bi sama stabilizirala severni Atlantik," doda pod črto.