Slovenska avtoindustrija: Namesto Savdske Arabije – Turčija?

Beseda geopolitika se je vnovič znašla v besednjaku tako majhnih kot tudi globalnih družb. Predvidevanje geopolitičnih groženj, ki lahko močno zarežejo v poslovanje, je skoraj nemogoče, vendar lahko po mnenju direktorja slovenske podružnice skupine Coface Sergeja Simonitija podjetja zmanjšajo tveganja.

"Na ravni odločanja je treba prevzeti holistično in vseobsegajoče razmišljanje, ostati fleksibilen in spremeniti smer ter se, po potrebi, odločiti za drug trg in dejavnost," je Simoniti povedal v intervjuju za Bloomberg Adria. S sogovornikom smo se pogovarjali o dobavnih verigah, iskanju alternativnih trgov za slovenska podjetja in priložnostih na področju obrambe.

Letos pogosto slišimo, da je geopolitika na vrhu seznama skrbi tako malih kot tudi mednarodnih in velikih podjetij. Kaj to pomeni v praksi?

Poslovanje je pravzaprav sprejemanje odločitev, kako boš nastopal na trgu. Te odločitve običajno delujejo znotraj ekonomskih parametrov: kakšno je povpraševanje po posameznem izdelku, kakšna so tveganja, kako se cenovno umestiti in podobno. Vse od kriz, ki niso neposredno vezane na gospodarska gibanja, kot sta recimo pandemija covida in vojna v Ukrajini, pa se v poslovni razmislek vsiljujejo tudi drugi dejavniki.

Torej, če govorimo o covidu – kakšne so dobavne verige, kar se je izkazalo za veliko oziroma pomembno tveganje. Eden od glavnih vzrokov ekonomske krize v času covida je bil odvisnost od ene vrste dobavnih verig. Torej v poslovnem odločanju je potrebno vzeti v razmislek, kako čim bolj diverzificirati dobavne verige, kar je v nasprotju z ekonomsko logiko, v resnici pa je ključno za varnost poslovnega modela.

Zelo podobno se kažejo geopolitične krize, kjer spet ne gre za to, da razmislimo o ozko ekonomskih dejavnikih pozicioniranja na določenem trgu, ampak je treba razmisliti o čisto geostrateških vojaško-tehničnih tveganjih pa vse do vpliva carin oziroma drugih administrativnih ukrepov, ki jih zdaj uvajajo države. Treba je torej upoštevati dejavnike, ki na prvi pogled nimajo zveze z ekonomsko logiko. Paradigma razmisleka pri poslovnih odločitvah se je spremenila, razmisliti je treba o večjem naboru dejavnikov in zaradi tega precej bolj vseobsegajoče in holistično sprejemati poslovne odločitve.

Kako v poslovne modele vgraditi iracionalnost globalnih dogajanj? Kako se pred tem zaščititi oziroma kako takšna tveganja bolje predvidevati?

To je vprašanje za milijon dolarjev, na katero bi vsi radi poznali odgovor, a ta ni enoznačen. Ključna beseda tukaj je odpornost, ki je tesno povezna tudi s fleksibilnostjo.

Pomembno je imeti izdelek, ki ga je čim težje nadomestiti. Dober primer iz prakse je nemško podjetje, ki edino proizvaja ustrezne stroje za tiskanje ameriških bankovcev. Temu proizvajalcu je popolnoma vseeno, če se spremenijo carine za uvoz v ZDA, saj je nenadomestljiv. Bolj ko je izdelek nenadomestljiv, toliko manj je cenovno občutljiv. Drugi pristop je diverzifikacija dobavnih verig, kar se je najbolj izkazalo v času covida. Odvisnost od ene dobavne verige pomeni orjaško tveganje. To sta praktična vidika.

Menim, da je treba razmišljati, kdaj je treba na splošno diverzificirati ne samo dobavne verige, ampak tudi postopke in procese, zaradi česar bo seveda naše življenje dražje. Na ravni odločanja pa je treba razmišljati holistično in vseobsegajoče, ostati fleksibilen in spremeniti smer, se odločiti za drug trg in dejavnost.

Banke na Wall Streetu letos pospešeno odpirajo lastne geopolitične oddelke, ki analizirajo morebitna tveganja po svetu. Kako pomembno je, da tudi domača podjetja, ki imajo vire za to, storijo podobno?

Gospodarski subjekti morajo biti seznanjeni z dejavniki, ki vplivajo na njihovo poslovanje. Kot rečeno, ti dejavniki niso več samo ekonomski, ampak druge narave. Medtem ko smo prej imeli ekonomsko-analitično službo, ki je spremljala inflacijo in ekonomske kazalnike, se strinjam, da je popolnoma primerno, da velika in srednja podjetja spremljajo tveganja geopolitičnih okoliščin na posameznih trgih.

To je odvisno od obsega oziroma velikosti podjetja, ali si to lahko privošči ali ne. Manjša podjetja bi morda lahko združevala svoje zmogljivosti in to delala v okviru svojih gospodarskih interesnih združenj oziroma na podlagi nekega prostovoljnega združevanja. Ne nazadnje pa verjamem, da bi tudi mi kot Coface in širše kot industrija, ki ponuja poslovne informacije, morali vključiti precej več analiz, ki se ne bodo dotikale strogo gospodarskih kazalnikov, ampak tudi geopolitičnih tveganj.

Slovenska vlada z misijo GREMO ambiciozno stavi na gradnjo avtomobilske industrije v Savdski Arabiji. Ali se iz podobnega naslova odpirajo priložnosti tudi drugje? Kateri razvijajoči se trgi so z vidika Slovenije najbolj obetavni?

Turčijo smo prepoznali kot zelo obetajoč in zanimiv trg iz več razlogov. Postaja središče in hub za avtomobilsko industrijo v tem delu sveta. Ima program oziroma strategijo razvoja električnih vozil in je z vidika Slovenije relativno logistično blizu. Slovenija lahko uporabi svoje strokovno znanje na področju visokotehnoloških elementov v avtomobilski industriji in jih dobavlja turškim proizvajalcem. Savdska Arabija se mi zdi zanimiva, vendar je po našem mnenju Turčija ravno tako potencialno zanimiv trg za slovensko avtomobilsko industrijo.

Kaj pa politična tveganja v Turčiji, ki je veliko bolj nestabilna kot Savdska Arabija?

Ta tveganja je treba vzeti v zakup in se jih zavedamo. Obstaja tudi reputacijsko tveganje, vendar kot potencialni trg vidimo Turčijo, ki ima še vedno intimne interese obdržati sodelovanje z Evropsko unijo. Poleg političnih tveganj so pri poslovanju s Turčijo pomembna tudi valutna tveganja.

Menite, da se bo poslovno okolje z ZDA še dodatno zaostrovalo?

Ocenjujemo, da trgovinska zgodba z ZDA ni tako enoznačna. Trenutna svetovna trgovinska vojna, ki se bije predvsem na osi med ZDA in Kitajsko, pravzaprav postavlja izvoznike iz EU v ZDA v boljši položaj v primerjavi s kitajskimi izvozniki. Verjamemo, da je to lahko tudi priložnost za nekatere evropske izvoznike, ki lahko z intenzifikacijo svojih aktivnosti uspejo nadomestiti kitajske na ameriškem trgu. To so izvozniki, ki proizvajajo dobrine, ki so jih v ZDA nudili kitajski. Dejansko je, relativno gledano, trenuten položaj evropskih, napram kitajskim izvoznikom v ZDA danes ugodnejši, saj je razlika v cenah večja kot prej.

Ne nazadnje bodo evropski ivzovniki v to tudi prisiljeni, ker bo Kitajska zaradi visokih carin iskala nove trge in se bo poskušala usmeriti na trg EU. Izkoristijo lahko še eno prednost, in sicer da so ravno tako na Kitajskem evropski izvozniki v boljšem položaju glede na izvoznike iz ZDA. Razmere so zelo negotove, ampak mislim, da se ob racionalnem razmisleku ponujajo tudi pomembne priložnosti.

Kakšne konkretne poslovne priložnosti ponuja Zahodni Balkan? BDP raste, demografija pa nazaduje. Ali je stava na regijo glede na demografsko sliko dvorezen meč?

Demografija in Zahodni Balkan sta zelo resna zgodba. Kljub temu menim, da je potrebno to vprašanje malo relativizirati. Poanta je v tem, da bo še kar nekaj časa trajalo, preden bodo vidni učinki slabe demografske slike. Prav tako je demografska slika pravzaprav povsod slaba, Balkan ni relativno toliko slabši od drugih delov Evrope. Verjamem, da je to območje še vedno pomembna priložnost za Slovenijo in Evropo na splošno. Pri tem bi poudaril naslednje dejavnike: Balkan je razmeroma blizu zahodnoevropskim trgom – kar se proizvede na Balkanu, je nearshoring –, na Balkan se še vedno steka zelo veliko evropskih sredstev – samo Hrvaška beleži evropa sredstva v višini 15 odstotkov svojega BDP –, po naših ocenah pa je Zahodni Balkan še vedno ugodno okolje glede na ceno dela za stopnjo izobraženosti.

S stališča Slovenije pa vidim posebno priložnost: na Zahodnem Balkanu je več različnih majhnih držav oziroma različnih majhnih trgov. Mi v Sloveniji to precej dobro poznamo in imamo voljo, čas in energijo se s tem ukvarjati. Ne verjamem v tezo, da ker smo bili pred 30 leti del iste države, zato tam lažje poslujemo. To že dolgo časa ne velja več, mislim pa, da zaradi tega, ker smo sami malo gospodarstvo, lažje razumemo mala gospodarstva in se znamo lažje pozicionirati na majhnih trgih.

Je Slovenija še vedno spoštovana na Zahodnem Balkanu?

Mislim, da je, predvsem pri potrošnikih. V Cofaceu sem odgovoren za trge celotne bivše Jugoslavije in vidim, da smo v vsakem okolju, kamor pridem, cenjeni in dobrodošli oziroma so slovenski izdelki in storitve dobrodošle.

Ali bi bila za Slovenijo koristna bolj konsistentna zunanjepolitična usmeritev? Trenutno ubira določeno pot, pri čemer bi lahko prihodnje vlade prinesle spremembe v smeri ali tonu politike. Bi takšna nihanja lahko vplivala tudi na podjetja, ki denimo imajo tesnejše gospodarske povezave s Kitajsko?

Nihanja so naravna v parlamentarni demokraciji, ki ima svoj ciklus štiriletnih volitev, kjer se politika do določene mere menja. Za slovensko zunanjo politiko je s stališča gospodarstva ključno to, da si mora postaviti svoje strateške cilje. Strateški cilji glede Kitajske so zelo preprosti. Kitajska je eden ključnih igralcev in bo vse bolj pomemben igralec v Sloveniji, svetovnem gospodarstvu in svetovni politiki. Na Kitajskem je kakršnakoli gospodarska politika neizogibno povezana z geopolitiko. Tega se je treba zavedati, v tem smislu pa je Kitajska kulturno drugačna od nas. S tega stališča je absolutno dobro podpirati dobre gospodarske in politične odnose s Kitajsko. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da je Slovenija kot relativno majhna članica Evropske unije še vedno daleč najbolj odvisna od Evropske unije. Menim, da bi strateška usmeritev morala biti čim boljši odnosi s Kitajsko, vendar nikoli na račun enotnosti Evropske unije.

Na področju gospodarske diplomacije bi izjemno pohvalil slovensko gospodarsko diplomacijo. Če sem potreboval kakšno pomoč, sem jo vedno dobil, in to na izjemno profesionalni ravni. Mislim, da je to tisto, kar slovenskemu gospodarstvu najbolj pomaga.

Evropska tema številka ena je večanje obrambnih zmogljivosti. Evropske države bodo za obrambne izdatke v prihodnjem desetletju namenile rekordne vsote. Ali na področju obrambe vidite kakšne priložnosti za Slovenijo? Kako gledate na obrambo kot nov vir rasti BDP in kako znova zagnati slovensko gospodarstvo?

Dejstvo je, da smo se znašli v položaju, kjer imamo prvo pravo vojno na evropski celini po drugi svetovni vojni. In dejstvo je, da bodo zaradi tega vojaški izdatki postali naš vsakdanjik in realnost – to ne bo na kratek rok, temveč dolgoročno. Evropska komisija je glede tega predvidela tudi posebna fiskalna pravila, kar pomeni, da se vsi zavedamo, da je to dejavnost, ki bo z nami ostala. V tem smislu je vojaški sektor absolutno obetaven: je visokotehnološki, zanj je potrebnega veliko znanja, zaposluje delovno silo in je proizvoden. Vendar pa bo ta proces vzel svoj čas, preden bodo rezultati pomembno vplivali na BDP. Tudi v Nemčiji, ki je kazalnik tega, kar se dogaja v Evropi oziroma pri nas, in ki se je zavezala k vlaganjem v obrambo ter kjer imajo proizvajalci polne knjige naročil, se gospodarska slika in BDP še nista spremenila.

Verjamem, da se bo nekaj vzporednega dogajalo v Sloveniji. V Sloveniji bo ta sektor pomemben in obetaven, vendar ne verjamem, da se bo kaj zgodilo relativno hitro. Glede evropskega obrambnega sektorja je treba vedeti še nekaj: pomemben bo za rast evropskega in nemškega BDP, vendar bo razmeroma velik delež porabe namenjen uvozu iz ZDA, Južne Koreje in drugih.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar