Še nikoli doslej se o denarju nismo pogovarjali toliko kot danes. Po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma je 70 odstotkov vseh malih vlagateljev mlajših od 45 let. Obenem jih je le pol finančno pismenih.
Jasno je, da stanje na računu ne prinese sreče, pa ga lahko zdrav odnos do denarja? Kaj pomeni imeti zdrav odnos do denarja in kdo ga sploh ima? Smo mogoče vsi zreli za finančno terapijo, ki je novost na slovenskem trgu? In kaj to sploh je? Kako vzgajati otroke, da bodo zdravo ravnali z denarjem in jim ta ne bo čustvena spremenljivka? Smo mali vlagatelji zreli za borze ali bolj za terapije?
S temi vprašanji smo se obrnili na strokovnjake, ki pravijo, da je finančno opismenjevanje na polovici poti med psihologijo in ekonomijo. Ljudi se lahko na podlagi odnosa do denarja razdeli v štiri psihološke tipe. Kaj če imate nezdrav odnos do denarja, pa tega ne veste? Kaj ponujajo finančne terapije, ki se pojavljajo na trgu in na kaj morate biti pozorni, če se odločate za to? Kako vzgajati otroke, da bi razvili zdrav odnos do denarja in bi bili finančno pismeni ter zakaj sploh denar dojemamo skozi čustva? Kako pametno vlagati in kako se odločati, če sami nismo prepričani.
V oddaji Zoom in smo govorili o finančnem opismenjevanju, stičišču psihologije in ekonomije. Konkretne primere iz prakse, najpogostejše napake vlagateljev, odnos med malimi vlagatelj, stopnjo finalne pismenosti in borzami ter ideje za vlaganje je predstavila Ana Vujasinovič iz Triglav Skladov, o odnosu do denarja in psihologiji pa je govoril Žan Lep, docent na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in iz Centra za uporabno epistemologijo Pedagoškega inštituta.
Ob vse večji poplavi finančnih terapij na trgu celoten pogovor z njim objavljamo spodaj, oddajo pa si oglejte v priloženem videu.
Kakšne psihološke denarne tipe osebnosti poznamo, kakšen je odnos ljudi do denarja na podlagi tega?
Tipologije so seveda različna. Ena od njih, ki se uporablja tudi v nekaterih vrstah finančne terapije, pravi, da obstajajo štirje tipi ljudi, ki se oblikujejo na podlagi nekih formativnih izkušenj, na primer iz otroštva ali na podlagi medgeneracijskega prenosa stališč, odnosa do denarja pa tudi širšega kulturnega okolja, v katerem ljudje živijo. Za Slovenijo tradicionalno velja, da je denar tabu, da se o njem ne govori, in to oblikuje naš odnos do denarja ter način, kako z njim ravnamo.
Eden od teh tipov so osebe, ki se izogibajo denarju, ki ga razumejo kot nekaj umazanega, nekaj, kar kvari ljudi. Zanje je značilno, da se o denarju ne želijo pogovarjati, da se ne ukvarjajo s svojim finančnim stanjem. Zaradi tega pogosteje ne ravnajo najbolje z denarjem, mogoče tudi ta denar zapravljajo, da se ga znebijo. To je značilno predvsem za tiste z nižjim socialno-ekonomskim statusom, mogoče s slabšo izobrazbo, ki imajo manj finančnih sredstev. In potem oblikujejo prepričanja, da jih bo denar pokvaril in da so bogati pogoltni ter želijo škodovati drugim.
Na drugi strani imamo ljudi, ki denar nadvse cenijo; zdi se jim, da je denar vir sreče v njihovem življenju. Tretji tip pa denar zaznava kot obliko grajenja svoje podobe v javnosti, torej da jim denar prinaša status in spoštovanje. Oboji si želijo vedno več denarja. Težava je v tem, da iz psiholoških raziskav vemo, da denar sam po sebi ne prinaša sreče, in ko dosežemo določeno raven denarja v gospodinjstvu, se sreča v gospodinjstvu ne povečuje, ampak postaja odvisna od drugih spremenljivk.
Četrti tip je pretirano pozoren pri denarju, kar lahko sicer vodi do zdravih finančnih odločitev. Torej, ti ljudje so preudarnejši v svojem finančnem vedenju, ampak so na drugi strani lahko vedno zaskrbljeni. Zdi se jim, da je vsaka odločitev, ki ne vodi do želenih izidov, katastrofalna, kar lahko seveda vodi tudi do nižje stopnje blagostanja ali slabšega duševnega zdravja.
Kako potem na podlagi teh tipov oblikujemo zdrav odnos do denarja? Kakšne lastnosti bi morali imeti posamezniki znotraj vseh teh tipov, da bi lahko govorili o zdravem odnosu?
Če izhajamo zgolj iz teh tipov, lahko hitro naletimo na težavo, saj lahko ti tipi vodijo k določenim oblikam dobrih ali pa slabih finančnih ravnanj.
Torej preudarno ravnanje z denarjem ali pa pretirano preudarno ravnanje in odlašanje sta precej podobni vedenjski manifestaciji, ki pa vodita do različnih izidov. V okviru te struje finančne terapije, ki predpostavlja te štiri tipe, bi rekli, da je treba raziskovati, od kod izvira naš odnos oziroma naša stališča ali vzorci, in jih spreminjati. Ne ravno vzorcev, ker ne moremo spreminjati preteklosti, ampak naš odnos do tega. Ali pa moramo oblikovati nova stališča.
Ko pridemo do stališč, se to vklaplja v širše ideje o tem, kaj finančna pismenost sploh je. Sodobni modeli pravijo, da gre v bistvu za stalni proces. Torej, finančna pismenost ni nekaj, kar bi dosegli in potem imeli. Presega tudi tradicionalno razumevanje tega, da je finančno pismen tisti, ki nekaj ve. Finančna pismenost vključuje znanje, poznavanje - mogoče tega, kako deluje obrestovanje, kako delujejo različni finančni instrumenti ... Ne gre samo za odnos, ampak tudi za osebnostne lastnosti, torej zmožnost samokontrole, orientacije v prihodnost, ker pogosto zdravo finančno ravnanje zahteva tudi prelaganje zadovoljevanja trenutnih želja in potreb. Tretja komponenta so finančne veščine. To, da imajo ljudje tudi izkušnje z določenimi finančnimi instrumenti, s finančnim ravnanjem, in da znajo na podlagi svojega znanja in stališč izbrati prave vedenjske vzorce.
Finančna terapija je nekaj, kar se zdaj pojavlja na trgu. Kaj moramo vedeti o tem? Kdo naj se ukvarja z njo, kako in kdo naj se tudi obrne po pomoč? Na kaj morajo biti ljudje pozorni?
Vprašanje je, kaj finančna terapija je. Ko govorimo o terapiji ali pa različnih vrstah psihoterapije, bi marsikdo finančno terapijo razumel kot eno izmed vrst psihoterapije. Na trgu je zelo veliko ponudnikov, ki ponujajo storitve, ki jih mogoče stroka ne bi nujno prepoznala kot psihoterapijo.
Kot na primer?
Svetovanje je lahko finančno, lahko pa je psihosocialno. Mogoče se ne usmerjamo v reševanje globljih težav, ampak rešujemo težavo, ki je tukaj in zdaj, ponudimo določene strategije.
Ko govorimo pa o finančnem svetovanju, smo pa spet na ...
Na področju financ. Po drugi strani pa je terapija, ki je osredotočena tudi v človekovo preteklost, v spreminjanje globljih vzorcev in - če si predstavljamo, da naj bi terapija zdravila skozi pogovor - je tukaj diapazon metod, ki se lahko ali pa se morejo kvalificirati kot terapija. Finančna terapija v tem klasičnem, mogoče psihološkem smislu bi bila, da raziščemo, od kod izvirajo naša stališča in naš odnos, ter jih spreminjamo. Torej da spreminjamo neke trajnejše vzorce mišljenja in presojanja, ki vodijo do boljših vedenjskih izidov. Finančna terapija se ukvarja tudi s tem, kako razrešiti morebitna neprijetna občutja ali psihološke motnje, ki so povezane z denarjem, ter pomanjkanje denarja, ki lahko vodi v stres, oblike psiholoških težav, za katere pa so najbolj usposobljeni psihologi, psihoterapevti.
Ko govorimo o svetovalnem vidiku finančne terapije ali kako bolje upravljati denar, pa so bolj usposobljeni ljudje, ki imajo ozadje iz financ in ekonomije, ki pa mogoče niso toliko usposobljeni, da bi spreminjali še psihološke vsebine.
Finančno opismenjevanje je pomembna tema v slovenski družbi, ampak kako se sploh lotevati tega in kako spreminjati vzorce, ker na podlagi tega, kar govorite, moramo spreminjati družbene vzorce. Kako jih spreminjati tako, da tudi otroke vzgajamo v odrasle z zdravim odnosom do denarja?
Konsenz je, da bi se moralo začeti opismenjevanje čim prej in tudi v sodobni psihološki literaturi, kjer je govora o finančni pismenosti z različnih vidikov, ni dovolj, da otroke v šoli naučimo računati obrestno obrestni račun, ampak je pomembno, da v družinah tudi otrokom damo možnost, da ravnajo z denarjem, torej recimo žepnino.
V modelih, ki smo jih preverjali tudi pri slovenskih mladih, so starši pomemben vir finančne socializacije, ki vodi do finančne pismenosti. Pomembno je, koliko so starši eksplicitno učili o nekih stvareh, koliko implicitno, ali so bili dober vzor finančnega ravnanja, so imeli zdravo mero nadzora nad tem, kako so otroci denar porabljali, da so jih usmerjali k boljšim finančnim odločitvam.
To prispeva ne samo k znanju, ampak tudi k boljšim stališčem, ki potem vodijo do zdravega vedenja. Pomembno je poudariti, da se v psihologiji ne ukvarjamo s tem, kaj je dobra finančna odločitev v ekonomskem smislu, ampak predvsem v psihološkem smislu. Da je zdravo finančno ravnanje takšno, da zadovoljuje človekove potrebe ali pa vodi do dobrih psiholoških izidov, na primer finančnega blagostanja. Tudi to je ena izmed stvari, ki se precej raziskuje v zadnjih letih. Pri tem naletimo na dilemo, ali če so pričakovanja realistična ali ne. Če so družbena pričakovanja previsoka, jih je nemogoče zadovoljiti in je težko govoriti o zdravem finančnem vedenju, ki bi na primer vodilo do tega, da postanejo mladi milijonarji, kar je, mimogrede, tudi eden od bolj zaželenih obetov mladih.
Zakaj želimo postati milijonarji? Zato, da bi imeli finančno neodvisnost in svobodo, ali zato, ker bi radi zapravili te milijone?
Razlogi so verjetno precej heterogeni. Odnos do dela se spreminja. Vedno bolj je cenjeno lagodno delo, ne trdo delo in s tem lagodnost, ki jo prinaša denar. Izboljšanje življenjskega sloga, možnost potovanj, ki postajajo vse bolj dostopna in zaželena. Vtise o tem, kaj je dobro življenje, dobivamo na družbenih medijih, pri vplivnežih. Mladi to posvajajo in to zanje postaja standard, ki ga je treba dosegati. Pomemben vidik finančnega blagostanja je tudi ta primerjava z vrstniki in vemo, da mladi na internetu vplivneže razumejo kot svoje prijatelje, kot svoje vrstnike, se z njimi primerjajo, čeprav pogosto ta primerjava ni upravičena, a si želijo živeti podobno razkošno življenje, kot ga vidijo na spletu.
Vedno več mladih se podaja na borze. Med malimi vlagatelji je 70 odstotkov mlajših od 45 let, po drugi strani pa je samo 50 odstotkov teh finančno pismenih. Se vam to ne zdi do neke mere tvegano? Bi skočili s padalom, če nimate opreme, znanja itd.?
Eno od področij ekonomske psihologije je ravno to, kako ljudje zaznavajo denar. Nekaj so ekonomska načela in kako ljudje to vidijo. V resnici je zaznavati tveganja pomemben aspekt, ker jih ne zaznavamo realistično. Za dobro oceno tveganj bi potrebovali veliko znanja in informacij. V psihologiji velja, da manj znanja imamo, bolj ga precenjujemo. Pogledamo nekaj videov, poslušamo kakega spletnega guruja in zdi se nam, da zdaj vemo več kot drugi. Tudi pri oceni tveganja smo pogosto pristranski, saj se nam zdi, da je tveganje za nas manjše, kot če bi ga ocenjevali za prijatelja. Osredotočamo se na zgodbe o uspehu, pozabljamo na zgodbe ljudi, ki jim mogoče z vlaganjem ni uspelo, in vse skupaj potem deluje kot hitri način obogatitve. Pridobivanja statusa in življenjskega sloga, ki smo si ga želeli. Mogoče zaradi vsega tega ocenjujemo tveganje kot nižje in se vseeno odločamo za take investicije.
.webp){kind=icon}
Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...