Aleš Falatov, SIJ: 'Če imaš vsa dejstva za sprejem odločitve, to ni več odločitev'

V času geopolitične nestabilnosti, energetske transformacije, trgovinske vojne in tehnoloških prelomnic so podjetja vse pogosteje postavljena pred strateške odločitve, ki presegajo okvirje vsakodnevnega poslovanja. "Ker smo globalno podjetje, ki posluje na več kot 70 trgih, nas geopolitično dogajanje zelo zadeva," o vplivu geopolitičnih pretresov na načrtovanje poslovanja podjetja pravi Aleš Falatov, direktor marketinga in razvoja poslovanja v Skupini SIJ.

Zato v domači jeklarni redno spremljajo geopolitične premike, ki jih trenutno po besedah Falatova diktira ameriški predsednik Donald Trump oziroma njegova trgovinska politika in "hladna ekonomska vojna" s Kitajsko. O uresničitvi Trumpovega načrta selitve proizvodnje MAGA nazaj v ZDA dvomi, saj, "če zgradiš jeklarno, v to vložiš milijarde in računaš, da boš posloval naslednjih 50 let".

Pravi, da v podjetju analize tveganja pripravljajo na oddelku, ki ga vodi, a da so statistični modeli v tako negotovih razmerah tako rekoč neuporabni. "Bolj so razmere nepredvidljive in volatilne, manj točne so predikcije," pove o izzivih. ''Običajno najboljši napovedovalci bodočih trendov niso analitiki, modeli ali umetna inteligenca, ampak starejši zaposleni, ki so doživeli že vse od hiperinflacije in padca Jugoslavije do globalne finančne krize,'' pojasni.

Kakšno vlogo igrajo povečana geopolitična tveganja in žarišča pri načrtovanju poslovanja in zastavljanja ciljev v vašem podjetju?

Ker smo globalno podjetje, ki posluje na več kot 70 trgih, nas geopolitično dogajanje zelo zadeva. Zato se ob skoraj vsakem dogodku na svetovnem prizorišču vprašamo, če in kako bo to vplivalo na naše poslovanje, na naše načrte, in s čim je to povezano oziroma ali je to vredno spremljati.

Ali na geopolitična tveganja gledate posamično ali jih poskušate postaviti v kontekst, ki sestavlja celostno sliko tveganj? Medsebojno povezane geopolitične realnosti so namreč dejstvo. Za primer: mesec dni po napadu Hamasa na Izrael so hutijevci začeli napade v Rdečem morju, kar je bil udarec za svetovno trgovino, saj se je trgovinski tok skozi Sueški prekop prepolovil.  

Poskušamo jih povezati v širšo sliko, čeprav je res, da niso vsi dogodki vzročno povezani, čeprav obstaja neko logično kronološko sosledje. Če govoriva o Sueškem prekopu, je vsekakor prišlo do motenj v globalnih dobavnih verigah, a so se hkrati pojavile nove priložnosti, saj se je ustavil dotok surovin iz Azije v Evropo. Zaradi tega so bili evropski proizvajalci na domačem trgu deležni večjega povpraševanja, zgodila pa se je tudi cenovna korekcija navzgor.

Kaj pa ukrajinska vojna – kako je ta vplivala na vas in vašo panogo?

Smo energetsko zelo intenzivna panoga, zato je konflikt na našo konkurenčnost vplival z vidika dobave cenovno ugodne energije iz Rusije. Tako rekoč v nekaj mesecih smo doživeli podražitev elektrike za trikrat, podražil se je tudi plin. To je močno zmanjšalo našo konkurenčnost, saj tekmeci, ki prihajajo iz Azije, Latinske Amerike ali ZDA, teh pretresov niso doživeli. V večini primerov je še vedno tako, čeprav je od takrat minilo že nekaj let.

Geopolitične razmere so turbulentne vsaj od začetka ukrajinske vojne in se ob drugem prihodu Donalda Trumpa na čelo ZDA samo še stopnjujejo. Ali bi lahko izpostavili kak dogodek, za katerega bi lahko rekli, da je bil prelomen in da po njem ni bilo nič več tako kot prej?

Niti ne, saj so geopolitične negotovosti za nas stalnica že vrsto let. Smo 150 let staro podjetje in preživeli smo vse od hiperinflacije do razpada Jugoslavije, ko smo se bili prisiljeni preusmeriti z domačih trgov na tuje. Stalnica je samo prilagajanje.

Z globalizacijo v zadnjih treh desetletjih se je ta vpliv začel stopnjevati in poglabljati tako, da pretresi po svetu vplivajo na vse več domačih podjetij pa tudi na finančne trge. Z globalizacijo medijev so te novice prišle tudi na naslovnice domačih medijev in do večine Slovencev, ki se s tem prej niso toliko ukvarjali.

Zlasti v zadnjem letu opažam, da me vse več ljudi sprašuje po dogodkih in spremembah, o katerih govoriva, kar se prej nikakor ni dogajalo. Dejstvo je, da vse več ljudi dnevno spremlja aktualne geopolitične premike po svetu.

Kako pa se podjetja, ne samo v vaši branži, spoprijemajo z razmerami, kjer je edina gotovost, da gotovosti ni, kar najbolj uteleša prav Trumpova vladavina?

Trump je na svetovni geopolitični oder zagotovo vnesel veliko negotovosti in volatilnosti. V poslu pa je treba vedeti, da ni vse predvidljivo. Če imaš na razpolago vsa dejstva, da sprejmeš neko odločitev, potem to ni več odločitev, ampak razumno dejanje. Tveganje in nepredvidljivosti vedno obstajajo, vprašati pa se je treba, kaj lahko storimo, da se z njimi najbolje spoprimemo.

Mi za to uporabljamo precej zunanjih in internih napovedi ter stalno spremljamo dogajanje. Imamo srečo, da gojimo zelo tesne povezave in odnose tako s kupci kot z agenti na ključnih trgih. To pomeni, da imamo dobre informacije iz prve roke in se nam ni treba zanašati na tretje vire.

Pridobljene podatke nato obdelamo in kritično presodimo, in sicer tako, da iz njih izluščimo tveganja, pa tudi priložnosti, ki se na ta račun odpirajo.

Kako izvajate analize, imate poseben oddelek, si pri tem pomagate s prediktivnimi modeli, umetno inteligenco ipd.?

Primarno se s tem ukvarjamo v marketinškem oddelku, saj smo mi tisti, ki najbolj pozorno spremljamo dogajanje na trgu in delamo napovedi. Res pa je, da se s tem - čim bolj aktualna oziroma vplivna je določena zadeva na naše poslovanje - ukvarja čim večje število sodelavcev. Takrat v proces vključimo tudi druge oddelke v družbi.

Glede uporabe UI pa bi rekel, da napreden statistični model v trenutnih razmerah ni najbolj uporaben. Mi uporabljamo vsa orodja, tudi modelske napovedi, in poskušamo za vsak primer izdelati več možnih scenarijev. V naslednjem koraku jih poskušamo povezati v smiselno celoto in iz tega potegniti najprimernejše strategije ukrepanja.

Kako natančne pa so te napovedi?

Bolj so razmere nepredvidljive in volatilne, manj točne so predikcije. Veliko pove podatek, da glavni ponudniki modelskih napovedi že kak mesec zamujajo z naročenimi analizami, saj so razmere tako nepredvidljive in sta lahko trud in delo naslednji dan že povsem irelevantna in zunaj konteksta.

Večkrat smo že bili priča takšnim razmeram in izkazalo se je, da se je v teh primerih pametno obrniti na naše starejše sodelavce, ki so denimo preživeli hiperinflacijo, Jugoslavijo in globalno finančno krizo. S tem se izognemo morebitni paniki, saj lahko na podlagi zgodovinskih lekcij, ki se ponavljajo, izpeljemo vzporednice z aktualno situacijo in to obrnemo sebi v korist.

Je Trump trenutno dominantna figura, ko gre za vpliv geopolitike in geoekonomije na poslovanje družb?

Vsekakor je v smislu medijske prezence in dominance v dnevnem poročanju osrednja figura, a v ozadju se dogaja bitka s kitajskim voditeljem Xi Jinpingom. To je hladna ekonomska vojna za dominantno vlogo v svetovnem gospodarstvu in s to realnostjo bomo verjetno morali živeti še nekaj časa.

Če ostaneva pri ekonomski politiki ZDA, ki odreja dnevno agendo večini globalnih podjetij in gospodarstev. Trump s carinsko vojno poskuša nazaj v ZDA privabiti več naložb in industrije, s čimer je njegova strategija v resnici izolacionistična oziroma antiglobalistična – ali to pomeni, da bo sčasoma vpliv njegove trgovinske politike na svet manjši?

Ne smemo podcenjevati vpliva deglobalizacije. Jeklarne denimo ne moreš postaviti čez noč, saj se gradi več let in stane okoli milijarde evrov. Ko jo enkrat zgradiš, računaš, da boš z njo posloval vsaj 50 let. To ni impulzen nakup, zato se te zadeve ne selijo na mah, še toliko bolj, če so razmere negotove, kot trenutno so.

Menim sicer, da ne prihaja do deglobalizacije, ampak se vzpostavlja nov sistem. Če pogledava konkretno ZDA, imajo zelo velike težave s financiranjem orjaškega dolga in primanjkljaja. Da bi stvari uredili, vlada izvaja zelo volatilne manevre, medtem ko jih je odziv trgov in držav presenetil. Kar naenkrat so se za mizo znašli Kitajci, Korejci in Japonci, kar se, mimogrede, ni zgodilo že pol stoletja, in se začeli pogovarjati, ali se ne bi morda oni trgovinsko tesneje povezali.

Posel bo vedno našel pot. Ne glede na to, kaj se bo v ZDA dogajalo, bodo poslovni tokovi našli obvod, tako da se bo globalizacija nadaljevala mimo njih.

Kaj pa v petek napovedane 50-odstotne carine na evropske jeklarje, ki jih je za jutri nepričakovano napovedal ameriški predsednik Trump?

Že od marčevske uvedbe ameriških carin opažamo, da te tudi ameriškim kupcem carine povzročajo težave v poslovanju. Pri izdelkih, kjer je to mogoče, izbirajo domače dobavitelje jeklarskih izdelkov, tuje dobavitelje jekla pa iz držav, ki so po posebnih dogovorih oproščeni carin. Kupci tudi odlagajo naročila na kasnejše obdobje, ko bi se situacija stabilizirala. Ameriški trg ne sledi povsem povečanim uvoznim dajatvam in jih ne absorbira. To pomeni, da del teh stroškov obremenjuje tudi nas. V Skupini SIJ smo za ohranjanje konkurenčnosti v ZDA del izpadle prodaje skladno z našimi strateškimi usmeritvami že preusmerili na Srednji Vzhod, kar je možno pa tudi v Evropo.

Dolgotrajni pogovori med EU in ZDA o carinah povzročajo veliko poslovno negotovost in nestabilnost mednarodnega trgovinskega okolja. Zadnja napoved 50-odstotnih carin naj bi začela veljati 4. junija, a tokrat za Evropsko unijo, ne pa tudi za ostale države, kar evropske jeklarje postavlja v še bolj zahteven položaj. Od EU zato še vedno pričakujemo hitro ukrepanje za zaščito domačega gospodarstva pred nadaljnjim preusmerjanjem presežkov proizvodnje jekla iz azijskih držav na evropski trg. Treba je razumeti, da v ZDA ne beležijo tako visokih cen energentov kot v EU, pa že imajo prav tako težave z uvozom poceni jekla iz držav, kjer so jeklarji poleg nizkih cen energije deležni še državnih subvencij za proizvodnjo. Zato so poleg hitre trgovinske zaščite evropskega trga v EU in Sloveniji še vedno nujni ukrepi za zagotovitev konkurenčnih cen energije za industrijo.

Omenili ste hladno ekonomsko vojno med ZDA in Kitajsko pa tudi nelojalno daljnoazijsko konkurenco, ki ima ohlapno regulativo in okoljske standarde ter prejema državne spodbude. Ali torej carinska vojna Trumpa proti Kitajski v tem pogledu koristi vaši konkurenčnosti?

Morda res, saj bi to lahko bila tista zaušnica, ki jo EU potrebuje, da se zbudi iz dremeža zadnjih nekaj desetletij. Kitajska je specifična in EU o njej še naprej razmišlja v okvirih pravil Svetovne trgovinske organizacije. Toda živimo v obdobju, ko se ne igra po pravilih. Tudi nismo tarča zarote, ker naj bi se v Aziji oblikovalo zlonamerno gibanje, ki nam želi škoditi. Razmere je treba ocenjevati tudi z njihovega zornega kota.

Konkretno ima kitajska jeklarska industrija posebnosti, zaradi katerih njihovi jeklarji delujejo na svoj način. Prvi je, da se delo guvernerjev provinc ocenjuje glede na ekonomske učinke in njihova politična kariera je neposredno odvisna od tega. Drugi pa, da oni razumejo, da je jeklarska industrija temelj celotne verige ustvarjanja vrednosti v industriji, zato tekmujejo, katera provinca bo imela večjo jeklarno in boljšo opremo. Oni se torej ne ozirajo na dobičkonosnost kot evropski jeklarji. Eno leto so, drugo ne, in ko potrebujejo kapital, se naslonijo na centralno vlado v Pekingu. S takšnim poslovnim modelom ne moreš tekmovati.

Oni zato nimajo namena zamajati evropskega trga, ampak imajo preprosto prepolna skladišča materiala, s katerim ne vedo, kaj bi. Zato izdelke z ladjami pošiljajo na evropske trge, kjer jih prodajajo po kakršnikoli ceni že. Tako imajo izjemen manevrski prostor pri določanju cen in menim, da tudi več desetodstotne carine ne bodo zalegle. EU mora najti načine, da se temu zoperstavi, saj bomo v nasprotnem primeru ostali brez celotne verige vrednosti.

Saj EU v tem pogledu že nekaj počne, kar odraža nedavno predstavljeni akcijski načrt evropske komisije za jeklo in kovine. Kako ga ocenjujete?

Absolutno ga podpiramo, je pa res, da je stvar konceptualna. Ključno je, da se loteva pravih tem za nas, kot je denimo okoljsko čista in cenovno dostopna energija. Poleg tega vključuje krepitev mehanizma za ogljične meje (CBAM), ki uravnava trgovanje z ogljičnimi kuponi, ki jih proizvajalci v EU plačujemo, konkurenca iz tretjih držav pa ne.

Predvideva tudi spodbujene domače proizvodnje jekla tako prek javnih naročil, spodbujanja industrijskih sektorjev, ki jeklo uporabljajo, in tudi z izrabo jeklenih odpadkov. Evropa jih namreč izvaža, nakar uvaža končne izdelke. Hkrati se na evropskem trgu jeklarji, kot smo mi, torej zeleni jeklarji, ki v bistvu recikliramo odpadno jeklo v nove proizvode, soočamo z omejenim trgom surovine. Zaznavamo potrebo po sprejemu celovite panožne strategije. Če se bo zadeva lokalizirala v EU, če se bo ta veriga odvijala tu, je treba omejiti izvoz jeklenega odpadka.

Ne nazadnje pa naj omenimo še carine. Torej, kako prenoviti obstoječi sistem carin za izravnavanje tržnih priložnosti med evropskimi proizvajalci in proizvajalci iz tretjih držav.

Ali menite, da če bi Evropska komisija zrahljala zeleni prehod, bi to delovalo spodbujajoče na gospodarstvo ali zaviralno v tem trenutku? Tako rekoč ni industrije in proizvajalca, ki doslej v ta prehod ne bi vložil precejšnja sredstva, po drugi strani pa je ta recimo v Nemčiji, ki je tudi energetsko intenzivno gospodarstvo, velika ovira nadaljnjega razvoja.

Zeleni prehod je zanimiva tema. Tudi mi imamo v načrtu do leta 2030 investirati še okoli 70 milijonov evrov v zeleno proizvodno tehnologijo, pa smo že zdaj v sami špici zelenih proizvajalcev jekla v Evropi. Z vidika spodbujanje prehoda je stvar zelo asimetrična.

Zanj se, kot rečeno, v Nemčiji namenja velike vsote denarja, saj menijo, da morajo ustvariti razmere pravičnega in uravnoteženega trga, za kar pa namenjajo milijardne subvencije domačim proizvajalcem, ki še vedno proizvajajo iz premoga in železove rude. SIJ, ki je v tehnologijo, kjer v pečeh s pomočjo elektrike in odpadka naredimo novo jeklo, vlagal že zadnjih 40 let, pa je nekako kaznovan. Nam namreč nihče ne namenja sredstev za razogljičenje, to počnemo sami in že nekaj časa, in zato mi stvar, kakor je zastavljena, ni všeč.

Je pa še ena komponenta zelenega prehoda, o kateri se ne govori veliko, pa bi se moralo. Ne glede na to, da je koncept plemenit, v praksi ni zaživel. Evropska unija je poskušala zeleni prehod najprej spodbuditi na strani potrošnikov, kar se ni obneslo. Potem je podobno poskušala doseči znotraj samih dobavnih verig, s čimer je bila prav tako neuspešna.

Nazadnje pa smo priča še financiranju prek ECB in zakonodaji nefinančnega poročanja, kjer mora vsak gospodarski subjekt v svojih letnih poročilih navesti, zakaj in kako bo zmanjšal ogljični odtis v določenem obdobju. To prinaša absurdno veliko birokracije, ki nima nobene dodane vrednosti in ne ustvarja napredka.

Hkrati smo priča razmahu konkurence v ZDA, kjer Trump pravi make coal great again (naredimo premog spet velik, op. p.), in na drugi strani Kitajce, ki 86 odstotkov energije pridobivajo iz premoga, gradijo pa nove termoelektrarne.

Tu smo ostali sami in menim, da bi se morali pogledati v ogledalo in ugotoviti, katere elemente zelenega prehoda se nam splača obdržati in katere ne. Glede na nastalo globalno situacijo jih lahko ali opustimo ali pa vsaj začasno odložimo.

Na jeklarstvo je vezana tudi obrambna industrija, ki v negotovih geopolitičnih razmerah doživlja pravo revolucijo. EU se oborožuje in z njo tudi Slovenija – ali posledice oboroževalne tekme čutite tudi v SIJ?

Zaenkrat še ne. Jeklo je kot vhodna surovina za vse industrije čisto na vrhu verige vrednosti, in zato traja, da povpraševanje doseže jeklarje. Vsekakor je za nas dobrodošlo, da se produkti izdelujejo iz evropskih materialov, kar mi absolutno podpiramo, saj je dobro za posel. Mi sicer nismo zelo izpostavljeni obrambnemu segmentu, saj nas bolj zanimajo dolgoročno stabilnejši segmenti, a indirektno to vpliva tudi na nas.

Naše izdelke dobavljamo proizvajalcem helikopterjev in letal, ki bodo imeli zato polnejše knjige naročil. Proizvajale se bodo tudi komponente, ki niso orožje, ampak se vseeno uporabljajo v kontekstu obrambe.

Katera podjetja so to, lahko poveste konkretno?

Javno lahko povem, da sodelujemo z Leonardom, torej angleško-italijanskim konzorcijem AgustaWestland. Drugih pa ne morem razkriti, saj gre za industrijo, ki je precej zaprta. Želeli bi si povedati več in pohvaliti, kajti gre za zelo dobre reference in tudi za slovensko javnost bi bilo zelo lepo, če bi vedeli, kje vse se uporablja domače jeklo.

Težava obrambne industrije je, da je zelo odvisna od razmer, s čimer so povezana naročila. Lahko se Ukrajina in Rusija dogovorita in bo trg upadel, mi pa poskušamo biti dinamični v smislu, da če pade nafta, lahko še vedno dobavljamo jeklo v prehransko industrijo. Tudi elektropločevino za elektromotorje lahko prodajamo v avtomobilsko industrijo ali v industrijsko mehanizacijo, se pravi tja, kjer je trg bolj privlačen.

Ko že govoriva o Rusiji, me zanima, ali je njihova jeklarska industrija močna. Bi lahko prišlo do popačenj na evropskem trgu, če bi prišlo do konca vojne in bi ruskim proizvajalcem znova omogočili vrnitev na globalni in posledično evropski trg? Kako bi to vplivalo na vas? Kaj pa morda tudi obnova Ukrajine?

Ne, njihova industrija ni tako zelo močna. Tudi pred vojno v Ukrajini v SIJ-u na račun ruskega trga nismo ustvarili kaj več od nekaj odstotkov prodaje. Naši produkti so bolj visokotehnološki, kar zanje ni zanimivo.

Če bi prišlo do premirja in ponovne vzpostavitve ruske trgovine, bi to najbolj čutili na energiji. Imeli bi več možnosti poceni električne energije in zemeljskega plina, ki sta glavna energenta v proizvodnji.

Zanimivo je vprašanje, kako bi obnova Ukrajine vplivala na nas, saj je to odvisno od sklenjenega dogovora in posledične obnove. So pa to posredni vplivi, saj SIJ ne proizvaja jekla za gradbeništvo, proizvajamo pa določena jekla, ki se uporabljajo za gradbene komponente, gradbene stroje, industrijsko mehanizacijo in tako dalje.

Veliko je odprtih vprašanj in vojna še traja, toda obnova Ukrajine ima lahko na gospodarstvo EU pozitivne učinke, sploh ko se ugiba o njegovem zdrsu v recesijo. Podobno velja za gospodarsko sodelovanje z Rusijo.