Kako slediti toku denarja, ki se preusmerja v obrambo?

Bruegel je neodvisen možganski think tank, ki se posveča političnim raziskavam gospodarskih vprašanj in deluje v Bruslju že 20 let. V njem sodelujejo države članice Evropske unije, mednarodna podjetja in institucije. Od septembra 2022 ga vodi Jeromin Zettelmeyer - ekonomist z zavidljivim življenjepisom. Preden je zasedel ta položj, je delal tudi v Mednarodnem denarnem skladu, Evropski banki za obnovo in razvoj, nemškem ministrstvu za gospodarstvo in energijo. Ob robu četrtega foruma Evropske investicijske banke v Luksemburgu, kjer je vodil panel o mobilizaciji zasebnega kapitala, smo z njim govorili o trenutnih geopolitičnih razmerah, ki preusmerjajo ogromne količine denarja v obrambo in bodo posledično spremenile gospodarsko pokrajino, fiskalno podobo držav, pa tudi geopolitično težo Evropske unije. 

Tok denarja se preusmerja pod težo geopolitičnih pritiskov, osrednje mesto – še posebej v teh dneh - prevzemata obrambna in varnostna industrija. Kako se bo zaradi tega spreminjalo gospodarstvo EU?

Mislim, da sta v prvi vrsti učinkovita obramba in odvračanje Rusije predpogoj za vse drugo v Evropi: za blaginjo in tudi za poslovno okolje. V tem smislu je tudi sama obramba investicija v boljšo gospodarsko sliko, pa čeprav gre v večini primerov za državno porabo.

Je pa tu še zanimivo vprašanje, ali poraba za obrambo pospešuje ali zavira gospodarsko rast. Pri tem imamo nove raziskave, ki kažejo, da ima lahko vlaganje v obrambo pozitivne gospodarske učinke tudi v drugih sektorjih, če se ta zgodijo skozi inovacije in pa samo povpraševanje.

Kako se bo po vašem mnenju to odvilo v Evropski uniji? Nemčija se je odločila za velika vlaganja v obrambno industrijo, ki bodo dovoljevala tudi umik od strogih fiskalnih pravil. Ali to lahko predstavlja nevarnost?

Pomembno je vedeti, da imamo pri tem tri ključne okoliščine. Obramba lahko pomaga gospodarstvu, a to je odvisno od načina financiranja. Če je financirana skozi posojila, bo to imelo ekspanziven učinek. Odločitev verjetne nove nemške koalicije, da sprosti stroga fiskalna pravila in omogoči večje kreditiranje obrambne industrije, je pozitivna.

Druga okoliščina je seveda, kje se porablja ta denar. Trenutno ima evropska obrambna industrija omejene proizvodne zmožnosti, kar pomeni, da bomo kratkoročno morali veliko zapravljati v tujini, kar bo zmanjšalo pozitivne razvojne učinke. 

Kot tretje pa v Evropi želimo, da je to zapravljanje učinkovito, da gredo investicije v roke najbolj učinkovitih obrambnih pogodbenikov in želimo, da celotna EU čuti pozitivne učinke teh vlaganj, ne le bogatejše države, ki si lahko privoščijo več. Zato obstaja določena mera zaskrbljenosti, kako bo rahljanje fiskalnih pravil na nacionalnih ravneh koncentrirano v državah, ki si lahko privoščijo več, kar je lahko težava za druge države.

Kako se bo po vašem mnenju spremenila podoba industrije, da bi ta lahko sledila potrebam obrambne industrije, ki prihajajo z vsemi napovednimi investicijami? Kako se bodo spreminjale dobavne verige in ali morda vidite, da bi se lahko avtomobilska industrija preoblikovala v ta namen?

Da bi avtomobilska industrija postala tudi obrambna, bi trajalo precej časa. Kratkoročno ne vidim, da bi lahko podpirala obrambno industrijo. Po drugi strani pa so lahko potrebe obrambne industrije spodbuden deležnik širše industrijske proizvodnje. To velja tako za že obstoječa podjetja, ki bodo širila zmogljivosti kot nova podjetja. Nekatera od teh novih podjetij bi lahko prišla iz avtomobilske industrije, ki že imajo razvite proizvodne zmogljivosti.

Kako velika vlaganja potrebuje Evropa, če se želi zaščititi, še posebej, če se želi zaščititi brez ZDA?

Kot veste, je groba ocena, da Evropa mora povečati vlaganja v obrambo s trenutnih dveh odstotkov bruto domačega proizvoda na tri pol odstotka bruto domačega proizvoda, kolikor zdaj vlagajo ZDA. V začetku bo večina vlaganj v oborožitev, sčasoma pa bo treba povečati število osebja, tudi podpornega, ki mora skrbeti za zaloge itd.

Gre za stotine milijard evrov. V Nemčiji je sprva bil predlog za ustanovitev posebnega 400-milijonskega obrabnega sklada. To ni več aktualno, ker so se odločili izvzeti vlaganja v obrambo iz sicer strogih pravil zadolževanja, ki ne dovolijo, da bi zvezne dežele zapravile več kot poberejo v obliki davkov in drugih dajatev (t. i. debt break, op. a. ).

Ursula von der Leyen govori o mobilizaciji 800 milijard evrov. Je ta ocena realistična po vašem mnenju?

Težava je v tem, da v večini mora biti ves denar, ki gre v obrambo, fiskalnega izvora. To ne more biti denar, ki se zbere v namene posojanja zasebnemu sektorju. Treba je razlikovati med dvema oblikama vlaganja denarja. Medtem ko se obrambni sektor razvija, potrebuje denar, ki ga pozneje lahko vrne, ko začne prodajati izdelke. A te izdelke bo moral kupiti javni sektor. Teh 800 milijard evrov ne more nadomestiti denarja, ki bo moral priti iz javnega sektorja.

Kaj so največji izzivi in tveganja, ki jih trenutno opažate v vojaški industriji? Je to morda fragmentacija ali pomanjkanje zadostnih proizvodnih zmogljivosti?

Glavni izziv so zadostna javna naročila in učinkovito izkoriščanje velikega obsega naročil na evropski ravni, tako da lahko uspevajo najboljša podjetja, ne le državna podjetja. Za to potrebujemo evropski ali vsaj mednarodni mehanizem, ki izvaja skupna javna naročila in je tudi financiran tako.

Kako lahko Evropa zagotovi zadostne količine surovin, sploh glede na to, da predsednik Donald Trump ima nagledane skorajda vse, kar je še na voljo? Deluje namreč, kot da je Evropa morda zamudila svojo priložnost.

Mislim, da je to pretiravanje. Trumpova retorika je usmerjena na Grenlandijo... 

... zdaj še Ukrajino.

Res je. Ampak samo v oziru na kritične minerale. Mislim, da je naša prednost v tem, da imamo dobre odnose z večino držav po svetu. To je nekaj, kar bodo ZDA izgubile, če nadaljujejo s svojim neoimperialnim pristopom. Decembra smo zaključili poseben trgovinski dogovor z Latinsko Ameriko, podobno lahko storimo še z drugimi državami. Moramo se spoprijateljiti z državami v razvoju in si tako omogočiti širok dostop do trgov, ne zgolj enega ali dveh.

Pomembna tema so tudi carine, ki jih napovedujejo ZDA. Kaj so glavne težave, ki jih vidite pri zagovarjanju uvedbe carin, kako bo po vašem mnenju še potekala carinska vojna?

Carine so slabe za vse. Lokalnim proizvajalcem dvigujejo stroške, lahko odvzamejo investicije državam. Svet s carinami ne more zmagati. Celo ZDA ne morejo, saj uničujejo odnose z dobavitelji, ki so jih gradili mnoga leta.

Kako naj se manjša gospodarstva, kot je slovensko, hrvaško ali druga gospodarstva v regiji Adria in v EU, prilagodijo novim razmeram v celotnem geopolitičnem okolju?

Najpomembnejši dejavnik je varnost. Če ta ni zagotovljena, nihče ne bo želel vlagati v neki državi. Drugi je članstvo v EU: izkoriščajte prednosti enotnega notranjega trga.

In tretji: Slovenija naj izkorišča domače razmere za ustvarjanje najboljšega možnega poslovnega okolja, saj so tudi majhna gospodarstva lahko uspešna. Primer so Izrael in skandinavska gospodarstva. Najbolj produktivna gospodarstva Evropske unije niso največja, ampak predvsem manjša gospodarstva na severu. Od njih se lahko veliko naučimo. Majhnosti sploh ni težava.

Kako zagotoviti učinkovito podnebno vlaganje, ki po eni od vaših zadnjih analiz potrebuje spremembe? Deluje tudi, da se EU odmika od prvotno ambicioznih načrtov o investicijskem poročanju. Kako to spremljate?

Skrbi me, da Evropska unija doslej še ni našla načina za lajšanje poročevalskih bremen in povečanje natančnosti pri poročanju brez oproščanja odgovornosti mnogim podjetjem. Treba bo najti boljše kompromise med ohranjanjem standardov poročanja in čim lažjim izpolnjevanjem zahtev.

Kaj pa vaša analiza evropskega kompasa za konkurenčnost? Kaj so glavni izzivi, ki jih vidite v tem načrtu?

Načrt ima prave cilje: zmanjševanje ovir znotraj notranjega trga, zmanjševanje regulatornih bremen in večja vlaganja. Kar me nekoliko skrbi, je to, da se je cilj pridobivanja več evropskega javnega financiranja za vse to, nekoliko porazgubil.  

Namesto tega kompas dovoljuje državam članicam, da same zapravljajo več. Vemo, da pri tem obstajajo pasti, ki pa so lahko prednost za bogatejše države. Zato obstaja ideja o ustvarjanju institucionalnega mehanizma, ki bo zagotavljal, da vsi delajo na doseganju enakih ciljev, a za zdaj še ne vemo, ali bo do to tudi udejanjeno.

Če nisi za mizo, si na njej, je eden bolj znanih citatov, ki zadeva EU in zadnje čase kroži po medijih. Bo Evropa po vašem mnenju za mizo ali na njej?

Moramo sedeti za mizo, a to moramo storiti na način, ki ne naseda logiki moči Donalda Trumpa, predsednika Putina in drugih močnih voditeljev. Moramo ostati za mizo, pri tem pa uporabiti svojo gospodarsko težo, obenem pa ohraniti načelen pristop. Posledično nas to lahko naredi še močnejše, saj je na svetu veliko držav, ki ne morejo sedeti za mizo, mi pa smo lahko njihov zagovornik. 

In še za konec, kako se bo po vašem mnenju razvila ukrajinska kriza. Po dogodkih v Ovalni pisarni sta obe strani nekoliko umirili retoriko. Kako se bo vse to odvilo po vašem mnenju?

Nekatere napake lahko popravimo. Predsednik Zelenski je naredil prvi korak k temu. ZDA potrebujemo. Ne želimo biti odvisni od njih, zato se moramo obnašati, kot da se bodo ZDA umaknile, medtem pa ohranjati močan interes za to, da ostanejo del Nata v obliki ključne vojaške podpore. Več kot vložimo sami, bolj verjetno bo, da ZDA ostanejo. 

Udeležba Bloomberg Adria na forumu EIB je bila financirana s strani EIB. 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar