.webp){kind=icon}
V času globalne negotovosti, ko je svet prežet z vrsto različnih kriz, smo se pogovarjali z Ianom Bremmerjem, geopolitičnim strokovnjakom, predsednikom Eurasia Group in avtorjem nove knjige Power of Crisis. Teme pogovora so bile vojna v Ukrajini, približevanje držav regije Adria Evropski uniji (EU) in bližajoče se kongresne volitve v Združenih državah Amerike (ZDA), rezultat katerih bi lahko tlakoval povratek Donalda Trumpa na čelo ameriške države.
Rad bi vam zastavil vprašanje, ki se ga vsi sprašujemo: Kako dolgo bo trajala vojna v Ukrajini in kako se lahko konča?
Ne bo je kmalu konec, to je jasno. Dejstvo je, da se je z rusko invazijo na Ukrajino končalo 30 let miru na evropski celini. Dogaja se državno sponzoriran terorizem ruske vlade proti ukrajinskemu civilnemu prebivalstvu. Razlog za to je deloma tudi dejstvo, da ima Vladimir Putin vedno manj vojaške moči, da bi se na terenu odzval na ukrajinsko protiofenzivo. Na bojišču mu gre neverjetno slabo. V boj pošilja dodatnih 300 tisoč vojakov – kar je v Rusiji zelo nepriljubljen ukrep –, saj ozemelj, ki jih je nezakonito priključil v preteklih tednih, dejansko ne nadzoruje. Stanje ruske invazije je vsak dan slabše.
Kaj se bo zgodilo? Ukrajinci se bodo upirali s podporo Nata, v naslednjih nekaj tednih ali mesecih bodo osvojili še več ozemlja, potem pa bomo videli. Videli bomo, v kolikšni meri bo Putin še naprej stopnjeval svoja prizadevanja za teroriziranje ukrajinskih civilistov po vsej državi in s kakšnimi vrstami orožja. Videli bomo tudi, v kolikšni meri bo Putin omejil svoje napade na Ukrajino in ali bo prišlo do asimetričnih napadov na države članice Nata, ki Ukrajino seveda popolnoma podpirajo. Morda bomo videli kibernetske napade, napade na plinovode, napade na kritično infrastrukturo s strani Rusov, na kar se bo Nato težje odzval. Mislim, da so to velika vprašanja naslednjih nekaj mesecev. Ne vprašanje jedrskega orožja, ki je seveda eksistencialna grožnja, ki je dobila veliko medijskega prostora. Toda preden se lotimo tega vprašanja, se lahko zgodi veliko stvari, ki so zelo nevarne za vse v tej regiji.
Nedavno ste rekli, da ne vidite možnosti, da bi Putin uporabil jedrsko orožje – tudi ker bi to pomenilo izgubo še nekaterih zadnjih ruskih zaveznikov, kot sta Kitajska in Indija. Ali ste še vedno tega mnenja?
Ne samo to. Soočil bi se tudi z neposredno vključitvijo ZDA v vojno, pošiljanjem vojakov na teren, bombardiranjem ruskih enot in vojaških zmogljivosti. Bidnova administracija je Putinu s tem povsem jasno zagrozila. In to je eden od mnogih razlogov, zakaj menim, da je zelo malo verjetno, da bi dejansko uporabil jedrsko orožje.
Uporaba taktičnega jedrskega orožja poleg tega ne bi imela velikega vpliva na bojevanje. Lahko sicer terorizira državljane in povzroči globalni odpor, a ne more ubiti veliko vojakov – zato bi ga lahko uporabil za prikaz moči. Če bi se Ukrajina borila sama, bi lahko Rusi uporabili taktične jedrske bombe, da bi jih prestrašili pred nadaljevanjem protiofenzive, vendar tukaj seveda ni tako. Zato ne vidim nobenih okoliščin, v katerih bi bila uporaba jedrske energije za Putina dejansko smiselna, tudi kot zadnja možnost.
Upoštevati je treba tudi, da ruska vojaška doktrina predvideva uporabo jedrskega orožja kot odgovor na neposredne grožnje prestolnici in političnemu vodstvu, ki jih trenutno ni. Ni jasno, ali bi rusko vojaško vodstvo sledilo Putinu in izvedlo njegov ukaz, če bi ruski predsednik prelomil to doktrino. In to bi bila lahko neposredna grožnja za samega Putina. Zaradi vseh teh razlogov se mi zdi zelo malo verjetno, da bi se Rusija odločila za uporabo jedrskega orožja.
Zdi pa se, da je Putin že prestopil mejo. Vidimo lahko ločitev med Rusijo in EU, zlasti na področju energije. Ali obstaja možnost, da se Rusija in EU spet povežeta, in ali to nujno pomeni, da mora Putin oditi?
Ne gre samo za Evropo, čeprav imate najpomembnejše vezi z Rusijo. Mislim, da je ločitev na ravni skupine G7 bolj ali manj trajna. Možno je, da bo v primeru Putinovega sestopa z oblasti novi režim poskušal obnoviti te odnose, vendar je enako možno, da bo novi režim prav tako sovražen do Zahoda – to ni nič novega ali značilnega samo za Putina. Toda dokler je Putin na oblasti, je zelo jasno, da je ta ločitev trajna in da se odločitev Evropejcev, da povečajo izdatke za obrambo, zmanjšajo svoje energetske tokove iz Rusije in diverzificirajo energetske vire, ne bo spremenila.
Tudi če bi imela Rusija drugačen režim in bi se pogajali in poravnali z Ukrajinci – kar si je zdaj zelo težko predstavljati –, je jasno, da se Evropejci po tem, ko so že investirali v alternativno energijo, razširili uporabo jedrske energije in obnovljivih virov energije, investirali v terminale utekočinjenega zemeljskega plina (LNG), ne bodo vrnili k Rusom. Putin je povzročil, da se je Rusija iz najpomembnejšega partnerja Kitajske na svetovnem prizorišču spremenila v odpadniško državo, kar se ni zgodilo še nobenemu gospodarstvu iz skupine G20 po koncu druge svetovne vojne.
Kljub temu ima Putin še vedno nekaj prijateljev v Evropi, ne nujno v Evropski uniji. Govorim o Srbiji. Kako blizu je Srbija Putinu?
Srbi, kot veste, niso podprli aneksije ukrajinskega ozemlja. Kolikor razumem, bo Srbija glasovala za obsodbo aneksije v generalni skupščini Združenih narodov (OZN), saj je ta ruska poteza v nasprotju s temeljnimi listinami OZN.
Popolnoma prav imate, da je bila Srbija Putinu najbližja evropska država, kljub temu pa se jim zdi, da je Rusija prekoračila mejo. Seveda je to po eni strani povezano s pritiskom EU in njeno gospodarsko podporo, ki si je Srbija želi, po drugi strani pa gre tudi za posledico dejstva, da je trenutno Putinovo početje prenevarno za staro celino.
Po drugi strani ima Srbija mešan odnos do Nata – spomin na bombardiranje Beograda je še kako živ. Nekako skušajo prijateljevati tako z Rusijo in Kitajsko na eni strani ter EU in ZDA na drugi.
Srbija je dobivala nafto iz Rusije s 30-odstotnim popustom na trenutne cene, zato se ni odzvala kot druge evropske države, ampak bolj kot Kitajska ali Indija. Osmi sveženj sankcij EU končuje balkanske izjeme za ruski naftni embargo. To pomeni, da bo Srbija od 1. decembra, ko začne veljati embargo, še vedno imela dostop do energije, vendar bodo cene precej višje. S tem niso zadovoljni, vendar je soglasna podpora držav EU novim sankcijam prevelika, da bi ji nasprotovali.
Evropski parlament je zagrozil, da bo ustavil pogajanja s Srbijo za njeno članstvo v EU, dokler se ne pridruži sankcijam. Ali pričakujete, da bo Srbija – morda v naslednjih desetih letih – postala članica EU?
Mislim, da se bo ta proces nadaljeval, vendar ne vem, koliko časa bo trajal. Vemo, da je francoski predsednik Emmanuel Macron zavlačeval, in Srbi zaradi tega niso bili zadovoljni. Dejstvo, da sta bili k pogovorom povabljeni Ukrajina in Moldavija, bo verjetno nekoliko sprostilo proces, kar bo pomagalo Srbom.
Srbija je v OZN že nekajkrat glasovala v skladu z zahodnimi resolucijami in njihova uradna linija je spoštovanje polne ozemeljske celovitosti in suverenosti Ukrajine – kar vključuje tudi krimski polotok. Te točke so pomembne za srbske odnose z EU.
Še ena država, katere pridruževanje EU je bilo zaradi vojne v Ukrajini pospešeno, je Severna Makedonija. Bolgarija je zaradi vojne v Ukrajini umaknila veto na njeno priključitev. Ali bo po vašem mnenju kmalu postala članica EU in kaj bi lahko bil njihov največji izziv v tem procesu?
Ta proces so nekoliko pospešile razmere v Ukrajini in Moldaviji, vendar je Severna Makedonija v smislu pristopnega procesa še vedno zelo odvisna od Bolgarije. V Bolgariji so bile pred kratkim četrte predčasne volitve, spet brez jasnega zmagovalca in z veliko možnostjo dolgotrajne krize, ki se bo sčasoma prelila v Severno Makedonijo. Dejstvo, da je bolgarska vlada trenutno zelo nestabilna, zavira Severno Makedonijo na poti v EU.
Tudi energetske razmere v državi so daleč od idealnih. So daleč najbolj energetsko odvisna država v regiji. S Srbijo in Bolgarijo se skušajo pogajati o morebitnem uvozu energentov – predvsem plina –, zato bosta ta in prihodnja zima zanje zelo težki.
Kaj pa Bosna in Hercegovina, verjetno najbolj problematična država v regiji? Milorad Dodik je bil tako rekoč edini svetovni voditelj poleg severnokorejskega Kima Jonga Una, ki je podpiral rusko aneksijo ukrajinskih ozemelj. V Bosni in Hercegovini so bile pred kratkim volitve. Kam bo šla država po vaših pričakovanjih v prihodnje?
Na zadnjih volitvah so se pokazale etnične koalicije pri glasovanju za kandidate za predsedstvo, kar ovira sobivanje, ki naj bi vladalo med etničnimi skupinami. Prav tako so se pojavljajo kredibilne obtožbe o volilnih goljufijah. To je zmešnjava, ki zagotovo lahko povzroči več nasilja.
Če obstaja kraj, kamor bi se po mojih pričakovanjih Rusija vmešala na primer z dobavo strelnega orožja ali šrijenjem dezinformacij, je to morda Bosna in Hercegovina. Toda Rusija ima sama toliko težav, vključno z omejitvami glede orožja, da se mi ne zdi, da ga zdaj veliko izvažajo.
Ali bi lahko vstop v EU koristil Bosni in Hercegovini, da postane funkcionalna unitarna država?
To je osnovna premisa. Mislim, da je bilo eno velikih pozitivnih presenečenj v zadnjem desetletju krepitev EU. Evroskeptičnih prebivalcev EU je manj, kot jih je bilo pred krizo evrskega območja in brexitom. Veliko je populizma, a ne evroskeptičnega populizma. To je posledica pandemije, ko je šlo veliko denarja s severa na jug. Zaradi ruske invazije na Ukrajino so se Evropejci še močneje povezali – tako glede gospodarskih kot tudi obrambnih vprašanj. Zaradi tega je EU na Balkanu edina možnost. Članstvo v EU bi odprlo pot za politično stabilizacijo in ekonomsko harmonizacijo.
Mislim torej, da privlačnost EU sčasoma narašča, vendar v BiH obstajajo hude etnične ločnice, ki jih lahko izkoristijo zunanji akterji. Najbolj me skrbi Republika Srbska; in ne slepim se, da bo moč EU situacijo rešila sama od sebe.
Država iz regije, ki se je nazadnje priključila EU, je Hrvaška. Prihodnje leto se pridružujejo evroobmočju in schengenskemu območju, čeprav se je Hrvaška ob evropskih prizadevanjih za energetsko solidarnost odločila zamrzniti izvoz domačega plina. Kaj vidite kot največji izziv za državo?
V Evropski uniji, ki postaja vse močnejša, so v dobrem položaju; njihova varnost, energija in zdravstveno okolje so ogromna prednost, zlasti za državo, ki je revnejša od – recimo – Nemčije. V t. i. svetu G-nič (G-Zero World, angl.), kjer ni pravega globalnega vodstva, je EU daleč najbolj funkcionalna in dobro delujoča nadnacionalna vladna institucija na svetu. To je zgodba, na katero bi morali kazati, ko govorimo o razpadu mednarodnih institucij in polarizaciji.
Po izbruhu pandemije covida-19 ste rekli, da je EU ena od zmagovalk, ker se je nanjo odzvala enotno in povezano. Torej vas tudi enotnost EU glede Rusije ni presenetila?
Zame to ni bilo presenečenje, je pa bilo presenečenje za veliko drugih ljudi, ki so mislili, da bodo Evropejci razpadli, ko bodo Rusi napadli Ukrajino. Izkazalo se je, da so Evropejci sprejeli Ukrajino kot svojo in vojno razumejo kot evropsko vojno. Če bo kdo zaradi vojne v Ukrajini "razpadel", so to ZDA, kljub dejstvu, da Evropejci zaradi energetskih izzivov prenašajo veliko večje gospodarske težave kot Američani. Če Donald Trump postane republikanski kandidat, bo do vojne zavzel enako držo kot Elon Musk v zadnjem tednu, kar bi lahko spodkopalo ameriško vodstvo.
Kako mednarodna skupnost razume Slovenijo zdaj, ko imamo novo vlado in nismo več evropski zaveznik Viktorja Orbana? Ali lahko še bolj prispevamo k evropski integraciji regije Adria?
Proces priključevanja EU je zastal pred rusko vojno, saj zanj ni bilo bistvenega apetita. Bili so veliki gospodarski izzivi in tudi vsaka država, ki je imela zadržke, je lahko upočasnila proces za druge države. Zdaj vsi želijo pospešiti ta proces, kar deležnikom daje motivacijo za ustvarjanje kompromisov za vse ostale v procesu. In mislim, da je to pozitivno za Balkan na splošno.
Čeprav bo to gospodarsko obdobje za Balkan zelo težko in bo prišlo do notranje politične nestabilnosti zaradi etničnih izzivov in vloge Rusije, bo splošna politična usmeritev Balkana pozitivna. EU ima močan interes za pospešitev procesa integracije in pristopanja, na kar bi moral Balkan najbolj staviti.
Omenili ste možnost, da bi Donald Trump znova postal predsednik ZDA. Novembra so v ZDA kongresne volitve, na katerih se demokrati borijo za ohranitev tesne večine v obeh zakonodajnih domovih. Kakšne bi bile posledice njihovega neuspeha?
V senatu so tri tekme, katerih rezultat je težko napovedati. Republikanci bodo verjetno zmagali v Nevadi, Georgia in Pennsylvania bi lahko šli v katero koli smer. Te tri tekme bodo določile, kdo bo imel tesno večino v senatu, vendar je še prezgodaj reči, komu bo uspelo.
V predstavniškem domu bodo večino prevzeli republikanci, vprašanje je le, s koliko glasovi – deset, 20 ali 30. Če bo večina velika, to pomeni, da bodo bolj nori republikanci tipa "Make America Great Again" (Trumpov predvolilni slogan iz leta 2016, op. a.) sprožili preiskave glede dela ministrstva za pravosodje, FBI, Hunterja Bidna. Morda bodo poskušali z ustavno obtožbo Joeja Bidna, ki bo sicer v senatu zavrnjena, vendar bo prispevala k nefunkcionalnosti oblasti. Če bodo imeli majhno večino, naštetega verjetno ne bodo mogli doseči in bo vladanje naslednje leto nekoliko bolj funkcionalno. Kljub temu ne bo sprejeta nobena nova zakonodaja, ker ima malo javnih politik podporo obeh strank.
Vse bo osredotočeno na leto 2024 in na to, ali bo Trump republikanski kandidat. Vprašanje je tudi, kaj bi njegova vrnitev pomenila, zlasti glede zavez ZDA do zaveznikov po svetu – v čezatlantskem zavezništvu, Aziji in drugje.
Ne glede na rezultat bodo ameriške demokratične institucije izzvane. Ameriške institucije so močne in odporne, toda ali lahko liberalna demokracija preživi izzive naslednjega desetletja? V knjigi Power of Crisis omenjate, da so največji izzivi pandemije, podnebne spremembe in umetna inteligenca. Ali so med izzivi tudi avtoritarni režimi z Vzhoda, saj nekateri pravijo, da smo v novi hladni vojni?
Z Rusijo smo v hladni vojni z elementi vroče vojne, kar je zelo jasno in tudi nevarno predvsem za Evropejce. S Kitajsko sploh nismo v hladni vojni. Evropejci želijo močne varnostne odnose z ZDA in ne želijo prekiniti gospodarskih vezi s Kitajsko. Tudi zasebni sektor v ZDA ne želi prekiniti svoje soodvisnosti od Kitajske. Tako sta dojemanji Rusije in Kitajske zelo različni. Med Kitajsko in Rusijo še vedno obstaja relativno trden in transakcijski odnos, vendar ne gre več za strateško partnerstvo, ki je bilo napovedano v začetku februarja. To bo ustvarilo napetosti.
Kar zadeva demokracijo – institucije propadajo in za to je veliko razlogov. Nekaj prispeva neenakost, nekaj vprašanja rase in identitete, razlog so tudi družbeni mediji in polarizacija. Tehnologija je na Zahodu razjedla civilno družbo in komunitarizem, v avtoritarnih režimih pa je uporaba digitalne tehnologije okrepila lojalnost in naklonjenost državi. To ni držalo pred 20 ali 30 leti, ko smo imeli arabsko pomlad in barvne revolucije. Digitalna tehnologija se je spremenila, da ne deluje več od spodaj navzgor – tehnologija, ki služi komunikacijski revoluciji –, ampak služi revoluciji nadzora od zgoraj navzdol.
Ta sprememba je prinesla bistveno prednost avtoritarnim državam, povzročila veliko večjo negotovost demokracij in povečala pomen organizacij, kot sta G7 in EU, v okviru katerih se lahko demokracije povežejo ter uskladijo svoje skupne vrednote in demokratične usmeritve.
