"Trumpov in kitajski šok sta potisnila EU in Indijo skupaj"

"Vzpon Indije je ena od velikih zgodb našega časa," je v letošnjem intervjuju za Bloomberg Adria povedal indijski veleposlanik v Sloveniji Amit Narang. V času, ko se globalni gospodarski zemljevidi pospešeno spreminjajo, Indija stopa v ospredje kot četrto največje gospodarstvo sveta z ambicijo, da kmalu zasede tretje mesto.

Da bi razvozlali zapleteno indijsko gospodarstvo, njen položaj v svetu in odnose med Indijo na eni ter Slovenijo in Evropsko unijo na drugi strani, smo se ob robu Blejskega strateškega foruma pogovarjali z Ašokom Malikom, partnerjem in predsednikom indijske prakse v skupini The Asia Group.

Prihodnje leto bo minilo 35 let od vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Indijo. Kako ocenjujete sedanje gospodarske odnose med državama ter kje vidite največ možnosti za nadaljnjo rast?

Odnosi med državama so dobri, vendar gospodarsko sodelovanje ne dosega svojega potenciala. Zdi se, da je Slovenija povsem zadovoljna z razmeroma skromnim poznavanjem Indije, Indija pa podobno z omejenim poznavanjem priložnosti, ki jih ponuja Slovenija.

Takoj mi prideta na misel dve področji, na katerih se državi dopolnjujeta: farmacija in proizvodnja, zlasti za avtomobilsko industrijo. Indija ima močan avtomobilski sektor s podjetji, kot so Tata Motors, Maruti Suzuki in Hyundai. Hyundai in Suzuki v Indiji izdelujeta veliko majhnih avtomobilov ter jih izvažata na tretje trge v Srednji in Vzhodni Evropi, Afriki, Latinski Ameriki in Severni Ameriki. Proizvodnja majhnih avtomobilov v Koreji ali na Japonskem ni gospodarna, v Indiji pa je, deloma zaradi tamkajšnjega podpornega in dobaviteljskega ekosistema. To je Indiji pomagalo postati pomembno avtomobilsko središče.

S Slovenijo obstajajo očitne možnosti dopolnjevanja, zlasti ker se Indija pomika navzgor po vrednostni verigi in usmerja tudi v večja vozila. Tu se prodaja vse več velikih športnih terencev, ob tem pa država ohranja svojo tradicionalno moč pri majhnih avtomobilih.

Drugo obetavno področje je farmacija. Indija ima zelo močno industrijo generičnih zdravil in se zdaj pomika navzgor po vrednostni verigi. Z državami Efte, med njimi s Švico, smo podpisali trgovinski sporazum, upamo pa, da smo tik pred sklenitvijo sporazuma z Evropsko unijo. Farmacevtske prednosti Slovenije so dobro znane. Indija lahko ponudi obseg proizvodnje, kar je že dokazala pri cepivih, diagnostiki in izdelavi farmacevtskih izdelkov.

Tretje področje so naložbe. Ko slovenski državni in javni skladi, pokojninski skladi ter skladi s trajnim kapitalom iščejo priložnosti na drugih trgih, bi lahko del sredstev namenili indijskim kapitalskim trgom in zagonskim podjetjem. S tem bi razpršili svoje naložbe. To je nekaj področij, ki mi takoj pridejo na misel, čeprav jih je verjetno še več. Trgovinski sporazum med Indijo in EU, za katerega upamo, da bo podpisan do konca tega leta, bi odprl nove priložnosti in obe državi spodbudil, da podrobneje proučita trg druge strani.

Indija in EU sta letos zaključili pogajanja o dolgo pričakovanem trgovinskem sporazumu, s čimer sta končali skoraj dve desetletji trajajoča pogajanja. Zdi se, da je do zaključka pogajanj prišlo zaradi zunanjih pritiskov, ne pa zaradi nenadnega zbližanja interesov med Brusljem in New Delhijem. Ali je trgovinski sporazum dobra pot naprej?

Upam, da bo trgovinski sporazum sklenjen v zadnjem četrtletju tega leta. Povsem pravilno ugotavljate, da so geopolitični dogodki obe pogajalski strani – Indijo in 27-člansko Evropsko unijo – prisilili k zelo pragmatičnemu pristopu. Pogajate se lahko leta ali celo desetletja, kot sta to počeli Indija in EU, ter čakate na idealen sporazum. Toda včasih idealno postane sovražnik izvedljivega in dosegljivega.

V sedanjih geopolitičnih razmerah je Trumpov šok, po katerem si vsi prizadevajo okrevati oziroma razpršiti tveganja in se zavarovati pred njim, Indijo in EU potisnil v to smer. Kitajski šok pomeni drugo vrsto geoekonomskega pretresa. Zato bi rekel, da sta obe strani sklenili, da je kakršenkoli trgovinski sporazum boljši kot nobeden. Morda ne bo popoln, vendar bi kljub temu ponudil številne priložnosti.

Eno od potencialnih področij sodelovanja, ki ga še niste omenili, je delovna sila. Evropa se spoprijema s kroničnim pomanjkanjem delavcev, zlasti v proizvodnji in številnih drugih sektorjih, Indija pa ima veliko mladega prebivalstva in visoko brezposelnost med mladimi. Bi lahko tudi to postalo področje sodelovanja?

Države sprejemajo priseljence ali gostujoče delavce, kadar ti zapolnijo konkretno vrzel oziroma imajo iskana znanja in veščine. Naš trgovinski sporazum ni namenjen izvozu delovne sile. Migracij in mobilnosti ne razumemo kot osrednjega vprašanja, čeprav sta lahko dopolnilna elementa.

Indijski študenti denimo odhajajo v Nemčiji, kjer je jezikovno okolje dostopnejše, saj številne nemške univerze izvajajo programe v angleščini. Iskreno povedano, ne vem, ali bi lahko Slovenija glede na svojo majhnost sprejela veliko število priseljencev.

Prava vrednost je v dopolnjevanju: slovenske tehnološke zmogljivosti in proizvodnjo z visoko dodano vrednostjo je mogoče okrepiti z vključevanjem v dobavne verige ter z obsegom proizvodnje v Indiji. Naj navedem primer. JCB je znani britanski proizvajalec bagrov in strojev za zemeljska dela. Če bi bili njegovi bagri v celoti izdelani v Združenem kraljestvu, bi bili konkurenčni morda na pol ducata trgov. Ker del proizvodnje in veliki deli dobavne verige temeljijo v Indiji, so se stroški in cene znižali, zato so bagri JCB konkurenčni na več kot sto trgih.

Prav takšne priložnosti nastanejo, ko povežemo svoje dopolnjujoče se prednosti. Ne gre zgolj za prihod Indijcev v Slovenijo ali za migracije; to je zelo ozek pogled na odnose. Če Slovenija potrebuje zdravnike, so nekateri lahko Indijci, Japonci ali ljudje od drugod. Če obstaja potreba, jih bo država zaposlila. Toda nobena država ne uvaža delavcev, po katerih ni povpraševanja.

Bloomberg

 

Če se obrnemo k aktualnemu dogajanju: indijski premier Narendra Modi je trenutno v Biškeku v Kirgizistanu, kjer se bo udeležil vrha Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO). Indija med drugim sodeluje v SCO, skupini BRICS in četverici Quad. Kako New Delhi usklajuje ta različna partnerstva in interese?

V svetu, v katerem se vsi zavarujejo pred tveganji in iščejo različne možnosti, imamo za sodelovanje z različnimi skupinami različne razloge. Ne razumemo jih nujno kot geopolitične, politične ali strateške bloke. Lahko so tudi platforme za razvoj, trgovino in izmenjavo gospodarskega znanja.

Upoštevati morate našo geografijo. Slovenija leži na zahodnem robu Evrazije, Indija pa na njenem vzhodnem robu. Na zahodnem robu je, odkrito povedano, ena destabilizirajoča sila, in sicer Rusija. Vzhodni rob Evrazije je precej bolj dinamičen. Tam so Rusija, vse bolj samozavestna Kitajska in nevarnost islamizma, ki v različnih državah in obdobjih dosega različno intenzivnost. To lahko vključuje Srednjo Azijo, Pakistan ali Afganistan - države ob indijskih mejah oziroma na območju, ki bi ga opisal kot bližnjo soseščino Indije. Dejavniki so tudi turški vpliv, ekspanzionizem in iredentizem.

Gre torej za precej bolj zapleteno okolje, zato mora Indija iz različnih razlogov taktično sodelovati z različnimi partnerji. Potem sta tu še pomorska razsežnost Indije in indijsko-pacifiška regija, kjer postanejo pomembna tudi pristanišča. Svoje celinske obveznosti v Evraziji na zahodu in severu moramo uravnotežiti s pomorskimi obveznostmi v indijsko-pacifiški regiji na jugu in vzhodu, deloma pa tudi na morjih zahodno od Indije.

Kako se Indija z gospodarskega vidika umešča v svetovno gospodarstvo? Dolgo je veljalo, da postaja IT-zaledje sveta, pri čemer so storitve rasle precej hitreje od proizvodnje. Kaj je danes osrednja zgodba indijskega gospodarstva?

Indija kljub izzivu umetne inteligence še naprej krepi vlogo administrativnega in storitvenega zaledja sveta. Od osnovnih, standardiziranih storitev informacijske tehnologije se pomika h globalnim kompetenčnim centrom, ki za ameriške, kanadske in evropske multinacionalke izvajajo širok nabor poslovnih dejavnosti ter ustvarjajo velike prihranke in bistveno večjo učinkovitost.

Hkrati je Indija odločena, da se v izbranih sektorjih povzpne po proizvodni vrednostni verigi. Ne moremo konkurirati na vseh področjih proizvodnje; to ni mogoče. Indija pa se osredotoča na obrambno proizvodnjo, tehnologije za energetski prehod, elektroniko, polprevodnike in vesolje. Tudi Evropa se osredotoča na nekatera od teh področij, zlasti na obrambo, saj povečuje vojaške izdatke.

Omenili ste umetno inteligenco. Kako jo je Indija sprejela in kje je v svetovni tekmi?

Indija ima omejene računalniške zmogljivosti. Je pa izjemno uspešna pri uporabi umetne inteligence v družbeno korist: z njo pomaga kmetom, izboljšuje zdravstveno oskrbo ljudi na dnu ekonomske piramide in zagotavlja javne storitve. To je umetna inteligenca v praksi. Ne gre zgolj za umetno inteligenco kot orožje, temveč kot orodje za razvoj, kar ustvarja priložnosti za sodelovanje z več državami, kot bi jih omogočale bolj smrtonosne uporabe te tehnologije.

Indija ima še nekaj poti pred seboj, tako kot vsi drugi. Svet je trenutno sredi balona umetne inteligence, zlasti če pogledamo vrednotenja.

Mislite na finančni balon, ne pa na to, da bi bila vprašljiva sama vsebina tehnologije?

Da. Umetna inteligenca je seveda velika inovacija, vendar je trenutno tudi finančni balon. Ko se bo ta balon polegel, se bodo ljudje bolj osredotočili na dejanske koristi in praktične uporabe umetne inteligence. Indija je pri razvoju takšnih primerov uporabe razmeroma uspešna.

Na začetku ste omenili, da bi lahko slovenski in evropski pokojninski skladi svoje naložbe razpršili tako, da bi del kapitala namenili Indiji. Zadnjih nekaj let je bilo dobrih, letos pa je indijski delniški trg nekoliko zastal. Kaj je razlog za to šibkost in kako bi si trg lahko opomogel?

Letos je upad doživel skoraj vsak delniški trg. Leto je bilo zahtevno. Velika podjetja s področja umetne inteligence in polprevodnikov so pritegnila ogromno kapitala v ZDA, na Tajvanu in v Južni Koreji. Celoten korejski razcvet – in morda tudi balon – večinoma temelji na dveh podjetjih, SK Hynixu in Samsungu.

Drugi dejavnik je zalivska vojna, ki ni pomagala. Zaliv je za Indijo pomemben izvozni trg in velik vir naložb, zato je zelo pomemben gospodarski partner. Težave v zalivskih arabskih državah so tako prizadele Indijo, podobno kot so prizadele tudi druge države.

Nekdo mi je pred kratkim dejal, da so donosi na ameriškem in indijskem delniškem trgu približno primerljivi, če izključimo indijske tehnološke delnice, ki so se odrezale slabo, ter ameriške delnice podjetij s področja umetne inteligence, ki so se odrezale zelo dobro. In to kljub temu, da sta gospodarstvi zelo različni. V svetovnem gospodarstvu in na globalnih indeksih smo v nenavadnem položaju. Kljub temu dolgoročna rast Indije ni vprašljiva. Če pogledate dolgoročne donose, so bili ti kljub preteklemu letu precejšnji.

Indija ima izjemno mlado prebivalstvo s povprečno starostjo približno 27 let. Kako lahko država najbolje izkoristi svojo demografsko dividendo, preden se začne njeno prebivalstvo starati?

To je dobro vprašanje, vendar nanj ni preprosto odgovoriti. Nekateri od teh mladih bodo dobili dobre zaposlitve in bodo zelo uspešni. Drugi jih, če sem iskren, ne bodo, preprosto zato, ker jih je tako veliko. Kar zadeva gospodarsko rast, so bili danes objavljeni podatki za prvo četrtletje. V indijskem prvem četrtletju, ki je trajalo od 1. aprila do 30. junija, se je BDP povečal za 7,8 odstotka.

Kljub carinam?

Kljub carinam in kljub vojni. Nisem prepričan, da je mogoče ohraniti takšno dinamiko, saj je 7,8 odstotka izjemno visoka številka. Vsekakor pa je pritegnila pozornost.

Bloomberg Mercury

 

Kaj so glavne varnostne grožnje Indiji? So to napetosti na meji s Pakistanom, Kitajska ali izzivi, kot so podnebne spremembe, katerih posledice smo prejšnji teden videli v Indiji sosednjem Nepalu?

Z vojaškega vidika je glavna grožnja Kitajska, saj se je celo grožnja iz Pakistana dejansko zlila s širšim kitajskim izzivom. Kitajska in Pakistan sta tesna zaveznika. Podnebne spremembe ostajajo eksistencialna grožnja, kar smo prejšnji teden videli ob izbruhu ledeniškega jezera v Nepalu. Drug velik izziv je zagotoviti dovolj močno gospodarsko rast, da bo zelo mlado prebivalstvo dobilo delovna mesta, dohodke in dostojno življenje. Zato bi med grožnje uvrstil vse našteto.

Kaj pa notranjepolitični izzivi? V Indiji letos potekajo tako imenovani protesti ščurkov, mladih državljanov, ki zahtevajo več in boljše priložnosti. So ti protesti izziv za vlado ali korektiv, ki bi jo lahko spodbudil k sprejemanju boljših politik?

Menim, da ne pomenijo sistemskega izziva. V majhni državi, kjer glavno mesto obvladuje politično dogajanje, bi takšni protesti lahko pomenili resen izziv. V Indiji, kjer je politična moč bolj razpršena in volitve potekajo redno, pa je manj verjetno, da bi postali politična, volilna ali sistemska grožnja.

So pa korektiv in znamenje, da so mladi neučakani – in to upravičeno. Ne želijo čakati na koristi dolgoročne rasti; napredek želijo občutiti v svojem življenju tukaj in zdaj. To je povsem razumljivo.