Boštjan Čeh: Za preboj potrebujemo predvsem izvedbo strategije

Slovenija je prvič do zdaj dobila enotno strategijo razvoja za področje biotehnologije in farmacije. Pripravili so jo v zavodu Slovenija Biotech Hills in vanjo zapisali cilj: v desetih letih postati ena najbolj zaželenih, atraktivnih in razvojno prebojnih destinacij v Evropi in svetu na tem področju. Avtorji strategije so predlagali 75 kratkoročnih ukrepov, ki vključujejo tudi ukrepe za zadržanje visoko kvalificiranih kadrov in privabljanje tujih strokovnjakov.

O strategiji razvoja biotehnologije in farmacije v Sloveniji je v oddaji Start na televiziji Bloomberg Adria govoril predsednik sveta zavoda Slovenia Biotech Hills Boštjan Čeh.

Katera so ključna področja, kjer lahko Slovenija naredi preboj v naslednjem desetletju?

Največji preboj lahko naredimo na petih področjih, ki jih vključujejo strateška izhodišča. Eno je seveda privabljanje in zadrževanje talentov ter promocija in integracija sodobnega izobraževanja. Potem spodbujanje raziskav in hitrejšega prenosa znanj v gospodarstvo, razvojni projekti in investicije v Slovenijo na področju biotehnologije in farmacije, podpora zagonskim, malim, srednjim ter velikim podjetjem pa tudi internacionalizacija slovenskega ekosistema biotehnologije.

Poudaril bi, da je pomembno tudi, da Slovenija tu ne začenja z ničle. Na področju farmacije in biotehnologije imamo že močna mednarodna podjetja, vrhunske raziskovalce, kakovostne univerze in dolgo tradicijo razvoja zdravil, pri katerih je seveda zelo pomemben in ključen investicijski cikel.

Zato strateška izhodišča niso dokument o tem, kako bi ustvarili panogo z nič, ampak kako panogo, ki je že danes nadpovprečno uspešna v Sloveniji, povezati, pospešiti ter dvigniti na naslednjo razvojno raven. Cilj je, da Slovenija postane eno najbolj privlačnih evropskih okolij za raziskave, razvoj, proizvodnjo in investicije na področju biotehnologije in farmacije.

Kaj je treba storiti za preboj, imamo za to na voljo sredstva? Kolikšne koristi si lahko kot država obetamo na drugi strani?

Za preboj potrebujemo predvsem izvedbo. Dokument predlaga približno 75 kratkoročnih ukrepov. Kot ste že omenili v povzetku, to ni samo seznam nekih želja, ampak zelo konkreten nabor predlogov, od boljšega upravljanja kadrov in talentov, hitrejšega prenosa znanja v gospodarstvo do učinkovitejše rabe evropskih instrumentov, hitrejšega umeščanja investicij v slovenski prostor, boljšega dostopa do razvojnega kapitala in bolj odprtega visokošolskega prostora.

Sredstva obstajajo. Vprašanje je predvsem, kako jih bomo znali dovolj hitro in strateško povezati. Na voljo so evropski instrumenti, kot so STEP (Platforma strateških tehnologij za Evropo, op. p.), Horizon Europe, IHI (Pobuda za inovativno zdravstvo, op. p.), kohezijska sredstva, nacionalni razvojni viri pa tudi zasebni kapital.

Ne pričakuje se, da bo država financirala vse sama. Njena ključna naloga je, da ustvari pogoje, da se javni viri, evropski programi in zasebne investicije srečajo hitreje, z manj administrativnimi ovirami ter z večjo predvidljivostjo.

Koristi za državo lahko opredelimo zelo konkretno. Naša ambicija je, da se prispevek širšega biotehnološko-farmacevtskega ekosistema v srednjeročnem obdobju poveča na več kot šest odstotkov BDP trenutno na vsaj osem odstotkov slovenskega BDP, ob tem ciljamo na približno 500 novih visokokakovostnih delovnih mest letno ter na dvig dodane vrednosti na zaposlenega na ravni celotnega slovenskega gospodarstva za približno 10 odstotkov. To niso majhne številke, zato je to strateško vprašanje za državo.

Cilj strategije je postati vodilna destinacija. Kako natančno definirate ta uspeh v obsegu investicij, številu novih delovnih mest? So cilj nove investicije ali širitev obstoječih?

Najprej bi poudaril, da strateška izhodišča niso državna strategija, ampak strokovni dokument in podlaga za prihodnje razvojne politike. Uspeha ne merimo po tem, ali je dokument objavljen, ampak po tem, ali se bodo iz tega razvili konkretni ukrepi, investicije, projekti in nova delovna mesta.

Uspeh bi merili s petimi kazalniki, to so višji prispevek panoge k bruto domačemu proizvodu, več razvojnih in proizvodnih investicij v Slovenijo, več visokokvalificiranih delovnih mest, več raziskovalno-razvojnih projektov, večja mednarodna povezanost in prepoznavnost Slovenije.

Cilj pa je oboje, širitev obstoječih naložb in nove naložbe iz tujine. Slovenija že ima podjetja, ki lahko v boljših razmerah rastejo še hitreje, hkrati pa moramo biti dovolj privlačni za nove razvojne centre, proizvodne kapacitete, biotehnološka podjetja, dobavitelje, specializirane storitve in raziskovalne projekte.

Je poudarek na proizvodnji generikov ali bolj na biotehnologiji, genskih terapijah in razvoju inovativnih zdravil?

Ne gre za izbiro med generiki ali inovacijami, razvijati moramo celoten spekter. Obstoječa farmacevtska proizvodnja v Sloveniji, vključno z generiki, je zelo pomemben del naše industrijske moči, izvoza in zanesljivosti oskrbe.

Hkrati pa je največji preskok v prihodnje v biotehnologiji, bioloških zdravilih, celičnih in genskih terapijah, napredni diagnostiki, bioinformatiki, bioprocesiranju, naprednem fermentiranju ter proizvodnji prehrane.

Tu je tudi največja priložnost, da se znanje z raziskovalnih institucij in univerz hitreje pretvori v industrijske rešitve, nova podjetja in nove razvojne projekte, ki lahko tekmujejo v Evropi in globalno.

EU si prizadeva za zmanjšanje odvisnosti od azijskih trgov pri dobavi surovin in zdravil. Se strategija vpenja v ta širši evropski načrt?

Mislim, da je zelo jasno, Evropska unija danes farmacije, biotehnologije in zdravil ne obravnava več samo kot zdravstveno vprašanje, ampak kot vprašanje strateške avtonomije, odpornosti dobavnih verig in industrijske konkurenčnosti.

To vidimo tudi pri evropskih pobudah, kot so STEP, Evropska strategija za vede o življenju, prihajajoči Evropski akt o biotehnologiji in Zavezništvo za kritična zdravila. Slovenska strateška izhodišča za biotehnologijo in farmacijo se v to logiko neposredno umeščajo.

Če Evropa želi več razvoja, več proizvodnje, bolj odporne dobavne verige in manj odvisnosti od tretjih trgov, mora Slovenija v tem videti razvojno priložnost. Smo majhna država, imamo pa močno farmacevtsko in biotehnološko osnovo ter kakovosten raziskovalni sektor, torej dovolj kompaktno okolje, da lahko akterje povezujemo hitreje kot večje države.

Obstaja interes preostalih akterjev in države?

Absolutno. Jasno je, da ciljev ni mogoče doseči brez sodelovanja. Tudi ta strateški dokument je nastal s tesnim sodelovanjem vseh akterjev v ekosistemu, podjetij, univerz in vlade. Interes obstaja.

Odziv ob javni predstavitvi je pokazal, da ekosistem razume, da Slovenija potrebuje skupno razvojno vizijo. Zdaj pa je ključno, da interes preide v izvedbo.

Imamo doma dovolj kadra? Lahko privabimo tudi strokovnjake iz tujine? Katere so konkurenčne prednosti Slovenije? 

Imamo zelo kakovosten kader, nimamo pa ga dovolj za ambicijo, ki jo imamo. Če želimo ohraniti sedanji razvojni in investicijski zagon ter potencial, bomo potrebovali več raziskovalcev, inženirjev, bioprocesnih strokovnjakov, regulatornih ekspertov, podatkovnih znanstvenikov, strokovnjakov za kakovost in klinični razvoj.

Delati moramo v dveh smereh, najprej moramo okrepiti domače izobraževalne programe in jih bolje povezati z industrijo, hkrati pa moramo postati bolj privlačni za tuje strokovnjake in za vračanje slovenskih talentov iz tujine. To pomeni hitrejše administrativne postopke, bolj konkurenčno davčno okolje, mednarodne študijske programe ter bolj odprt raziskovalnoindustrijski prostor.

Če povzamem, so konkurenčne prednosti Slovenije zelo konkretne, imamo močno tradicijo v farmaciji, visoko kakovost življenja, varnost, dobro lego v Evropi, vrhunske raziskovalce, fleksibilnost manjšega okolja ter bližino med podjetji in univerzami.

Naša majhnost je lahko izredna prednost, če znamo delovati hitro in povezano.