Okoljski ekonomist Sonnenschein: 'Spremljamo prenos oblasti na korporacije'

Parola ameriškega predsednika Donalda Trumpa "drill baby drill" (v prevodu "vrtaj, punči, vrtaj") zveni smešno in internet je poln memov, a pričakovati je, da bodo ZDA prihodnje leto izstopile iz pariškega sporazuma, vsaj tako je napovedal Trump. Ta je razglasil nacionalno energetsko krizo in odprto zagovarja krepitev ameriških zmogljivosti za proizvodnjo iz izvoz fosilnih goriv. 

Kakšne bodo posledice Trumpove politike in nekaterih populističnih odločitev, bo sploh kaj drugače in koliko sploh lahko še "navrtajo" v ZDA, saj so že zdaj največja proizvajalka nafte - lani so na dnevni proizvodnji padali rekordi, v povprečju so proizvajale več kot 13 milijonov sodov dnevno. Konec leta 2023 so proizvedle 12,9 milijona sodov dnevno. O posledicah Trumpovih podnebnih politik smo govorili z okoljskim ekonomistom Jonnasom Sonnenscheinom iz Umanotere. 

Kakšne bodo posledice Trumpove odločitve, da izstopi od Pariškega sporazuma? Bo sploh kaj drugače in koliko sploh lahko še"navrtajo" v ZDA, ker so že zdaj največja proizvajalka nafte?

Ko pogledamo formalne obveznosti ZDA v Pariškem sporazumu, se bo le malo spremenilo, saj gre za prostovoljni sporazum. Sistem poteka od spodaj navzgor, zato je sporazum tako dober, kot so dobre nacionalne zaveze držav podpisnic.

Če se ena država odloči, da bo storila manj, je formalno ni mogoče sankcionirati, ker naredi premalo. To je tudi signal drugim državam in samo upam, da druge države ne bodo sledile temu zgledu, kar bi lahko vplivalo na zbrane finance, saj so se tudi ZDA zavezale, da bodo plačale znaten znesek sredstev za boj proti podnebnim spremembam, ki se samo še pospešujejo. 

Zdi se mi, kot da smo v napačnem filmu, saj gledamo vse te požare v Los Angelesu, le nekaj dni pozneje pa se nekdo odloči, da bo več vrtal in zapustil Pariški sporazum.

ZDA želijo privarčevati milijone, ki naj bi jih razvite države namenile državam v razvoju. Kako bodo to začutila gospodarstva v razvoju, bodo morda druge države posledično namenile več?

Mislim, da je to res odvisno od tega, o katerem skladu govorimo. Sklad za izgube in škodo, ki naj bi državam v razvoju dejansko izplačeval denar za podnebno škodo, ki jo čutijo že zdaj in jo še bodo, ter škodo, ki so jo povzročile industrijsko razvite države, je zelo majhen. Okoli 800 milijonov evrov. ZDA pa so se zavezale, da bodo vanj vplačale 17 milijonov evrov, kar je smešno malo. Zato tu ne bo posebnih posledic.  

ZDA že dolgo časa plačujejo tudi podnebna sredstva za tehnološke projekte, prenos tehnologije in tako naprej, te številke pa se merijo v milijardah. Če bo prišlo do znatnega zmanjšanja teh sredstev, bo to čutiti. Vendar je bilo že v preteklosti zelo težko, ne glede na to, kdo je bil predsednik, dejansko priti do teh sredstev. Pogosto je bil ta denar izplačan kot razvojna pomoč, nato pa samo preimenovan v podnebno financiranje. Vendar, če odgovorim: da, ta izpad bi bil občuten.

Potem imamo še sredstva, ki jih morajo ZDA kot članica dejansko plačati instituciji Združenih narodov, Okvirni konvenciji o podnebnih spremembah (UNFCC). Kolikor razumem, ZDA ne bodo izstopile iz te konvencije, ampak le iz Pariškega sporazuma. Toda Trump je tudi v prejšnji administraciji preprosto prenehal plačevati članarino za to, in ko je nastopil Joe Biden, so ZDA morale poplačati ves dolg za nazaj. Slišali smo, da bo tudi Michael  Bloomberg, milijarder, ki je zelo povezan z vašim uredništvom, posredoval in plačal več zasebnih donacij UNFCC, da bi dejansko omogočil njihovo delo tudi z državami v razvoju.

Pa je zeleni prehod sploh mogoče ustaviti, ker vemo, da so v ozadju ogromna vlaganja, raziskave in razvoj?

To je skoraj retorično vprašanje. Kot ste nakazali že v vprašanju, danes nismo v enakem položaju, kot smo bili konec devetdesetih let. Zeleno gospodarstvo je ogromno. Sončna in vetrna energija na svetovni ravni že zdavnaj, v smislu naložb in vlaganj, prehitevata premog in druga fosilna goriva. Vetrna in sončna energija sta po inštaliranih vrednostih na svetovni ravni skoraj večja od tradicionalne proizvodnje električne energije. V Evropi je energija iz zelenih virov prehitela plin in premog skupaj. Obstaja ogromen trg za električne avtomobile in tako naprej.

Tekma za zelene industrijske politike poteka med ZDA, Kitajsko in EU. ZDA so z zakonom o zmanjšanju inflacije (IRA) privabile ogromne naložbe v zeleno gospodarstvo, zdaj pa vidimo, da Trump to ustavlja. Obstaja nevarnost, da bodo ZDA v tej tekmi morda izgubile.

Kaj pa posledice, ki bi jih lahko čutila Evropa po teh Trumpovih odločitvah? Bo morda lahko celo spodbudile zeleni prehod?

To je lahko priložnost, če bodo evropske vlade in evropske institucije pametne in bodo videle to kot priložnosti. V EU smo zelo oklevali v tej zeleni industrijski tekmi. Industrijska politika ni bila ravno proaktivna in rekel bi, da se bojimo tveganja, čeprav smo tehnološko bolj nevtralni. Če se izkaže, da pri Trumpu ne gre za retoriko in v ZDA dejansko prenehajo financirati zeleno industrijsko preobrazbo, je to priložnost za Evropo.

Se pa bojim, da v Evropi na razvoj ne bomo gledali precej drugače od razvoja v ZDA. Novi Evropski parlament je zelo kritičen do bolj progresivnih podnebnih politik. Vidimo, da nacionalne vlade zmanjšujejo ambicije, namesto da bi jih povečevale.

Skrbi me, da EU trenutno ni v položaju ali sestavi, da bi lahko sprejela drzne ukrepe za še bolj agresivno industrijsko politiko, ki bi zapolnila vrzel, ki jo bodo morda v prihodnosti zapustile ZDA.

Ko omenjate industrijsko politike, kako se bo po vašem mnenju odzvala evropska visoko intenzivna industrija, ki je bila tukaj pod pritiskom cen energentov, na nov trenutek v ZDA. Bi lahko selila proizvodnje v ZDA tudi zaradi tega?

Mogoče bodo razmišljali o tem, če bodo menili, da prihaja do dolgoročnih sistemskih sprememb energetske politike v ZDA. Moramo pa se zavedati, da so tudi pod Bidnom in Obamo sledili zgoraj navedeni energetski strategiji. Niso ustavili razmaha hidravličnega drobljenja ("frackinga") v ZDA, niso ustavili odkrivanja novih virov fosilnih goriv. Morda so bili nekoliko bolj konservativni na zelo občutljivih območjih, pri občutljivih ekosistemih in tako naprej. Vendar ne gre za tak preobrat, kot ga morda nekateri dojemajo. V ZDA so imeli že prej zelo nizke cene plina. Zaradi Trumpa se nič ne bo tako drastično spremenilo. Zato ne vidim tako velike razlike za konkurenčnost evropske energetsko intenzivne industrije, ki je bila že tako ali tako pod pritiskom.

 

Kako bi lahko Trumpove odločitve vplivale na druge voditelje držav, ki ne podpirajo zelenega prehoda – menite, da bi jih to lahko spodbudilo k enakim potezam?

Zagotovo, ampak Trumpovo potezo vidim kot simptom nečesa, kar se že dogaja, in sicer, da se oblast iz nacionalnih vlad prenaša na velike korporacije. Če torej pogledate ameriške volitve, je bila država celo pred kampanjo v njihovih rokah. Na stotine milijonov so bili vloženi v kampanjo in inavguracijo. Med donatorji je bil tudi "think tank" (možganski trust, op.a.) kot je Heartland Institute, ki ga podpira Exxon Mobil. V ZDA že dalj časa spremljamo sistematičen poskus spodkopavanja naprednih okoljskih politik, toda ti pristopi prihajajo zdaj v Evropo, zato menim, da je bil ta pritisk prisoten že prej, preden smo mu priča.

Interesne skupine res močno vplivajo na novi evropski parlament. Vidimo gibanja madžarskih in avstrijskih poslancev Evropskega parlamenta, ki poskušajo ustaviti nove projekte ali celo razveljaviti obstoječe projekte. Morda bodo države šle celo korak naprej. Morda so to (Pariški sporazum, UNFCCC, op.a.) simbolni korektivi. Na koncu se podnebna politika oblikuje v Evropskem parlamentu, v nacionalnih parlamentih in ne v okviru UNFCCC, ki je mednarodni forum, na katerem se srečujejo in povezujejo ljudje. Do dejanskih sprememb pa mora priti na ravni vlad držav članic in EU, kjer pa žal že dolgo časa opažamo nazadovanje.

Kako bo pa Trumpova odločitev vplivala na države in voditelje držav regije Adria?

Mislim, da zlasti nekoliko populistične vlade, na primer na Madžarskem, v Italiji ali Srbiji imajo zelo ambivalenten odnos do podnebnega vprašanja. Po eni strani vidijo, da je varstvo okolja vprašanje ohranjanja narave. Ne želijo pretiravati z uporabniškimi viri. Po drugi strani pa se zdi, da so vse zelene politike bolj leve. Mislim, da bodo okrepili svojo retoriko proti podnebnim politikam na evropski ravni. Tudi zaradi sentimenta krepitve protievropskih gibanj.

Medtem bodo na nacionalnih ravneh, zlasti če bomo priča nadaljnjim katastrofam, kot smo jim bili priča med poplavami v Sloveniji in tudi v severni Italiji, zelo težko argumentirati, zakaj ne delajo ničesar na področju reševanja podnebne krize. To smo videli v Italiji. Giorgia Meloni je s svojo stranko Brati Italije ena od podpisnic sporazuma za boj proti posledicam podnebnih sprememb srednje in desno usmerjenih strank. Vedno obstaja "da, ampak", zato je težko napovedati naslednje poteze. Mislim pa, da bo Trumpova poteza populistom dala krila, da bi zmanjšali ambicije na področju podnebnih politik.

In spet se lahko vrneva na začetek, da so vlaganja v zelene investicije velika, da bi jih kdor koli lahko zanemaril.

Absolutno. Če pogledamo, da so vlaganja v sončno energijo, električna vozila dvakrat večja, da je na Norveškem zdaj vsak novo prodan avtomobil električen, da imamo več držav, kjer se delež drastično povečuje. Vidimo, da so edine omejitve zelenega prehoda v bistvu na omrežjih ali zakonodaji omrežju ali zakonodaj, ki lahko ustavijo nadaljnjo uporabo sončne energije, saj je sončna energija zdaj tako poceni, da si jo podjetja in ljudje želijo.

Ogromno je vlaganj v zmogljivosti baterij, cene baterij pa padajo. Na tehnološkem področju poteka razvoj, ki ga ni mogoče zaustaviti. Mogoče ga je možno odložiti, vendar je na dolgi rok neustavljiv. Mislim, da bo zanimivo, kako se bo novi val proti podnebnih politik ukvarjal s to industrijsko priložnostjo v prihodnosti.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar