Eden od prvih izvršilnih ukrepov Donalda Trumpa, ki je včeraj sedel v Ovalno pisarno Bele hiše, je bila tudi ukinitev Bidnove enote za podnebje, ki je zagotovila na stotine milijard dolarjev subvencij za čisto energijo in druge podnebne pobude.
Vseeno se predvideva, da bo Trump zagotovil spodbude za projekte na področju električnih vozil, vetra, sonca, vodika in jedrske energije, piše Bloomberg.
V ozadju zgodbe globalnega segrevanja pa se pišejo predvsem zgodbe interesov. Medtem ko smo v preteklih letih naivno spremljali ganljive govore v Združenih narodih (ZN), bili priča ratifikaciji Pariškega sporazuma in se ukvarjali z nesnemljivimi zamaški na plastenkah, se je za kulisami očitno odvijala povsem drugačna zgodba. Voditelji sodobnega sveta se niso le neiskreno posvetili zaustavitvi globalnega segrevanja, temveč so, kot kaže, računali tudi na to, da bodo z njim občutno zaslužili.
Preberi še
Bomo v letu 2025 imeli še višje temperature od rekordnih v 2024?
Znanstveniki so zmedeni zaradi hitrega naraščanja temperatur in iščejo vzroke.
13.01.2025
Trumpove carine da ali ne? Trgi pravijo ne
Pogodbe za indeks S&P 500 so se zvišale za 0,4 odstotka.
pred 14 urami
Kakšen je Trumpov načrt zlate dobe ameriškega gospodarstva?
Zapiranje mehiške meje, izgon migrantov in carine utegnejo okrepiti inflacijo, ne nižati.
pred 15 urami
Trumpovi milijarderji: Nova ameriška administracija 'težka' 460 milijard dolarjev
Skupno neto premoženje nove administracije je ocenjeno na 460 milijard dolarjev.
31.12.2024
Trumpovi in Putinovi interesi
Ko je Trump prevzel oblast, je to postalo očitno, saj novi stari ameriški predsednik ni bil nikoli človek prefinjenosti. Že v svojem prvem mandatu je kazal zanimanje za prevzem Grenlandije, po drugi izvolitvi pa je s pritiski nastopil še odločneje.
Danski je odkrito zagrozil s sankcijami, če bi zavrnila prodajo svojega ozemlja - Grenlandije. Pred nekaj dnevi se je o svojih namerah pogovarjal z dansko predsednico vlade Mette Frederiksen, v 45-minutnem telefonskem pogovoru pa je očitno ostal neomajen v svojih trditvah, da je pripravljen ne le na gospodarske, temveč tudi na vojaške pritiske za uresničitev svojih ozemeljskih ambicij.
Le nekaj dni po začetku svojega prvega predsedniškega mandata je še en svetovni voditelj javno razkril ambicije po nadzoru skrajnega severa Zemlje. To je bil Vladimir Putin, ki je leta 2000 na jedrskem ledolomilcu Rossija voditeljem tamkajšnjih ladjarskih in energetskih podjetij predstavil, da gospodarska prihodnost Rusije temelji na nadzoru plovnih poti v Arktičnem oceanu in razvoju velikih sibirskih naftnih in plinskih polj.
Od kod zanimanje za daljni sever?
Putin že desetletja snuje odprtje subarktične pomorske poti, ki bi potekale vzdolž celotne ruske severne obale. S tem bi se skrajšal čas transporta izdelkov iz Kitajske v Evropo in olajšal izvoz energentov iz sibirskih pristanišč na azijske trge.
Doslej je bila zanj edina ovira pri tem le ena 'malenkost' - led. A ta se zaradi podnebnih sprememb hitro tali in razplamteva imperialistične sanje voditeljev največjih svetovnih sil.
Podobno velja za Grenlandijo, ki izgublja 30 milijonov ton ledu na uro, kar je občutno več od znanstvenih napovedi. Tako hitro taljenje nakazuje, da bi lahko otok ostal povsem brez ledenega pokrova že v desetih letih.
Medtem ko skupina strokovnjakov poskuša oceniti, kako pogubne bi bile posledice tega za svetovno podnebje - od dviga morske gladine do sprememb pomembnih morskih tokov, ki bi uničili številne ekosisteme in porušili vremenske vzorce od zahodne Evrope do Sahela - Trump, ki podnebne spremembe označuje za "veliko prevaro" - na Grenlandijo v izvidnico pošilja svojega sina in soimenjaka Donalda.
Še zlasti zanimiva je intruzija Ilimaussaq, 1,2 milijarde let stara geološka formacija z edinstveno mineralno sestavo. Kot piše The Economist,"od 50 najbolj zaželenih svetovnih surovin jih je v Ilimaussaqu kar 30, če upoštevamo še najdišča na vzhodnem delu otoka, pa ima Grenlandija kar 43 od 50 zalog pomembnih mineralov, ki jih trenutno globalno dobavlja Kitajska".
Tekma ZDA, Rusije in Kitajske
Prav Kitajska in Rusija sta Trumpu trn v peti, ne le zaradi gospodarstva, temveč tudi varnosti. "Grenlandijo potrebujemo zaradi nacionalne varnosti. Tam imate kitajske ladje povsod. Tudi ruske ladje povsod. Tega ne moremo dopustiti."
Spomnimo naj, da imajo Američani vojaško oporišče na Grenlandiji že od druge svetovne vojne, in sicer v Pituffiku. Je najsevernejša izpostava ameriških oboroženih sil, opremljena s sistemom za opozarjanje pred raketnim napadom.
Kitajci medtem snujejo načrte za 'Polarno svilno pot', ki bo povezovala njihova pristanišča z Evropo in svetom po severni plovni poti. Putin je lani obiskal Kitajsko in pozval k vlaganjem v Severno morsko pot. Kitajska energetska podjetja so se odzvala in prevzela velike deleže v sibirskih plinskih projektih ter vložila v razvoj pristaniške infrastrukture.
Kitajci so prav tako izrazili zanimanje za izkoriščanje grenlandskih virov, a ker je to preblizu ameriškemu dvorišču, pri tem niso dosegli večjega napredka.
Panamski prekop
Zanimivo je, da je Trump poleg Grenlandije pozornost namenil še enemu gospodarsko pomembnemu delu sveta, vendar mu tam podnebje nikakor ne gre na roko. Podnebne spremembe, ki talijo led na Arktiki, namreč povzročajo tudi hude suše v Panami. Zaradi njih se je občutno znižala gladina vode v umetnem jezeru Gatún, ki z vodo oskrbuje eno najpomembnejših svetovnih pomorskih poti - Panamski prekop -, kar je otežilo promet skozi ožino. Lani se je ladijski promet skozi prekop zmanjšal za skoraj tretjino.
Spomnimo, ZDA so upravljanje prekopa z dogovorom iz leta 1999 predale Panami, a Trump želi ponovno prevzeti nadzor nad tem globalno pomembnim prehodom. Že od decembra govori o nepoštenih pogojih za ameriške ladje, tamkajšnje oblasti obtožuje, da prekop upravlja Kitajska, in sporoča, da bodo ZDA zahtevale vrnitev Panamskega prekopa "v celoti in brez vprašanj".
Vse slabše bo
Zaustavitev podnebnih sprememb zahteva sodelovanje celotnega sveta. To smo poskušali doseči s Pariškim sporazumom, a zdaj kaže, da vrnitev imperializma in militarizma spodkopava možnost, da bomo z globalno sinergijo zaustavili to, kar smo sprožili.
Ura neusmiljeno tiktaka, a namesto da bi jo poskušali ustaviti ali vsaj upočasniti, se zdi, da svetovni voditelji delujejo v nasprotni smeri. S kratkovidno tekmo za viri in strateško prevlado bodo dolgoročno škodovali celotnemu človeštvu.
Vse, kar lahko upamo, je, da ta udarec na koncu ne bo veliko bolj usoden, vendar je trenutno zelo malo razlogov za optimizem.