Od nahrbtnikov do izolativnih plošč: kako slovenska podjetja služijo z odpadki

Slovenija se rada pohvali, da zna ločevati odpadke. In številke ji pri tem precej pritrjujejo. Leta 2024 je bilo ločeno zbranih skoraj tri četrtine komunalnih odpadkov, stopnja njihovega recikliranja pa je dosegla 62,3 odstotka. V primerjavi z letom 2014 se je po podatkih Statističnega urada RS (Surs) povečala za več kot 26 odstotnih točk.

Toda ločiti odpadek še ne pomeni, da smo ga vrnili v gospodarstvo. Pomembnejše je namreč vprašanje, kaj se z materiali zgodi potem, ko postanejo presežek, ostanek ali odpadek. Ali jih je mogoče ponovno uporabiti, predelati v sekundarne surovine in z njimi nadomestiti del primarnih surovin?

Pri tem je Slovenija manj uspešna. Po podatkih Eurostata je stopnja krožne rabe materialov leta 2024 znašala 10,1 odstotka, medtem ko je povprečje EU doseglo 12,2 odstotka. Kazalnik prikazuje delež materialov, ki se po recikliranju ponovno vključijo v gospodarstvo in tako nadomestijo uporabo primarnih surovin.

Evropska komisija želi ta delež do leta 2030 na ravni EU približno podvojiti, na več kot 23 odstotkov. Večjo krožnost pri tem vidi tudi kot pomemben dejavnik konkurenčnosti. Učinkovitejša raba omejenih virov naj bi zmanjšala odvisnost od dobaviteljev surovin iz tretjih držav, povečala odpornost evropskega gospodarstva ter prispevala k ustvarjanju kakovostnih delovnih mest.

"Naloga sistema je zato omogočiti, da lahko takšna surovina zakonito, varno in ekonomsko upravičeno pride v nov proizvodni proces," pravi Antonija Božič Cerar, direktorica Službe za varstvo okolja pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) in doda: "Odpadki so samo surovine na nepravem mestu."

Prav vprašanje, kako presežke materialov (ostanke proizvodnje, rabljene izdelke in odpadke) spremeniti v nove vire, izdelke, storitve in poslovne modele, je bilo pred kratkim v ospredju strokovnega dogodka Regionalne razvojne agencije Ljubljanske urbane regije in CER Partnerstva za trajnostno gospodarstvo. Razprava je bila osredotočena na precej konkretno vprašanje: koliko materialov dejansko ponovno vstopi v proizvodnjo in koliko primarnih surovin lahko z njimi nadomestimo.

To je tudi poslovni vidik krožnega gospodarstva. Za podjetje krožnost ni nujno samo vprašanje ravnanja z odpadki ali izpolnjevanja okoljskih zahtev. Lahko pomeni manjšo porabo materialov in energije, manjšo odvisnost od dobavnih verig, večjo odpornost in (če je rešitev ekonomsko smiselna) tudi nov vir prihodkov.

Od ločevanja do biznisa: kam gredo odpadki slovenskih podjetij?

Primeri podjetij kažejo, da se odnos do odpadkov v delu slovenskega gospodarstva že spreminja. Pri tem ne gre več samo za ločevanje in oddajo odpadkov, temveč za njihovo ponovno vključevanje v proizvodnjo ali podaljševanje življenjske dobe izdelkov.

V Gorenju so v pilotnem projektu denimo obnovili 1.954 elektronskih vezij za pomivalne stroje, pri čemer pri obnovljenih komponentah niso zaznali težav s kakovostjo. Podjetje razvija tudi rešitve za ponovno uporabo plastike in obnovo drugih komponent.

Nekoliko drugačen pristop ima Robust, ki razvija tehnologijo za obdelavo določenih odpadnih tokov. Z njo je mogoče njihov volumen zmanjšati do 80 odstotkov, kar lahko pomeni manj prevozov in nižje logistične stroške. Podjetjem omogočajo tudi preizkus lastnih materialov v demonstracijskem centru, preden se odločijo za naložbo.

Odpadni tekstil je lahko surovina za nove izdelke. Depositphotos

Pri tekstilu je zanimiv primer Smetumet, ki odpadne in presežne materiale iz podjetij predeluje v nove uporabne izdelke, med drugim nahrbtnike. Model je še posebej zanimiv zato, ker podjetje, ki je material oddalo, izdelke pogosto pozneje tudi samo odkupi, denimo za poslovna darila. Odpadek tako ostane v poslovnem krogu in dobi novo tržno vrednost.

Zavod KNOF pa je svojo dejavnost zgradil na podaljševanju življenjske dobe izdelkov – s ponovno uporabo, popravili, obnovo in predelavo. Med njihovimi rešitvami so tudi izolativne plošče iz odpadnega tekstila. KNOF v centru ponovne uporabe v Krškem letno zbere, obnovi in vrne v uporabo več kot tisoč kosov pohištva in opreme za dom.

Odpadek kot strošek ali kot vir prihodka?

Pri krožnem gospodarstvu se vprašanje ne konča pri tem, ali je mogoče odpadek ponovno uporabiti. Ključno je tudi, ali se to splača. Prav finančna računica pogosto odloča, ali bo material ostal odpadek ali postal surovina za nov izdelek.

Enega najbolj nazornih primerov je predstavilo podjetje Ekstera. Pri obdelavi zahtevnih superzlitin je nastajal ostanek, za katerega je bilo treba plačati približno 500 evrov na tono, nato pa so razvili postopek, s katerim ga predelajo v dodatek za metalurško industrijo. Po navedbah podjetja njegova vrednost dosega okoli 12.500 evrov na tono. Razlika seveda ne pomeni 12 tisoč evrov dobička, saj je treba upoštevati stroške predelave, energije, dela in naložb. Kljub temu primer nazorno kaže, kako se lahko material iz stroška spremeni v izdelek z dodano vrednostjo.

Pri Gorenju je poslovna logika drugačna. Pri obnovi komponent ne gre toliko za pridobivanje nove surovine kot za ohranjanje že ustvarjene vrednosti. Če je mogoče komponento ponovno uporabiti, se ohranijo material, energija, proizvodnja in znanje, vloženi vanjo, namesto da se vrednost izgubi z razgradnjo in recikliranjem.

Tretji vidik predstavlja Robust, ki dokazuje, da učinkovitejša obdelava odpadkov lahko pomeni predvsem nižje stroške. Zmanjšanje volumna materiala lahko prinese manj skladiščenja in prevozov, pri ločevanju posameznih materialov pa odpadek ponovno dobi tudi tržno vrednost.

Nekatera slovenska podjetja so recikliranje odpadkov že spremenila v posel. Clear Cities, RRA LUR

Tehnologija ni dovolj, krožnost potrebuje tudi kupca

Toda posamezni primeri še ne pomenijo, da je krožnost postala del običajne poslovne logike. Ana Struna Bregar, izvršna direktorica CER Partnerstva za trajnostno gospodarstvo, poudarja, da mora praksi slediti tudi sistem javnega financiranja. "Če želimo, da krožnost postane del slovenske industrijske politike, ni dovolj financirati samo tehnologij za recikliranje. Različni krožni poslovni modeli imajo različne ovire in potrebujejo tudi različne finančne instrumente – od podpore prvim industrijskim projektom in testiranju novih materialnih tokov do ugodnih posojil, garancij in javnega naročanja."

Ob tem bi morala država po njenem mnenju več pozornosti nameniti tudi popravilom, obnovljenim izdelkom, ponovni uporabi in izdelkom iz sekundarnih materialov, ne le tehnologijam zelenega prehoda. "Naslednji korak zato ni še en generičen razpis za krožno gospodarstvo. Potrebujemo finančno arhitekturo, ki razume različne krožne poslovne modele in jim pomaga čez tisto oviro, ki dejansko preprečuje njihov vstop na trg," je prepričana Ana Struna Bregar.

Za uspeh krožnih poslovnih modelov pa ni dovolj le ustrezna ponudba, temveč tudi povpraševanje. Če ni kupcev za sekundarne surovine, obnovljene izdelke ali popravila, tudi najboljša infrastruktura za zbiranje in predelavo ne more ustvariti delujočega trga.