Vojna v Iranu evropskim voditeljem ponuja pomembno lekcijo: zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv ni le vprašanje varovanja okolja za prihodnje generacije, temveč je ključno tudi za gospodarsko varnost že danes.
Evropska unija se je znašla med najbolj izpostavljenimi globalnemu energetskemu šoku, ki ga je sprožil konflikt. Zemeljski plin, ki ga večinoma uvaža, predstavlja približno petino njene skupne porabe energije, pri čemer se ta delež v zadnjih dveh desetletjih skoraj ni spremenil. Odkar so ZDA in Izrael februarja začeli napade na Iran, so se cene plina občasno zvišale za več kot 60 odstotkov. Čeprav je ta rast precej milejša kot ob ruskem napadu na Ukrajino leta 2022, vseeno močno obremenjuje ključne evropske industrije, ki se že soočajo z visokimi stroški energije.
Širše posledice bi lahko bile resne. V Nemčiji, največjem gospodarstvu EU, so vodilni raziskovalni inštituti že več kot prepolovili napoved gospodarske rasti za leto 2026, na zgolj 0,6 odstotka. Skrbi glede inflacije so pognale stroške zadolževanja držav navzgor, kar dodatno obremenjuje že tako krhke javne finance držav, kot sta Francija in Italija.
Kako se odzvati? Za zdaj je glavni dosežek EU ta, da ni ponovila preteklih političnih napak. Upravičeno je zavrnila idejo o razlastitvi "presežnih dobičkov" proizvajalcev energije iz obnovljivih virov, kot se je zgodilo med plinskim šokom ob vojni v Ukrajini. Čeprav so nekatere države članice, zlasti Španija, uvedle izredne subvencije za fosilna goriva, so te manjše in manj izkrivljajoče kot nepovezani ukrepi iz leta 2022, ki so stali več kot 500 milijard evrov (585,3 milijarde dolarjev) in spodkopali tržne spodbude za varčevanje z energijo ali zaščito pred ekstremnimi nihanji cen.
Zgolj izogibanje velikim napakam pa ni dovolj. Če evropski voditelji ne bodo zmanjšali odvisnosti od fosilnih goriv, ta kriza ne bo zadnja.
Manj plina pomeni bolje. Foto: Angel Garcia/Bloomberg
V ta namen ima EU na voljo močno orodje: ceno ogljika, določeno v okviru sistema trgovanja z emisijami (ETS), ki velja za najuspešnejši tovrstni mehanizem na svetu. Namesto da bi ETS oslabili ali celo začasno ustavili, kot je predlagala Italija, bi morali oblikovalci politik vztrajati pri njem, tudi z razširitvijo na stavbe in promet.
To bi lahko spodbudilo uporabo električnih vozil in usmerilo gospodinjstva stran od fosilnih goriv, ki predstavljajo približno dve petini njihove skupne porabe energije, zlasti če bi ukrepe spremljala finančna podpora za potrebne naložbe. Že sama zamenjava kotlov z učinkovitimi električnimi toplotnimi črpalkami lahko denimo skoraj v celoti odpravi uporabo zemeljskega plina za ogrevanje domov.
Da bi elektroenergetsko omrežje lahko preneslo dodatne obremenitve, bi morale vlade zagotoviti ustrezne finančne mehanizme in pospešiti izdajo dovoljenj za obsežne naložbe, med drugim v shranjevanje energije v baterijah, jedrsko energijo in čezmejne povezave, ki bi bolje povezale evropski trg. Hkrati bi lahko pametnejša zasnova sistema, na primer maloprodajne pogodbe, ki gospodinjstva spodbujajo k manjši porabi ob visokih cenah, omogočila učinkovitejšo rabo obstoječe infrastrukture.
Dokler zemeljski plin ostaja tako pomemben za gospodarstvo, mora EU zagotoviti zadostne zaloge pred naslednjo zimo in po možnosti vzpostaviti strateške rezerve plina za blaženje kratkoročnih šokov, podobno kot jih že ima na področju nafte.
EU se lahko pod pritiskom izkaže za presenetljivo prožno. Ko je Rusija leta 2022 prekinila dobavo plina, ji je uspelo z izjemno hitrostjo zmanjšati porabo in zamenjati dobavitelje. Kljub temu naloge doseganja energetske neodvisnosti še ni dokončala. Tokrat mora storiti več.
.webp){kind=icon}
