Leta 1996 so v majhni državi Katar v Perzijskem zalivu na kolosalni tanker naložili prvo pošiljko utekočinjenega zemeljskega plina, ki je bila namenjena v elektrarno na Japonskem. Naslednje leto so na pot odposlali tudi prvi tovor, namenjen v Evropo. V zadnjih treh desetletjih je katarsko državno energetsko podjetje UZP dobavljalo kupcem v več kot 20 državah, od Belgije do Bangladeša, in pri izvozu tega skrajno ohlajenega – in skrajno pomembnega – goriva njihove pošiljke niso zamudile niti enkrat. Vse do zdaj.
Poleg bolj očitnih posledic vojne ameriškega predsednika Donalda Trumpa v Iranu – smrtnih žrtev, geopolitične negotovosti, divjih nihanj cene nafte – naraščajoči konflikt na Bližnjem vzhodu postavlja pod vprašaj tudi težko priborjeni sloves družbe QatarEnergy LNG kot najbolj zanesljivega dobavitelja najhitreje rastočega fosilnega goriva na svetu. Tudi če prekinitev ne bo trajala dolgo, uvozniki plina ugotavljajo, da so zanesljivost Katarja morda jemali za samoumevno. Zdaj mrzlično iščejo zamenjave in kujejo rezervne načrte – načrte, ki pogosto vključujejo več poslovanja z ZDA.
"Obstajajo alternativni viri energije in številni dobavitelji UZP," pravi Susan Sakmar, gostujoča profesorica energetskega prava na pravni fakulteti Univerze v Houstonu in avtorica knjige o ameriškem UZP, Energy for the 21st Century: Opportunities and Challenges for Liquefied Natural Gas (LNG) (Energija za 21. stoletje: Priložnosti in izzivi za utekočinjen zemeljski plin (UZP), op. prev.). "Dolgoletna prepričanja o Katarju so zdaj povsem ovržena."
Na morju je bilo spremembo mogoče občutiti takoj, potem ko je katarski kompleks Ras Laffan, največji svetovni izvozni obrat za izvoz UZP, po iranskem napadu z brezpilotnim letalom in dejanskem zaprtju Hormuške ožine v začetku marca prekinil svoje delovanje. Tankerji, ki so z obale Mehiškega zaliva že izpluli proti Evropi, so bili hitro preusmerjeni v Azijo, kjer so bili kupci pripravljeni plačati višjo ceno, in so tako zagotovili zalogo zemeljskega plina, ki je Katar nenadoma ni mogel dobaviti.
A nedavni dogodki na Bližnjem vzhodu bodo na cvetoči trg zemeljskega plina verjetno vplivali desetletja, torej še dolgo po tem, ko bodo prej omenjeni tankerji prispeli do svojih ciljev v Aziji. Določene dolgoletne stranke Katarja že razmišljajo o bolj trajni spremembi: Tajvan je skoraj takoj po napadu z brezpilotnimi letali sporočil, da namerava od ZDA kupiti več UZP in do leta 2029 z izvozom iz ZDA kriti do 20 odstotkov svojih skupnih potreb, medtem ko je ta številka lani znašala približno 12 odstotkov. Po navedbah obveščenih posameznikov, ki niso pooblaščeni za uradne javne izjave, se tudi Bangladeš spogleduje z dodatnimi naročili iz ZDA, s katerimi se želi zavarovati pred izpadi elektrike med najhujšo poletno vročino.
Pojavljajo se znaki, da o novih naročilih razmišlja celo Kitajska, ki je v začetku leta 2025 zaradi Trumpove trgovinske vojne popolnoma prekinila ameriški uvoz plina. (Ameriški UZP z visokimi uvoznimi carinami je še vedno boljša izbira kot ostati brez UZP.) Čeprav lahko svojo pot še vedno spremeni, pa tanker z UZP, na katerega so v začetku marca naložili pošiljko iz ZDA, po podatkih o sledenju plovil trenutno kot svojo naslednjo destinacijo navaja pristanišče Tianjin na Kitajskem. Nekaterim kupcem, ki so se zavzeto usmerili v plin, bi morda kazalo v svoj nabor dodati več obnovljivih virov – ali, če se ozremo na drugo stran podnebne enačbe, več premoga – saj bi tako bolj smiselno razporedili svojo izpostavljenost energiji v prihodnosti.
Družba QatarEnergy se na prošnjo za komentar ni odzvala. Katarski minister za energijo Saad al-Kaabi je za Financial Times povedal, da zavrača mišljenje, da bi izostale pošiljke iz njegove države škodovale njeni podobi zanesljive dobaviteljice. "Ne verjamemo, da bi si kdo upal reči, da nismo zanesljivi, ker svojega dela nismo opravili zaradi bombardiranja," je dejal po navedbah z dne 6. marca.
Bloomberg
Ko se je v kompleksu Ras Laffan, ki proizvede približno 20 odstotkov svetovnega UZP, promet ustavil, so cene plina v Evropi in Aziji poskočile na najvišjo raven vsaj od začetka leta 2023 in od tedaj ostajajo nestanovitne. V Severni Ameriki se cene plina zaradi obilne in učinkovite proizvodnje v številnih ameriških nahajališčih plina niso tako izrazito spremenile, to pa pomeni, da so ameriška podjetja, ki izvozni plin prodajajo po vse višjih mednarodnih cenah, trenutno v odličnem položaju, kot pravi Ira Joseph, višji raziskovalni sodelavec na Centru za globalno energetsko politiko na Univerzi Columbia. "Če ste proizvajalec UZP in vam uspe poslovati brez prekinitev, imate zdaj priložnost, da v enem letu zaslužite več, kot ste upali, da boste zaslužili v desetletju."
Že od preloma stoletja, ko so se ZDA zaradi razcveta pridobivanja plina iz skrilavca spremenile iz uvoznika plina v neto izvoznika, si država prizadeva uveljaviti svoj vodilni položaj v svetovni dobavi UZP. Ta cilj so dosegle že na račun ogromne količine: od leta 2023 pošiljatelji iz ZDA letno izvozijo več utekočinjenega plina kot katerakoli druga država. Kljub temu pa je industrija v ZDA precej bolj razdrobljena kot v Katarju – v ameriških izvoznih obratih ima namreč svoje deleže na desetine podjetij, medtem ko v Katarju obratuje le državno podjetje QatarEnergy LNG –, ameriški sektor pa je posledično manj monolitna entiteta z manj enotnim pristopom.
V zadnjih letih so ZDA pri dobavi plina naletele na številne neželene ovire, kot so moratorij na nove izvozne licence za UZP pod predsednikom Joejem Bidnom, vedno silovitejši orkani na Atlantskem oceanu, ki Američanom otežujejo natovarjanje ohlajenega goriva, ter eksplozija leta 2022 v teksaški tovarni za utekočinjanje, med katero se je po opisih regulatorjev v zrak dvignila skoraj 140 metrov visoka '’ognjena krogla'’. Eden glavnih ameriških dobaviteljev, Venture Global, je bil obtožen kršenja dobavnih pogodb, v podjetju pa te obtožbe zanikajo; njihovi pogodbeni kupci zahtevajo več milijard dolarjev odškodnine.
Vse te težave seveda niso medsebojno povezane. Sakmar poudarja, da so številni ameriški dobavitelji, vključno z družbo Cheniere Energy kot najdlje delujočim ameriškim podjetjem, kupcem dokazali svojo zanesljivost, kljub temu pa se je zaradi vrste incidentov – upravičeno ali pač ne – razširila miselnost, da so preostali globalni dobavitelji morda bolj zanesljivi.
A ZDA trenutno postajajo vse bolj privlačne za tuje kupce, ki želijo svoje elektrarne in tovarne ohraniti v pogonu. In če bodo načrtovane, s plinom povezane gradnje v Katarju zaradi vojne zastale za dlje časa – širitev projekta North Field East, ki naj bi začel obratovati do konca leta, je že prestavljena na leto 2027, saj je gradnja ustavljena, osebje pa so evakuirali – bi to lahko naredilo prostor za dodatne projekte drugod po svetu, vključno z ZDA, Mozambikom in Nigerijo.
ZDA se v velesilo na področju UZP ni spremenila po Trumpovi zaslugi; priprave na to so potekale že leta. A vpliv in neodvisnost, ki jo prinaša rastoča energetska moč ZDA, je vsekakor voda na Trumpov mlin. V preteklosti je že pokazal, da je nafto in plin pripravljen uporabiti kot adut med globalnimi pogajanji. Dosedanji ameriški predsedniki, ki so bili pred razmahom hidravličnega lomljenja na milost in nemilost prepuščeni muhavosti nestanovitnega uvoza energije, bi se verjetno precej bolj zadržano spuščali v vojaške operacije, ki bi s seboj prinašale tveganje za prekinitev dobave fosilnih goriv iz tujine.
"Vrstni red učinkovitosti v celotni zgodbi se spreminja pred našimi očmi," pravi Jean-Christian Heintz, nekdanji vodja trgovanja z energijo, ki je zdaj neodvisni svetovalec pri družbi Wideangle LNG. "Celotna igra se meša na novo."