Obrambni megaprojekt: kdo so zmagovalci Trumpove Zlate kupole

Ko je bil Donald Trump v predsedniški kampanji leta 2024 še kandidat, je večkrat obljubljal, da bodo ZDA zgradile "velik, lep ščit", podoben izraelskemu sistemu Železna kupola (Iron Dome), vendar veliko večji, močnejši in veličastnejši. Ko mu je uspel veliki met, je le nekaj dni po vselitvi v Belo hišo sprožil poplavo izvršnih zakonov, s katerimi je napovedal bliskovito izvajanje obsežne agende America First.

Med več kot 140 ukazi, ki jih je podpisal v uvodnem obdobju, je bila tudi avtorizacija za gradnjo obrambnega sistema. Z njim bi ZDA po njegovih besedah odvrnile in branile svoje državljane ter kritično infrastrukturo pred kakršnimkoli tujim zračnim napadom na domovino, imenovanega Zlata kupola (Golden Dome).

Zgodovinski projekt

Najambicioznejši in najdražji obrambni projekt v zgodovini se uradno imenuje Layered Homeland Missile Defense, toda v Trumpovem hiperboličnem slogu ga večina pozna pod marketinškim imenom Zlata kupola. Od zlatih superg, ki krasijo stopala njegovih volivcev, do zlate ure, ki meri čas njegove vrnitve, ter pozlačene Ovalne pisarne – Zlata kupola je logičen korak nadgradnje Trumpove dinastije.

Zaradi njegove astronomske cene, ki se po Trumpovih napovedih giblje okoli 175 milijard dolarjev, ter ekskluzivnega dostopa ameriških tehnoloških in obrambnih koncernov do pogodb, s katerimi poskuša predsednik okrepiti proizvodno bazo ZDA, obsežni projekt za družbe – in vlagatelje – pomeni znatno in donosno priložnost.

Trump trdi, da bodo vse komponente izdelane v ZDA, podjetja iz Silicijeve doline pa bodo skupaj z uveljavljenimi obrambnimi velikani odigrala pomembno vlogo. Po poročanju Bloomberga reference za sodelovanje pri megaprojektu izkazuje več kot 2.370 podjetij.

 

"Ameriška administracija navaja 175 milijard dolarjev, vendar številni analitiki omenjajo precej višje stroške," pravi predstojnica katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede Jelena Juvan. "Treba je upoštevati, da nekatere tehnologije, ki naj bi jih vključeval ta sistem, še nikoli niso bile uporabljene v velikem obsegu (npr. vesoljski prestrezniki)," o Trumpovih napovedih, da bo obsežen in tehnološko zahteven projekt končan do konca mandata, meni strokovnjakinja. Zaradi razvoja in testiranja novih sestavnih delov kompleksnega sistema bi bilo po mnenju Juvanove potrebno najmanj desetletje, da sistem začne v celoti delovati.

Bloombergova analiza je pokazala, da bi lahko končni strošek dosegel mnogokratnik Trumpove ocene. Najdražji del večplastne obrambe pred medcelinskimi balističnimi raketami (ICBM) in hipersoničnim orožjem so vesoljski prestrezniki, ki naj bi stali med 160 in 540 milijardami dolarjev, je v majskem poročilu ugotavljal proračunski urad ameriškega kongresa.

 

Čeprav ameriška vlada ne razkriva podrobnosti, gre za sistem za večplastno obrambno arhitekturo, pravi Juvanova. "Združuje senzorje, prestreznike, radarje in vesoljske elemente, namenjene odkrivanju in premagovanju prihajajočih groženj, vključno z balističnimi raketami dolgega dosega, hiperzvočnim orožjem, križarskimi raketami in potencialno celo grožnjami, izstreljenimi iz vesolja," sestavo in namen opiše strokovnjakinja. Novembra predstavljena strategija nacionalne varnosti ZDA navaja, da se mora težišče protiraketne obrambe premakniti z Zemlje v vesolje.

Temu primerna bo tudi končna cena projekta, ki naj bi po nekaterih izračunih presegla celo tisoč milijard dolarjev oziroma 500 odstotkov več od Trumpove prvotne ocene.

Analitik Todd Harrison z Ameriškega podjetniškega inštituta, na katerega se sklicuje The Economist, je s prilagoditvijo rasti inflacije izračunal, da bo obrambni program dosegel stroške civilnega vesoljskega programa Apollo, ki velja za najdražji vesoljski projekt, s katerim so Američani v šestdesetih letih pristali na Luni.

V zvezi s stroški se omenja zlasti vesoljski del obrambe, ki ga številni primerjajo z neuresničenim programom SDI oziroma t. i. vojno zvezd, s katero je ameriški predsednik Ronald Reagan v osemdesetih letih na račun oboroževalne tekme pospešil ekonomski razpad Sovjetske zveze.

Trump z manj denarja kot Reagan

To je sicer dobro za podjetja iz obrambnega, tehnološkega in vesoljskega sektorja. Do zdaj se je za sodelovanje pri projektu prijavila vrsta večjih in uveljavljenih obrambnih družb, kot sta SpaceX Elona Muska ali Palantir Technologies, ki ga je soustanovil Peter Thiel, ter drugi veliki koncerni, kot sta Lockheed Martin in RTX. Gre za podjetja, ki imajo tesne poslovne odnose z vlado in Trumpovim ožjim družinskim krogom, prav tako pa tudi izkušnje na področju obrambe. Predavatelj ekonomije z Ekonomske fakultete v Ljubljani Rok Spruk ameriško gospodarstvo opisuje kot državo z razvitim in tehnološko naprednim vojaškoindustrijskim kompleksom, vendar v okviru liberalnega tržnega gospodarstva.

"ZDA so tehnološko sofisticirano tržno gospodarstvo, v katerem obramba pomeni pomembno vejo, a ne prevladujočo paradigmo," dodaja Spruk v kontekstu vprašanja, ali naraščajoči ameriški izdatki za obrambo pomenijo, da se ZDA preoblikujejo v vojno gospodarstvo. Spruk poudarja, da ameriški vojaškoindustrijski kompleks – v nasprotju z recimo Rusijo – ne določa fiskalne strukture v celoti, ne usmerja delovne sile s prisilno mobilizacijo in ne izrinja civilnih sektorjev. ZDA porabijo okoli tri do 3,5 odstotka BDP za obrambo, kar je veliko v absolutnem znesku, a še vedno manjši delež kot v času hladne vojne, ko so se ZDA nazadnje lotile takšnega podviga.

Posebnost in največja zmogljivost Zlate kupole, katere dele nameravajo ZDA za prestrezanje ruskih izstrelkov namestiti tudi na spornem ozemlju Grenlandije, izvira prav iz uporabe vesoljskih prestreznikov. Oboroženi sateliti – Trump se posebej navdušuje nad možnostjo uporabe laserskih sistemov – bi lahko balistične rakete uničili v prvih, najbolj ranljivih fazah letenja. Te so počasne in ne morejo uporabiti izogibalnih manevrov, prav tako pa jih je zaradi vidnega izpušnega oblaka iz njihovih motorjev preprosto opaziti. A tehnologija je še v povojih, podjetje Lockheed Martin pa načrtuje, da bo do leta 2028 v orbiti prvič preizkusilo takšne prestreznike.

Velika priložnost

Projekt Zlata kupola poleg gradnikov ameriškega vojaškoindustrijskega kompleksa stavi tudi na inovativni naboj zagonskih podjetij, kot sta Varda Space Industries in Apex. Z Vardo in drugimi podjetji je Agencija za protiraketno obrambo podpisala več pogodb za razvoj tehnologije vesoljskih prestreznikov, od katerih je bila vsaka vredna okoli devet milijonov dolarjev.

Nekatera podjetja, kot je startup York, ki se ukvarja z izdelavo satelitov, nameravajo sodelovanje pri projektu, ki jim napoveduje donosne pogodbe s Pentagonom, izkoristiti za nastop na borzi. Kot konkurenčno prodajno prednost za svojo prvo javno ponudbo delnic (IPO) podjetje poudarja svojo sposobnost izdelave poceni satelitov za Zlato kupolo.

Harrison je namreč izračunal, da bi Zlata kupola za zaščito v vesolju morala obsegati kar 85 tisoč oboroženih satelitov. To pa je približno desetkrat več od zmogljivosti Muskovega Starlinka, ki je trenutno najobsežnejši sistem satelitske konstelacije na svetu. Yorkov IPO v obsegu 544 milijonov dolarjev je sicer precej manjši od Muskovega SpaceX, ki bi lahko z IPO konec leta zbral več kot 30 milijard dolarjev.

Skupna točka obeh je povezava s projektom Zlate kupole, ki poleg vira prihodkov pomeni tudi ključno referenco. SpaceX je leta 2021 tiho lansiral program Starshield, militarizirano verzijo Starlinka. Agencija Reuters navaja, da ima SpaceX s Pentagonom podpisano tajno pogodbo v vrednosti 1,8 milijarde dolarjev za izgradnjo vohunske mreže.

 

Evropa na cedilu

Juvanova pri tem poudarja geostrateški vidik sistema, ki bo ZDA zagotovil prevlado v vesoljskem spektru, o kateri govori tudi omenjena strategija nacionalne varnosti. Vesolje je v dokumentu, ki opredeljuje izolacionistično Monrojevo doktrino s Trumpovim dodatkom (doktrina Donroe), prvič uradno opisano ne le kot operativna domena, kot pod Joejem Bidnom, saj eksplicitno uporablja termin "vesoljska prevlada". Strateški raketni ščit, ki je občutno bolj sofisticiran, drag in razsežen od izraelskega taktičnega ščita, uteleša ameriški strateški umik na zahodno hemisfero.

Zato Trump potrebuje tako Grenlandijo kot tudi sodelovanje Kanade, če ta že ni pripravljena postati zvezna država ZDA. "Grenlandija je zato tako zelo pomembna za varnost ZDA," geopolitični vidik pojasnjuje Juvanova. "Najverjetnejša pot ruske balistične rakete, usmerjene proti ZDA, je arktična pot, ki prečka Arktični ocean, preden se spusti proti Severni Ameriki." Bo varnostni dežnik segel tudi nad Evropo? "Gre izključno za interese ZDA, Evropa tu ne bi uživala nobene zaščite," sklene strokovnjakinja.