Kako izraelsko-iranska vojna vpliva na globalno gospodarstvo?

Odločitev samozavestnega izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, da v petek zgodaj zjutraj drzno napade jedrski program svojega največjega sovraga, islamske republike Iran, ima čedalje večjo možnost, da se bo v anale zapisala kot casus belli širše regionalne vojne, katere posledice še niso znane, a jih bomo zagotovo čutili po vsem svetu.

Izraelskim napadom, ki so jim po petkovi uverturi obstreljevanja 100 tarč na iranskem ozemlju sledili povračilni udarci Teherana, še ni videti konca, pri čemer vse kaže na to, da drvimo v nov regionalni konflikt, ki bo na novo opredelil dobavne verige in poskrbel za glasne pozive večje avtonomije na področju energetske samozadostnosti.

Kako bo torej nova izraelsko-iranska vojna, ki je lanskega aprila iz sence ugledala dnevno luč, vplivala na globalno gospodarstvo, ki je zaradi ameriškega 'carinamoža' Donalda Trumpa, željnega preurediti svetovno trgovino, že tako pod precejšnjim pritiskom?

Vojna se iz vojaških seli na energetske objekte

Vojna med regionalnima antagonistoma je po uvodnem ciljanju na vojaško in jedrsko infrastrukturo kmalu prevzela tudi drugačne dimenzije, saj so izraelske oborožene sile pozno v soboto zvečer napadle dva večja energetska objekta v Teheranu, vključno z glavnim skladiščem plina in osrednjo naftno rafinerijo, poročajo tuje agencije.

"Iranci so se po izraelskem napadu na plinski obrat Južni Pars odločili, da se bodo na to odzvali z napadom na energetsko infrastrukturo v Izraelu. To nas lahko pripelje do točke, ko se tarče iz jedrskih in vojaških objektov ter atentatov razširijo na vse cilje – v bistvu postanejo energetska in gospodarska sredstva legitimna tarča. Takrat se je treba bati, da se bo konflikt razširil," je za Aljazeero povedal strokovnjak za Iran Alex Vatanka.

Kakšne so možnosti, da se konflikt razširi? Doslej sta se na izraelsko stran z logistično podporo in prestrezanjem izstrelkov in brezpilotnikov vključile ZDA in Združeno kraljestvo, v Iran pa sta s transportnimi letali oborožitev začela dobavljati Peking in Moskva. V kakšnem scenariju bi se v vojno neposredno vključile tuje sile?

Bloomberg

 

"Zaenkrat gre še predvsem za vojno med Izraelom in Iranom," pove obramboslovec Klemen Grošelj s Fakultete za družbene vede. "Spopad lahko preraste v regionalno in globalno vojno, če se Iran odloči zapreti Hormuško ožino in sproži nekaj podobnega, kot je bila vojna tankerjev."

V osemdesetih se je iraško-iranska vojna namreč iz peščenih jarkov razširila na modre valove Perzijskega zaliva, pri čemer sta Bagdad in Teheran napadala tankerje druge strani v visokotveganem gambitu, da onesposobita gospodarsko arterijo sovraga. V vojno so se zaradi precejšnjega vpliva na dobavo in cene nafte vključile tudi ZDA, kar je privedlo tudi do manjših neposrednih spopadov z Iranom. Vojna tankerjev je na naftnem trgu sicer povzročila kratkoročno nestabilnost, vendar ni sprožila trajnega porasta cen nafte, zahvaljujoč presežku ponudbe in mednarodni pomorski zaščiti.

Iran ima v rokavu 'nejedrsko jedrsko opcijo'

Zaprtje Hormuške ožine bi bila po mnenju analitikov 'jedrska opcija' Irana, preden bi ta dejansko okrepil svoje kapacitete izdelave jedrskega orožja. Čez ožino, katere širina na najožji točki znaša pičlih 39 kilometrov, se namreč steka kar tretjina svetovne dobave zemeljskega plina in približno 25 odstotkov svetovne nafte. Tovrstna poteza bi v konflikt zagotovo potegnila ZDA, ki imajo v bližnjem oporišču Al Udeid v Katarju približno 10 tisoč vojakov.

Poveljnik iranske revolucionarne garde Sardar Esmail Kovsari je v intervjuju za lokalne medije v soboto denimo povedal, da je zaprtje Hormuške ožine "v obravnavi in da bo Iran odločno sprejel najboljšo odločitev", njegove komentarje povzema Euronews.

Zaprtje tega ozkega grla bi povzročilo šok, kakršnega nismo videli od naftnega šoka leta 1973, ko je kartel Opec pod vodstvom arabskih držav uvedel embargo proti državam, ki so podpirale Izrael med vojno Jom Kipur, vključno z ZDA in Zahodno Evropo. Cene surove nafte so se štirikratno povečale, kar je sprožilo globalno energetsko krizo. Kriza je poskrbela za ikonične fotografije dolgih vrst pred bencinskimi črpalkami, pri čemer sta obdobje zaznamovala predvsem divja inflacija in stagnacija gospodarstva, kar je v osemdesetih utrlo pot novemu gospodarskemu modelu, danes znanemu kot neoliberalizem.

Bloomberg Mercury

 

Zaprtje Hormuške ožine bi nenadno povečalo inflacijo in stroške energije ter zmotilo delovanje industrije po vsej Evropi. Zlasti ranljivi bi bili proizvodni, transportni in kmetijski sektorji, pri čemer bi posledice čutile tudi globalne borze. Takšno ravnanje bi zagotovo vključilo ZDA, česar si Teheran po mnenju analitikov Bloomberg Economics verjetno ne more privoščiti. Deloma tudi zato, ker je iransko gospodarstvo precej oslabljeno, inflacija znaša skoraj 40 odstotkov, javno nezadovoljstvo z vlado pa je veliko.

"Položaj je zares zelo nevaren. Izrael želi dokazati svojo premoč, Iran pa ne želi popustiti zaradi ponosa," pove docent na Fakulteti za menedžment na Univerzi na Primorskem in poznavalec Bližnjega vzhoda Primož Šterbenc. "Iran lahko s pomočjo hutijevcev začne ovirati ali celo zapirati plovbo čez Rdeče morje in Hormuško ožino ter na neki točki tudi napade rafinerije in naftna polja v zalivskih državah. Tudi hutijevci lahko obnovijo napade na Savdsko Arabijo in posredno pritisnejo na ZDA."

Obramboslovec Grošelj izpostavi tudi drugega asa, ki ga islamska republika skriva v svojem rokavu, in sicer razvejano mrežo nedržavnih militantnih akterjev tako imenovane "osi odpora" - libanonski Hezbolah, jemenske hutijevce in iraške milice, organizirane pod dežnik PMF. "Če bo Iran izvedel asimetrične napade prek svoje "osi odpora", bo najprej prišlo do incidentov v Iraku," razmišlja strokovnjak.

"Nevarno bo, če bi hutijevci v Jemnu začeli napadati pomorski transport v Rdečem morju, saj je Adenski zaliv ob Jemnu ključnega pomena za delovanje Sueškega prekopa. Tretjina svetovne trgovine bi tako morala čez Rt dobrega upanja, kar bi podražilo ladijski promet. Če bi prišlo do napadov na savdske, kuvajtske in druge zalivske naftne obrate, pa bi imeli situacijo, ki smo jo imeli v naftni krizi v sedemdesetih," izpostavi Grošelj. Hutijevci so medtem že začeli izstreljevati rakete nad Izraelom, a glede ciljanja mednarodnega pomorskega prometa – vsaj za zdaj – ostajajo zadržani.

Kot smo pisali v soboto, je največja družba za prevoz nafte na svetu Frontline že začela zavračati nove pogodbe za plovbo v Perzijski zaliv, cene ladijskih zavarovanj pa so poskočile za 20 odstotkov, navaja FT.

Depositphotos

 

Odziv Luke Koper: ''Posledice se ne odražajo tako hitro''

Kako se na stopnjevanje napetosti odzivajo v Luki Koper, katere predsednica uprave je v intervjuju za Bloomberg Adria v začetku leta povedala, da so si iz Azije zagotovili novo linijo? "Tako hitro se posledice ne odražajo, saj neposrednih vplivov nismo čutili niti v podobnem primeru ukrajinske vojne," so sporočili iz pristanišča, kjer dodajajo, da se posli sklepajo na dolgi rok: "Več let traja, da posel skleneš, in ga zato v takšnih primerih ne izgubiš čez noč." Dodajajo tudi, da so se ob zadnjih zaostritvah na Bližnjem vzhodu vzpostavile nove transportne poti okoli Afrike.

Analitik pri borznoposredniški hiši Ilirika Lojze Kozole meni, da bi lahko napetosti in zapiranje dobavnih poti na Luko Koper vplivali na več načinov. "Višje cene energentov povečujejo stroške poslovanja vsem, medtem ko bi morebitne motnje v Sueškem prekopu ali bojazni pred negotovostjo v drugih vzhodnosredozemskih pristaniščih lahko vsaj deloma spodbudile večje zanimanje za preusmeritev prometa skozi Koper kot varnejšo in stabilnejšo alternativo," je zapisal v komentarju za Bloomberg Adria. 

Kako vojna vpliva na naftne trge?

Naraščanje napetosti na Bližnjem vzhodu se je prelilo tudi na naftne trge, pri čemer glavna skrb vlagateljev ostajajo dobavne verige in cene, saj sta Izrael in Iran ob koncu tedna napadala tudi energetsko infrastrukturo. Cena nafte se je po petkovih napadih na Iran, tretjega največjega proizvajalca tekočega zlata v kartelu Opec, podražila za kar 14 odstotkov. Cena surove nafte brent se je v času pisanja članka gibala okoli 74 dolarjev za sod.

"Nafta je v zadnjih dneh močno nihala zaradi nove eskalacije konflikta med Izraelom in Iranom. Po izraelskih napadih na iransko infrastrukturo – jedrske objekte, tovarne raket in vojaške poveljniške enote – je cena surovega brenta poskočila za približno sedem odstotkov, kar je bil največji dnevni dvig letos," dogajanje na naftnih trgih povzame upravitelj portfelja pri Sava Infond Tomaž Arih.

V ponedeljek je cena nafte celo malenkost upadla, vendar ta ostaja znatno višja kot pred začetkom vojne. Družba RBC Capital Markets je po poročanju Bloomberga zapisala, da so napadi na energetsko infrastrukturo obeh strani jasen razlog za zaskrbljenost, saj so ključni izvozni center na otoku Karg in naftna polja v Iraku potencialno izpostavljeni. Morgan Stanley je svoje napovedi cen surove nafte zvišal za 10 dolarjev, pri čemer je navedel povečano tveganje zaradi konflikta.

Arih opozori, da je zaradi strahov, povezanih z vojno in blokado Hormuške ožine, trg nafti že pripisal 'vojno premijo' v vrednosti od osem do deset dolarjev na sodček, čeprav "osnovni dejavniki ponudbe še niso prizadeti".

Bloomberg

 

"Ob najbolj negativnem scenariju popolne prekinitve iranske oskrbe z nafto in zaprtja Hrmuške ožine bi lahko cena nafte narasla na več kot 120 dolarjev za sodček," je za Bloomberg dejal George Saravelos z Deutsche Bank. Spomnimo, surova nafta je rekord dosegla poleti 2008, ko se je cena sodčka gibala pri 150 dolarjih.

Arih omeni še ocene analitikov bank Goldman Sachs in Citi, ki trdijo, da kljub povečani negotovosti globalna dobava ni ogrožena in da bi se cene lahko umirile proti koncu leta, razen če bi konflikt prerasel v popolno blokado Hormuške ožine. Upravitelj portfelja še doda: "Razlog za ta odziv je strah – trg pričakuje možnost zaostrovanja razmer, motnje v dobavni verigi, povečane transportne stroške in zavarovanje pomorskega prometa."

"Nadaljevanje dogajanj v regiji je prvenstveno v rokah ZDA, ki bi morale ustaviti napade Izraela, in sicer brez pogojevanja z iransko vrnitvijo k pogajalski mizi in/ali sprejetjem zahteve po ustavitvi bogatenja urana," razmišlja poznavalec Šterbenc, ki doda: "Trump bi bil to pripravljen storiti, če bi čutil težo eskalacije v obliki naraščanja cen nafte in savdskega pritiska zaradi napadov hutijevcev, saj je Savdska Arabija pomembna za njegove posle."

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar