Geneza bližnjevzhodne vojne: Kako je izraelski lev zlomil iransko os odpora?

Izraelski napad na več kot sto ciljev po Iranu se je napovedoval že dalj časa, pa vendar je bil vse do minulega petka zaradi pogajanj med islamsko republiko in ZDA glede jedrskega programa malo verjeten.

A pogajanja so zastala, predsednik Donald Trump pa je izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju po izteku 60-dnevnega ultimata dal zeleno luč, da ajatole zbombardira za pogajalsko mizo in si mimogrede še reši politično kožo. Kako uspešen je bil pri tem, kakšen bo izid izraelsko-iranske vojne in predvsem, kako je svet prestopil rubikon regijskega spopada?

Neizogibnost totalne vojne

Spopad med zadrtima regijskima antagonistoma se je implicitno napovedoval od 7. oktobra 2023, ko so borci teroristične skupine Hamas vdrli na ozemlje Izraela in poklali več kot tisoč judov. Kakor navaja Wall Street Journal, so teroristi napad načrtovali z namenom preprečiti nadaljevanje mirovnega procesa normalizacije odnosov med Izraelom in Savdsko Arabijo. Po logiki domin naj bi temu zgledu pozneje sledile še preostale države v regiji. Poveljnik Hamasa v Gazi Jahja Sinvar je po navedbah WSJ dejal, da je bil cilj več let načrtovanega vdora v Izrael uresničitev "strateške spremembe ravnovesja sil v regiji".

Kot kaže več kot poldrugo leto trajajoč niz spopadov v Gazi, Libanonu, Siriji, napadov jemenskih hutijevcev in nazadnje še vojna med Izraelom in Iranom, se je Sinvarjev načrt dosledno uresničil. A eden glavnih mož iranske osi odpora si ni predstavljal, da se bo poskus uničenja Izraela iztekel v njegovo likvidacijo, usmrtitve številnih drugih vidnih mož iranskih proksijev, padce avtokratskih režimov in zdaj še neposredni spopad regijskih tekmecev za naziv hegemona.

Kot je ob zadnji zaostritvi spopadov med Jeruzalemom in Teheranom pokazal poziv Netanjahuja, da naj Iranci napade izkoristijo za vstajo proti režimu, pa cilj Izraela ni onemogočanje nuklearizacije Irana, ampak spodnesti islamistično vodstvo v Teheranu. Prav to, čemur se je hotel izogniti Sinvar, ko je ukazal oktobrski pokol.   

Šterbenc: Simetrije ni, iranski odpor je slaboten

"Os odpora, ki jo vodi Iran, je danes zaradi bistveno oslabljenega Hezbolaha in padca sirskega proiranskega režima pravzaprav zelo šibka," razmerje sil in sposobnost iranske projekcije moči prek polmeseca Jemen, Irak, Sirija, Libanon, Gaza po petkovem napadu na več sto iranskih ciljev povzema politolog in docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem Primož Šterbenc.

Izrael je v drzni operaciji Vzepnjajoči lev z 200 letali in droni poleg industrijske infrastrukture in likvidacij najvidnejših vojaških poveljnikov in znanstvenikov ciljal predvsem na iranske jedrske instalacije v Natancu, Isfahanu in Fordovu. Podobno kot v septembrskem napadu na vodstvo Hezbolaha je tudi tokrat Izraelu z enim udarcem uspelo eliminirati vodstvo iranske vojske in revolucionarne garde. S tem je jasno sporočil, da se je Iran uštel, ko je po oktobrskem vdoru Hamasovih proksijev računal, da bodo tako mednarodna skupnost kot tudi Izrael in ZDA dovolj zaposleni s protiterorističnim bojem, da bo ta lahko v vmesnem času razvil jedrsko orožje. 

In čeprav Jeruzalem že več kot leto bije boj na kar sedmih frontah, kakor je v petek dejal Netanjahu, nič ne kaže, da bi se pri ponastavljanju razmerij ustavljal ali da bi ga to izčrpalo. Kvečjemu nasprotno, kajti ameriška televizija CNN je včeraj navedla besede neimenovanega izraelskega uradnika, ki je dejal, da bo Izrael napade stopnjeval tedne, ne dneve.

Iran je od oktobra 2023 krepil podporo Hezbolaha v Libanonu z namenom, da ta odpre severno fronto proti Izraelu, hkrati pa je zagotovil opremo in orožje členom vzdolž osi odpora – od proiranskih milic v Iraku do režima Bašarja al Asada v Siriji in hutijevcev v Jemnu. Iran je aprila in oktobra lani izvedel tudi dva obsežna zračna napada, ki sta ju Izrael in koalicija vojaških sil pod vodstvom ZDA večinoma ustavila.

Načrt je bil preprost – obremeniti izraelske obrambne sile iz več smeri hkrati –, toda spektakularno neučinkovit. Usklajeno delovanje izraelskega obveščevalnega aparata in kombiniranje posebnih enot, letalstva ter kopenskih sil je poleg morije v Gazi zdesetkalo Hamas, medtem ko civilne oblasti v Libanonu po navedbah New Yorkerja prvič po dolgih letih govorijo o razorožitvi Hezbolaha, ki je vse doslej deloval kot de facto vojska in politična oblast.

Decembra lani se je kot hišica iz kart zrušil brutalno zatiralski Asadov režim, še en pomemben člen osi. Pozneje so ZDA v začetku maja s hutijevci sklenile dogovor o prekinitvi napadov na mednarodno ladjevje v Rdečem morju, čeprav ti še naprej napadajo izraelske ladje. "Nikakor ne gre za simetrični spopad, saj Iranu v boju z Izraelom ostajajo le še iraške proiranske milice in hutijevci, kar pa je premalo," ocenjuje Šterbenc.

Pa vendar islamsko republiko bolj kot izraelski vojaški pritisk pretresajo negativni gospodarski kazalci. Razlogi za klavrne razmere iranskega gospodarstva so tako notranji kot tudi zunanji. Med prvimi prevladujejo korupcija, slabo upravljanje, proračunski primanjkljaj, pomanjkanje naložb in neučinkovita ekonomska ter fiskalna politika, medtem od zunaj vijake krize privijajo zahodne sankcije.

Čeprav Kitajska z odkupi 90 odstotkov nafte podpira s strani Zahoda sankcionirano iransko petrogospodarstvo, se to seseda pod težo 30-odstotne inflacije. Znižanje tečaja riala pa je letos v Iranu znova oživilo opuščene namere po zamenjavi valute. A valutna reforma, s katero bi uvedli toman, kakor se imenuje valuta, bi bila kvečjemu psihološka – v primerjavi z ničvrednim rialom, ki bi mu črtali le zadnje štiri ničle, pri čemer bi njegova vrednost oziroma kupna moč ostala enaka – nikakršna.   

Šterbenc ob tem opozarja, da večji zunanji pritisk na režim v Teheranu v nasprotju z namerami Izraela in ZDA na režim islamistov deluje krepčilno, saj povečuje družbeno kohezijo. "Stopnjevanje zunanjega pritiska vodi v krepitev iranskega oziroma perzijskega nacionalizma, kar med prebivalstvom krepi podporo režimu, ki ga je doslej zamajala trenutna ameriška doktrina maksimalnega ekonomskega pritiska," ocenjuje poznavalec.

Juvan: Netanjahu si rešuje politično kožo

Stopnjevanje napetosti v vojno je narekovala interna in zunanja šibkost iranskega režima in podobno lahko trdimo tudi za Izrael. "Zunanji sovražnik vedno deluje tako, da poenoti notranjo politiko, tako da verjetno tu Netanjahu vidi možnost za njegovo politično rešitev," je v svoji oceni za Bloomberg Adria zapisala predstojnica katedre za obramboslovje na fakulteti za družbene vede v Ljubljani Jelena Juvan.

Premierja v njegovem šestem mandatu bremeni več obtožnic zaradi podkupovanja in korupcije, posledice vojne v Gazi pa preskušajo tudi trdnost njegove koalicije desnih in ultraortodoksnih strank. Le dan pred petkovim napadom se je za las izognil njenemu razpadu, saj se je strankam komajda uspelo poenotiti glede zahteve po izvzetju ultraortodoksnih študentov iz vojaške obveznosti. V nasprotnem primeru mu ne bi preostalo drugega, kakor da razpusti kneset in razpiše predčasne volitve.

Čeprav mu ZDA stojijo ob strani tako z dobavami orožja kot tudi z zračno obrambo pred povračilnimi iranskimi napadi, humanitarna katastrofa v Gazi proti Netanjahujevi vladi obrača vse večji delež mednarodne skupnosti. "Zaradi dejanj v Gazi se svet, zelo počasi sicer, obrača proti njemu, saj se tudi znotraj Izraela krepijo obsodbe in pozivi k njegovemu odstopu," ocenjuje Juvan. A hkrati dodaja realnopolitični razmislek: "Izrael ima občutek, da lahko počne, kar se mu zahoče, ker za njim stojijo ZDA".

Tvegana poteza Trumpa

Prejšnji teden je Mednarodna agencija za jedrsko energijo IAEA ugotovila, da je Iran grobo kršil svoje obveznosti pri dokazovanju, da jedrski program nima vojaških razsežnosti. Države članice so ugotovile, da Iran krši svoje obveznosti iz pogodbe o neširjenju jedrskega orožja – to se ni zgodilo že 20 let. Iran se je odzval z novo zaostritvijo položaja in napovedal, da bo v podzemnem jedrskem objektu Fordov namestil nove napredne centrifuge, hkrati pa naznanil še en podzemni obrat za bogatitev urana.

Te kršitve krepijo izraelsko utemeljitev, da se je za napad odločil zaradi iranskih namer za izdelavo atomske bombe, s katero bi napadel svojega nasprotnika. Ne nazadnje so iranske poteze in posledična frustracija ameriškega predsednika v pogajanjih s Teheranom, ki se tudi po petih krogih niso premaknila z mrtve točke, o smiselnosti izraelskega napada prepričale tudi ZDA.

Te so namreč do nedavnega nasprotovale izraelskemu napadu. Netanjahu je Trumpa z načrti seznanil že vsaj v začetku aprila, ko je obiskal Belo hišo. Ameriški predsednik je poskušal najprej s pogajanji in doktrino 'maksimalnega pritiska' na Teheran izposlovati diplomatski dogovor glede opuščanja iranskega jedrskega programa.  

Čeprav ZDA v napadih aktivno ne sodelujejo, so bile po trditvah Trumpa o njih natančno obveščene in Izrael branijo pred povračilnimi zračnimi napadi. To dokazuje izjava predsednika v pogovoru z agencijo Reuters, kjer je dejal: "Bili smo obveščeni o vsem in Iranu sem poskušal prihraniti ponižanje in smrt. Zelo sem se trudil, da bi jih rešil, ker bi si zelo želel, da bi se sporazum sklenil."

Po drugi strani se pojavljajo ocene, da je Trump dal zeleno luč, da bi Iran prisili v sprejetje ameriških pogojev. Njegovi zapisi na družbenih omrežjih, češ da je Irance pozval, naj sklenejo dogovor z ZDA, dokler še imajo državo, pritrjujejo tem ocenam.

A Šterbenc dvomi, da se bo taktika obrestovala. "Če je Trump napade odobril zato, da bi pripravil Iran k pogajalskemu popuščanju, se je zelo verjetno uštel," je ocenil, saj je Iran na račun zgodovinsko pogojenega ponosna velike civilizacije ne bo mogel kar spregledati napadov, razmišlja. "Srednjeročno lahko pričakujemo asimetrični odgovor Irana, se pravi s terorizmom," sklene poznavalec.   

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar