Kaj trend 'odklapljanja' od Azije prinaša slovenskim podjetnikom?

Še pred nedavnim je bila besedna zveza globalna vas mantra poslovnega sveta, s čimer se je ob na videz nezaustavljivem pohodu liberalnega kapitalizma pričakovalo, da bodo sodobne komunikacije in transportne poti lokalizirale svet. Obljuba izkoriščanja razlik med proizvodnimi stroški v državah v razvoju in razvitim zahodnim svetom je bila ob padanju cen dela in trajanja transporta vabljiva, a prišla je pandemija, po njej pa ruska invazija na Ukrajino.

K temu je mogoče prišteti še prerivanje gospodarskih velesil ZDA, EU in Kitajske, ki vse pogosteje posegajo po odkritih protekcionističnih praksah, kot so drakonske carine, darežljive subvencije in bolj ali manj odkriti državni protekcionizem. Danes seljenje proizvodnega procesa na druga geografska območja, znano kot zunanje izvajanje (offshoring), izpodriva vračanje proizvodnje v države, ki so ali geografsko bliže (nearshoring, reshoring) ali pa celo nazorsko oziroma strateško in (geo)politično kompatibilne (friendshoring, allyshoring).

Pandemija, vojna in geopolitična trenja

Gospodarska politika v razvnetih geopolitičnih razmerah postaja kontaktni šport, kjer so še včerajšnje partnerice postale tekmice in gospodarstvo uporabljajo kot orodje za uresničevanje nacionalnih interesov ter zagotavljanje državne varnosti. Podobno je doslej za Bloomberg Adria že večkrat poudaril tudi ekonomist in predavatelj na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani Mojmir Mrak.

Depositphotos

 

Njegov kolega, predavatelj o logistiki na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, Marko Budler ugotavlja, da so novi trendi posledica stremljenja k vidljivosti v oskrbovalnih verigah, krajših pretočnih in dobavnih časih ter lokalizaciji, kakršno narekujejo končni uporabniki. Pojasnjuje, da nearshoring oziroma regionalizacija oskrbovalnih verig za domača podjetja pomeni iskanje možnosti za proizvodnjo v državah Vzhodne Evrope, zahodnem Balkanu, deloma v Severni Afriki in Tručiji, pri čemer pričakuje, da se bo trend še naprej krepil, a ne popolnoma nadomestil obstoječi in pretežni način izvajanja – offshoring.

To potrjujejo tudi v agenciji Spirit, kjer navajajo, da je jugovzhodna Evropa po pandemiji "postala prva izbira za podjetja v zahodni in srednji Evropi predvsem zaradi svoje geografske bližine, središč za proizvodnjo avtomobilov ter razmeroma nizkih stroškov delovne sile". Ruska invazija, pravijo, je ta potek še okrepila.

Naložbe v regijo se po podatkih Svetovne banke krepijo, saj se je v zahodni Balkan (Albanija, Srbija, Bosna in Hercegovina, Kosovo, Severna Makedonija in Črna gora) lani steklo za 1,2 odstotne točke BDP regije več neto naložb, s čimer je njihova vrednost zrasla že na sedem odstotkov BDP. Ob tem so države EU največji vir naložb v regiji, saj zavzemajo približno 70 odstotkov celote.  

Omenjena tveganja, zlasti vojna v Ukrajini, ki je denimo povzročila hude logistične težave v evropski avtomobilski industriji, pomembni za Slovenijo, slovenska podjetja silijo v udejanjanje reorganizacije dobavnih poti. Budler dodaja, da so ti procesi, ki bi jih lahko zajeli tudi s pojmom deglobalizacije, izrazitejši v državah, ki stremijo k dvigu samozadostnosti. Dober primer je domicilna avtomobilska industrija, kjer so domači dobavitelji drugega ali tretjega reda, zaradi česar lahko ti za večje partnerje veljajo tudi kot nekakšni alternativni viri, navaja strokovnjak.  

Marjan Trobiš, direktor proizvajalca in dobavitelja avtomobilskih sedežev Boxmark Leather, opiše praktično izkušnjo, ko so v zaostrenih razmerah v podjetju zaznali, da je nemotena dobava pomembnejša od morebitnih nižjih stroškov sestavnih delov oziroma delovne sile na oddaljenih azijskih (proizvodnih) trgih. "Od pandemije nam je jasno, kako dragocena je neprekinjena dobavna veriga," meni. "Motnje v dobavi povzročajo veliko neugodnosti v serijski proizvodnji. Zaustavitev traku je večji strošek, kot je na drugi strani prihranek pri stroških dobave sestavnih delov," pravi prvi mož Boxmarka v Sloveniji.

Budler meni, da je trend, o katerem govori Trobiš, med našimi podjetji, s katerimi je bil v stiku in ki so del nemške proizvodne verige, razmeroma izrazit. Pričakovano, bi lahko zapisali, kajti kot nam je v nedavnem pogovoru o posebnostih sklepanja poslov na turškem trgu pojasnil direktor Centra za mednarodno poslovanje na Gospodarski Zbornici Slovenije Matej Rogelj, je slovensko gospodarstvo v veliki meri omejeno na evropske partnerje.

Na relativno lokaliziranost slovenskega gospodarstva, s čimer nam je trend nearshoringa kot pisan na kožo, se strinja tudi profesor Mrak, ki pravi, da so slovenski poslovneži omejeni na radij "nekje med 500 ali pa 1.000 kilometrov". Budler ob tem navaja ugotovitve inštituta Reshoring Initiative, ki že več let opozarja, da je stroškovna učinkovitost zunanjega izvajanja proizvodnega procesa na Kitajskem stroškovno neučinkovit.

Trobiš v zvezi z opuščanjem offshoringa med drugim omenja tudi naraščajoče stroške transporta: "Letalski prevoz se je med pandemijo zelo podražil," pravi in dodaja, da Kitajska kot globalni proizvodni trg postaja vse držaja. "Tudi kitajski stroški dela so se povečali. Država je še vedno poceni, ampak so se tudi tam cene dela, surovin in energije začele dvigovati," ugotavlja.

Ko je posel odvisen od političnih zavezništev

A pri logistiki ne gre samo za ogromen posel, ki je bil leta 2021 vreden 4,15 trilijona evrov, medtem ko pri agenciji Spirit pojasnjujejo, da se napovedi o rasti na letni ravni gibljejo nekje pri 4,7 odstotka, s čimer naj bi ta v letu 2027 dosegel vrednost okoli 5,53 trilijona evrov. Že omenjena samozadostnost je namreč evfemizem, s katerim si politiki v dinamičnih geopolitičnih razmerah prizadevajo industrijam in gospodarstvom v lastnih državah zagotoviti ključno prednost.

Depositphotos

 

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen poskuša s pozivanjem k samozadostnosti na politično in ideološko nevtralen način podjetja napeljati k odklapljanju (decoupling) ali pa vsaj zmanjševanju tveganj (derisking) pri poslovanju z (zlasti) kitajskimi družbami. Samozadostnost se tako pojavlja v njenih govorih o prehranski varnosti, pa tudi v tistih, kjer predsednica govori o strateško pomembnih redkih kovinah, ki so temelj evropskega zelenega prehoda, njenega osrednjega političnega projekta.

Trobiš v zvezi s tem meni, da je kitajska konkurenca na področju čipov in baterij "izjemna, zato si EU prizadeva odpraviti odvisnost in podpreti domače dobavitelje". Dodaja, da če želimo v EU delovna mesta zadržati, "moramo okrepiti lokalne dobavne verige".

Pri tem naj bi države kitajske partnerje v procesu friendshoringa oziroma allyshoringa zamenjale z ne samo geografsko, ampak tudi z nazorsko bližnjimi oziroma kompatibilnimi. To denimo počno ZDA, kjer Kitajsko kot najpomembnejšo uvozno partnerico izpodriva sosednja Mehika. Bloomberg navaja, da uvoz ZDA iz njene južne sosede pomeni že 15 odstotkov celote, medtem ko je kitajski padel na 14,6.

Tudi zato, pravijo v podjetju Iskraemeco, ohranjajo svoje razvojne in proizvodne zmogljivosti v Evropi. "Glede na to, da se EU osredotoča na samozadostnost in neodvisnost ter da ima jasen načrt obnove za zmanjšanje tveganj v dobavni verigi in logistiki, je Iskraemeco evropski proizvajalec, katerega upravljanje, razvoj, proizvodnja in celotna dobavna veriga je v središču Evrope."

Bahaa Abdullah, finančni direktor in član izvršnega odbora skupine Iskraemeco, nam je v pojasnilu zapisal, da v družbi "že dolgo spremljamo dobavno verigo in lahko rečem, da smo pri glavnini sestavnih delov usmerjeni k proizvajalcem, ki so bliže Evropi". Pravi, da Iskraemeco je in bo ostal "evropski proizvajalec", ki daje prednost "krepitvi domačih dobavnih verig".

Vendar glede allyshoringa tudi v primeru odnosa ZDA-Mehika Budler sklene, da gre dejansko za zakrit gospodarski interes, ki deluje pod pretvezo dobrih odnosov na (geo)politični ravni.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar