Mojmir Mrak: 'Kitajska bo s posojili državam v razvoju slekla hlače'

"Geopolitika vse bolj narekuje agendo globalne ekonomije in gibanja finančnih trgov," je v enem izmed nedavnih komentarjev za Bloomberg Adria med drugim dejal profesor ekonomije in predavatelj na ekonomski fakulteti v Ljubljani Mojmir Mrak. 

Izkazalo se je, da je njegova opazka lahko dobra iztočnica za pogovor, saj se trenja s političnega in varnostnega prizorišča na relaciji med Kitajsko, Združenimi državami Amerike (ZDA) in Evropsko unijo (EU) vse bolj selijo tudi na področje meddržavnih posojil. Kitajska je pri slednjih v zadnjih letih postala sila prve kategorije. Kot pravi Mrak, pa se drugo največje gospodarstvo sveta vse bolj uveljavlja tudi na področju posojil, namenjenih kreditno-bilančnemu financiranju, ki so bila doslej domena Mednarodnega denarnega sklada (MDS).

Zambija in Šrilanka sta zgolj zadnja primera v celi vrsti držav v razvoju, ki so doslej najemale kitajska posojila, s katerimi so financirale gradnjo pristanišč, letališč, jezov, rudnikov in drugih orjaških infrastrukturnih projektov. Ko se je zataknilo pri odplačevanju obveznosti, pravi Mrak, kitajski upniki dolgov niso hoteli odpisati, ampak so v začasno last prevzeli objekte. Poleg tega so države, ujete v dolžniško past, mnogo bolj dovzetne za kitajska geopolitična preigravanja. Nedavni primer Hondurasa, ki je po več kot osemdesetih letih prekinil stike s Tajvanom, in sicer v zameno za bilateralne trgovinske sporazume, je več kot zgovoren. Tudi Slovenija je bila pri glasovanju v generalni skupščini Organizacije združenih narodov (OZN) močno odvisna od glasov držav globlanega juga, pri čemer brez - vsaj posrednega - kitajskega odobravanja ne bi šlo.

Kako države zapadejo v t.i. dolžniško past in zakaj te najemajo bilateralna posojila z oderuškimi obrestmi, namesto da bi se odločila za jasno definirane aranžmaje MDS? Kaj ima pri tem Jugoslavija in zakaj je grška Siriza t.i. trojko po krivem obtoževala neoliberalnega diktata? Kakšna bo prihodnja podoba svetovne ekonomije in kakšen je pri vsem tem končni cilj vzhajajoče velesile Kitajske?  

Kakšen je vaš komentar glede navedb, ki so v zadnjem času vse bolj pogoste, in sicer, da Kitajska z obsežnimi posojili želi izpodriniti primat MDS kot kreditodajalca številka ena?

Res je, kot pravite, da se Kitajska v zadnjem času pojavlja tudi v tej vlogi, ampak je za razlago treba pogledati v zgodovino. V preteklosti ta država ni dajal kreditov državam v razvoju, se je pa njena vloga v tem pogledu razvila v zadnjih petnajstih letih. Tu je pomembna zlasti pobuda pas in cesta, v okviru katere je Kitajska financirala veliko obsežnih infrastrukturnih projektov, pri čemer pa ti niso bili ustrezno ekonomsko ovrednoteni. In sicer v smislu, da gre pogosto za nesorazmerno velike projekte glede na velikost gospodarstva, kamor so ti umeščeni. V Črni gori so denimo Kitajci financirali gradnjo odseka avtoceste v vrednosti milijarde evrov, kar je skoraj četrtina letnega bruto domačega produkta (BDP). Za primerjavo – to je podobno, kot da bi v Sloveniji zgradili deset projektov drugi tir.

Denar za te projekte oziroma posojila Kitajska črpa iz obsežnih deviznih rezerv, ki jih je generirala skozi visoke bilančne presežke v preteklosti. Ti projekti so bili končani, pogosto pa sploh ne, a posojeni denar je bilo treba na neki točki začeti vračati. Veliko število držav je takrat zašlo v težave s servisiranjem dolgov za tovrstne projekte.

Del problema je bilo tudi to, da so se razmere v svetu spremenile glede na obdobje, ko so bili ti krediti izdani. Prvič so se povišale obrestne mere. Pri čemer je treba zelo jasno povedati tudi to, da trenutne tri ali štiriodstotne obrestne mere niso zgodovinsko visoke, ampak gre za povsem običajne vrednosti. Do drugačnega občutka prihaja, ker smo zadnjih 10 let živel z neobičajno nizkimi obrestnimi merami, ki so bile blizu ničle. Drugi razlog, zakaj so se zadolžene države znašle v težavah, pa je ta, da je večina teh posojil denominiranih v dolarjih, čigar vrednost pa se je v zadnjih nekaj letih okrepila. To sta dva pomembna razloga za dolžniške probleme držav.

Jasno pa je, da je temu potrebno dodati še razmere vezane na covid in ukrajinsko vojno. Skratka, prišlo je do tega, da precejšnje število teh držav ni v stanju redno plačevati svojih obveznosti. V tej situaciji se postavlja vprašanje, kako se lotiti problema teh držav.  

Kako je reševanje težav prezadolženih držav potekalo doslej in kakšna je razlika med posojili, ki jih izdaja Kitajska in na drugi strani MDS?

V tovrstnih scenarijih je bil v preteklosti, govorimo v preteklih 30 ali 40 letih, MDS tisti, ki je tem državam omogočal nove kredite, ki so bili namenjeni plačilno-bilančnemu financiranju. Se pravi, da je bil njihov namen odpraviti plačilno-bilančna neravnotežja.

To pomeni, da MDS ne financira projektov, tako kot to počne Kitajska, ampak financira plačilno-bilančne deficite. Tega Kitajska do par let nazaj ni počela, a se je zdaj znašla v položaju, ko nekatere od teh držav ne zmorejo več servisirati dolgov. Treba je vedeti, da je Kitajska danes največji bilateralni kreditor državam v razvoju. In to je ogromen premik, kajti deset let nazaj v tem pogledu sploh ni igrala nikakršne vloge. To je resnično ključna sprememba, pri čemer so vsi ti krediti, ki jih je Kitajska dajala tem državam, krediti po komercialnih pogojih. Tu torej ne gre za nek poceni denar v smislu finančne pomoči.

Ampak v zadnjem času je Kitajska začela izdajati prav tovrstna posojila?

Da, res je, Kitajska je zdaj pripravljena posameznim državam odobravati tudi plačilno-bilančne kredite. Kar pa je povsem druga zgodba. Kajti posojila, ki jih je izdajala pred tem, so bila vezana na konkretne projekte. Jasno je, kot sva govorila na začetku, da se Kitajska z izdajanjem posojil za plačilno-bilančne dolgove na nek način uveljavlja kot konkurent MDS. To pa je še en dodaten element, ki kaže na to, da se obstoječa globalna struktura upravljanja s svetovnim gospodarstvom spreminja.

S to strategijo Kitajska postaja igralec na tem področju. Njen pristop je namreč utemeljen na bilateralnem nivoju. Takšna posojila so v preteklosti dajale tudi zahodne države, na čelu z ZDA. Vendar, v kolikor je v teh primerih prišlo do problemov s servisiranjem dolgov, je to postal predmet pogajanj v okviru pariškega kluba. Konceptualno gledano bi bilo zato zelo logično, da bi se Kitajska pridružila reševanju težav s tovrstnimi krediti v okviru pariškega kluba. Gre pač za organizacijo, ki je namenjena prestrukturiranju tovrstnih posojil, a bistveno je, da Kitajska zaenkrat vanj ne želi vstopiti. Očitno želi težave prezadolženih držav reševati sama oziroma bilateralno, saj jasno računa, da bo s pozicije pogajalske moči za te kredite nekaj dodatno iztržila.

Prav o tem pozicioniranju Kitajske v vlogo ključnega mednarodnega kreditorja sem vas hotel vprašati, koliko je to del njihove širše politične strategije? Obstajajo namreč znaki, primeri držav, kjer Kitajska zlasti v državah globalnega juga v zameno za posojila potem pričakuje vzajemno podporo pri izvajanju njene mednarodne politične agende. Ne nazadnje smo v uredništvu s politologi ugotavljali, kako ključna je bila vloga Kitajske pri imenovanju Slovenije za nestalni sedež v varnostnem svetu Organizacije združenih narodov, saj ima zlasti v Afriki zaradi svoje kreditorske vloge izjemen vpliv.

Absolutno, to pozicioniranje Kitajske v vlogo kreditorja je bilo zamišljeno v kontekstu geopolitike. In kar pravite, je res, da se ustvarjajo trije poli. Eden je ta zahodni pol, pod vodstvom ZDA, katerega del je objektivno tudi EU in posledično Slovenija.

Drugi blok je kitajski. Ta je bil še pred časom kitajsko-ruski, ampak po moji oceni v tem odnosu vse bolj prevladuje Kitajska. Očitno je, da je Rusija obremenjena z vojno in zato je njena vloga v tem bilateralnem odnosu vse bolj podrejena. Rusija namreč Kitajsko potrebuje bolj kot pa obratno. Jasno je, da se Rusija vse bolj obrača proti Kitajski in Indiji, s čimer blaži posledice zahodnih sankcij in vzdržuje vojno.

Potem pa imamo tu tretji blok, kjer so zbrane države globalnega juga, ki so nekje vmes, saj njihovo agendo opredeljuje njihova ekonomska realnost. Na to karto zelo jasno igrata tako Kitajska kot tudi, v zadnjem času sicer v manjši meri, Rusija. Fokus Kitajske je tu izrazito usmerjen v afriške države, zadnjih par let pa tudi v Latinsko Ameriko. Če bi recimo pogledali kitajske kredite izpred petih ali sedmih let Latinske Amerike ni bilo v tej zgodi, saj so bile v ospredju izdaje kreditov za infrastrukturne projekte afriške države in države jugovzhodne Azije.

Danes se situacija spreminja, ker so Kitajci zmanjšali infrastrukturno financiranje, saj je, kot sva govorila, cel vrsta držav v situaciji, ko teh kreditov ne more odplačevati. Namesto tega so začeli vlagati v strateško pomembne surovine, kar je vezano na avtomobilsko industrijo in izdelavo baterij. Tako da so projekti vezani na izkoriščanje redkih zemljin nadomestili vlaganja v infrastrukturne projekte.

Drugi fokus pa je Latinska Amerika, saj ni naključje, da je bil pred nedavnim na obisku v Pekingu brazilski predsednik Lula da Silva. Krepijo se tudi investicije v Argentino in druge države v regiji.

Vse to kaže, da se obeta neka nova delitev. Po moji oceni pa gre svet vseeno bolj v smeri bipolarnosti, saj države globalnega juga ne bodo toliko samostojni blok, ampak se bodo vezale na prvega ali drugega. Z gospodarskega vidika se vzpostavlja zelo neprijazno okolje, saj se bodo države prisiljene uvrstit v enega izmed dveh taborov. S tem, ko se bo neka država opredelila, pa se ji bodo zaprla vrata drugega bloka.

Točno takšen je bil nedavni primer Hondurasa, kjer je Kitajska izkoristila njegovo slabo ekonomsko situacijo. S sedemnajstimi bilateralnimi sporazumi, ki zajemajo vse, od hrane in kmetijstva pa do znanosti in izobraževanja, poleg tega pa je Honduras postal tudi najnovejši član pobude pasu in ceste, jim je Peking priskočil na pomoč, a v zameno je ta moral po več kot osemdesetih letih prekinil diplomatske odnose s Tajvanom.

Treba je vedeti, da Kitajska ni samo glavni kreditor državam v razvoju, ampak je tudi njihov glavni trgovinski partner. Teža kitajske ekonomije je namreč nekaj povsem drugega kot pa ruske. Mi v Evropi imamo z ukrajinsko vojno sicer veliko težav, vendar pa v nekaterih drugih delih sveta ta vojna nima tako drastičnih posledic. Latinska Amerika ima od tega celo korist, saj so tamkajšnje države velike izvoznice hrane, njena cena pa zaradi vojne narašča.  

Kako pa poteka reševanje države, ki zapade v bankrot?

Lep primer tega je bila denimo Jugoslavija. Osnovni problem je, da država zaide v dolžniški problem, da ima torej v letih pred tem znaten plačilno-bilančni deficit. Se pravi, da je njen uvoz večji od izvoza. To razliko pa plačuje z neto zadolževanjem v tujini, saj uvoza ni mogoče plačevati v lastni valuti.

Do težav pride v trenutku, ko tuji upniki niso več pripravljeni financirati deficita. To lahko sprožijo različne situacije, razlog so lahko tako mednarodne razmere. V primeru Jugoslavije je njen bankrot sovpadel z naraščanjem obrestnih mer, saj so se te povzpele preko dvajsetih odstotkov. To pomeni, da so dolgovi postali neobvladljivi. Ko se država znajde v taki situaciji, pa ima dva možnosti.

Ena je, da kreditorjem sporočiš, da dolgov ne boš mogel več odplačevati, kar pomeni, da državi zmanjka denarja za vse ostale izdatke. Ne more recimo kupovati zdravil. Zato se države v današnjem povezanem svetu skorajda ne odločajo več, da bi šle v t.i. strateški bankrot. Pogosteje se zato odločajo za pot, ko se z upniki poskušajo sporazumeti o nekem alternativnem načrtu reševanja zagate. Na tej točki pristopi MDS, pri čemer je potrebno poudariti, da ta k reševanju težav vedno pristopi na povabilo.

Gre za t.i. stand by aranžmaje, v okviru katerih MDS skupaj z vlado prnek program plačilno-bilančnega prilagajanja, kar je dejansko način, kako zmanjšati deficiti v tekočem delu plačilne bilance. Ker imajo takšne države večji uvoz kot izvoz, sta jim na voljo dve alternativi. Eno je, da se poveča izvoz, kar se ne da čez noč, medtem ko je stvar drugačna pri uvozu, saj država niti nima deviz, da bi lahko zanj plačevala. Tako je bil tudi v Jugoslaviji, ki ji je zmanjkalo deviz in zato ni bila sposobna kupovati zadostnih količin nafte. Kar jo je kupila, pa je šlo gospodarstvu, široka potrošnja pa je živela z boni, sistemom par-nepar ipd. To je bila dejansko racionalizacija potrošnje.

MDS ima s tem veliko izkušenj, zato je tudi v času evropske dolžniške krize pravzaprav vodil programe t.i. trojke, ki sta jo poleg njega sestavljala še evropska centralna banka ECB in pa Evropska komisija (EK).

Ti aranžmaji so spremljani z določenimi posojili, tako da sta tu dva elementa: plačilno-bilančno prilagajanje in na drugi strani financiranje. S tem, da je slednje pogojeno s prvim, v smislu, da če domača naloga prilagajanja ne bo opravljena, tudi denarja ne bo.

Gre torej za pogojevanje z reformami.

Tako je, preprosto rečeno, so to reforme. Treba je zmanjšati izdatke države in povečati prihodke, kar se da z višanjem davkov, nižanjem plač, pokojnin, socialnih programov ipd. A poudarjam, da MDS nikoli ne odreja, kaj se bo rezalo.

Kdo pa odloča o tem? Omenili ste, da je v času dolžniške krize v Grčiji vladajoča levičarska stranka Siriza MDS in ostalim očitala, da jo silijo v izvajanje neoliberalnih reform.

Ne, to je odločitev države. Res pa je, da lahko država zelo velik deficit zmanjša samo tako, da zmanjša največje postavke v proračunu. To so pa plače, socialni transferji ipd. MDS nikoli ne bo vztrajal na pogojih, ki bi škodili gospodarski rasti. Osnovi cilj je namreč urediti plačilno bilanco. Če to lahko država doseže s povečanjem izvoza, je to krasno, ampak na kratki rok to ne gre.

Zato, če danes pogledate grško plačilno bilanco, ima ta presežek…

…Kar pomeni, da je program očitno učinkoval.       

Kar se tiče plačilne bilance da, a cena tega je bila padec gospodarske rasti. Zato so ti stand by aranžmaji v tem oziru uspešni, kar je pravzaprav njihov cilj. Je pa njihova kolateralna škoda zmanjšanje gospodarske rasti, kar lahko vodi v socialne in pogosto tudi politične težave.

Kako pa komentirate ugotovitve ekonomista Brada Parksa, ki je v obsežni raziskavi ugotovil, da države, ki so v preteklosti najemale kitajska posojila zaradi tega, ker so se znašle v kreditni pasti, zaprosijo za kredite pri MDS, potem pa s tem denarjem odplačujejo kitajske dolgove?  

Verjetno je nekaj tega bilo, saj zdaj pariški klub in MDS vztrajata pri stališču, da bi se dolžniške dolgove teh držav reševalo skupaj. Ena ključnih stvari pri tovrstnem prestrukturiranju dolgov je enakovredna obravnava posojilodajalcev. Točno to je razlog, zaradi česar si Kitajci tega ne želijo, saj si prizadevajo ohraniti svoj privilegirani položaj, ko se s temi državami pogovarjajo na nivoju bilaterale. Tukaj je pomembno upoštevati, kar sem že omenil, in sicer, da so Kitajci za te države tudi pomemben trgovinski partner.

Zelo znan je primer luke v Šrilanki, kjer je kitajska s posojili omogočila njeno izgradnjo, potem pa država teh na neki točki ni bila več sposobna odplačevati. Kitajci so rekli: "Ni problema, nam boste pa luka dali za sto let v najem."  

Pri kitajskih plačilno-bilančnih posojilih bi omenil še to, da so njihova še enkrat dražja.

Zakaj se potem države sploh odločajo za najemanje njihovih kreditov z višjimi obrestnimi merami?

Verjetno zaradi tega, ker jih Kitajci izsiljujejo na drugih področjih. Vprašanje je, koliko Kitajci v zameno za ta posojilo pričakujejo izvedbo sprememb v ekonomski politiki držav, ki se znanje odločijo. Ker država za najemanje posojil MDS mora, kot sem omenil, izvesti cel kup reform, pri kitajskih posojilih pa to ni jasno. Če Kitajci posojila izdajajo brez tovrstnega pogojevanja, to pomeni, da te države v ekonomskem in političnem smislu še bolj vežejo nase. Po domače rečeno bodo tem državam v končni fazi slekli hlače.

Kako pa potem v primeru posojil MDS nekatere države, kot je Argentina, vsakih nekaj desetletjih ponovno zapadejo v težave, ko posojil ne morejo več odplačevati? Konec koncev so, kot omenjate, za njihovo izdajo morali izpeljati reforme, s katerimi so bila posojila MDS pogojena.

Argentina je država, ki ima, če gledate desetletja nazaj zelo pogosto probleme z inflacijo. Država je imela leta 2001 velik bankrot na obveznice. Kar je pomembno, saj je zelo odvisno v kakšni obliki je država zadolžena. V primeru Kitajske gre za bilateralni kredit, kjer imaš na drugi strani enega partnerja in se dogovarjaš neposredno z njim. Če pa ti izdaš obveznico, pa imaš na drugi strani na tisoče upnikov. Če imaš potem še to nesrečo, da zapadeš v dolžniški problem, se potem pojavi logistično vprašanje samega postopka. Do danes namreč ni bil vzpostavljen nek enotni sistem za restrukturiranje obveznic.

Za prestrukturiranje dolgov iz naslova bilateralnih kreditov so v okviru pariškega kluba vzpostavljeni zelo jasni postopki. Zelo jasen okvir za restrukturiranje dolgov, ki so jih odobrile komercialne banke, je na drugi strani t.i. londonski klub. Pri obeh je zelo pomembno, da lahko kvalificirana večina sprejme odločitev, ki je obvezujoča za vse upnike.

Medtem ko je pri obveznicah stvar nedodelana, saj obstajata dva tipa obveznic. En tip je tisti, ki ima t.i. collective action clause, s čimer je postopek podoben zgoraj opisanemu, obstajajo pa tudi takšne, ki tega nimajo. V primeru slednjih se mora vsak upnik strinjati s pogoji morebitnega prestrukturiranja, kar je praktično nemogoče. Zato je tudi število tožb, ki se pojavljajo v zvezi s tem, mnogo večje, kot je pri bančnih kreditih.

Čeprav gre za precej tehnične stvari, bi omenil še to, da je zelo odvisno od tega, po katerem pravu je določena obveznica izdana.

V primeru Argentine je bilo pristojno sodišče v New Yorku.

Tudi, saj so obveznice v veliki večini primerov držav v razvoju izdane ali po newyorškem ali londonskem pravu. Ko pride do bankrota, se postopki vodijo na teh sodiščih. So pa tudi primeri, ki se vodijo po nacionalnem pravu. Takšen je bil denimo primer Grčije. Tveganje pri slednjem je, da se lahko nacionalno pravo spremeni. To se je zgodilo v primeru švicarske banke Credit Suisse, saj so bile obveznice izdane po švicarskem pravu, potem pa so za nazaj spremenili zakonodajo, kar je seveda zelo sporno.

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar