Poslednji izdih propadlega gradbenega velikana SCT: drobiž navadnim upnikom

Po 14 letih se napoveduje epilog zdaj že zloglasnega stečajnega postopka družbe Slovenija ceste, Tehnika, bolj poznane pod kratico SCT, ki jo je dolga leta Ivan Zidar, znan tudi pod vzdevkom gradbeni baron.

Stečaj nekoč uspešnega podjetja se je začel leta 2011, prijavljenih pa je bilo za več kot 583 milijonov evrov terjatev. Stečajni upravitelj Leon Benigar Tošič je letos za Bloomberg Adria napovedal, da bo dolgoletni postopek končan še letos, upniki pa bodo na koncu poplačani v manj kot odstotnem deležu.

Izkušnje kažejo, da se ti roki relativno pogosto premaknejo, zato smo preverili, ali bo stečajni postopek nekoč gradbenega velikana le dosegel epilog do konca leta in kako se je paradni konj slovenskega gradbeništva znašel v neslavnem propadu?

Vzpon in propad SCT

Zgodba gradbenega velikana SCT je obenem kronika nastajanja slovenske države in njenega tranzicijskega bankrota. Podjetje, ki je sodelovalo pri skoraj vseh ključnih infrastrukturnih projektih – od avtocest in letališč do bolnišnic in kulturnih ustanov –, je po več desetletjih rasti končalo v enem največjih stečajev v zgodovini slovenskega gospodarstva.

Začetki družbe segajo v leto 1947, ko je nastalo gradbeno podjetje za ceste LSR. Nekaj let pozneje se je preimenovalo v Slovenija ceste in že zgodaj dobilo prvi veliki projekt: gradnjo dela avtoceste bratstva in enotnosti med Ljubljano in Zagrebom. Uspešno opravljeno delo je podjetju odprlo pot do novih naročil, med njimi do gradnje letališč v Ljubljani, Splitu, Pulju in Zadru, ter do položaja enega osrednjih gradbincev v takratni Jugoslaviji.

V poznih 70. letih se je Slovenija ceste združila z družbama Tehnika in Obnova. Rodil se je SCT – Slovenija ceste, Tehnika –, ki je v naslednjih desetletjih postal sinonim za velikopotezne projekte doma in v tujini. V najboljših časih je skupina zaposlovala več kot deset tisoč ljudi, sodelovala z okoli tisoč podizvajalci in posredno preživljala na deset tisoče družin na območju nekdanje Jugoslavije.

S politično podporo je SCT dobival posle v državah neuvrščenega bloka. Slovenski gradbinci so v Iraku, Libiji in drugih državah gradili ceste, mostove, letališča, pristanišča in vojaške objekte. Ti projekti so podjetju prinašali velik denar, a tudi močno odvisnost od političnih zvez in zunanjepolitičnih razmer.

V tem obdobju se je v ospredje prebil Ivan Zidar. Po izobrazbi je strojni inženir, v podjetju se je zaposlil v poznih 60. letih, nato pa hitro napredoval in leta 1974 prevzel vodenje družbe Slovenija cest ter pozneje še novega SCT. Na vrhu družbe je ostal več kot 30 let in postal ena najvplivnejših osebnosti jugoslovanskega in pozneje slovenskega gradbeništva, dobro povezan s političnim vrhom.

Razpad Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije sta SCT postavila v povsem nove okoliščine. Trgi nekdanje skupne države in neuvrščenih partneric so čez noč izginili, posledično je bilo naročil manj, število zaposlenih pa se je zmanjšalo na nekaj tisoč. Krizo je delno ublažil začetek gradnje slovenskega avtocestnega križa, pri katerem je SCT skupaj z nekaj domačimi konkurenti prevzel večino največjih projektov Darsa.

Foto Bobo

 

Model je bil podoben pri številnih razpisih: podjetje je nastopalo z nizkimi ponudbenimi cenami, pozneje pa so sledili obsežni aneksi. Kritiki so ves čas opozarjali, da so takšne prakse avtocestni program močno podražile, SCT pa je argumentiral, da je šlo za nujne prilagoditve in dodatna dela. Hkrati je podjetje vstopalo tudi v druge velike državne projekte, od zdravstvenih ustanov do gradnje kulturnih ustanov.

Leta 2000 se je SCT preoblikoval v delniško družbo, hitro zatem pa je sledil menedžerski prevzem. Zidar je zaposlenim ponujal ugodne kredite za odkup delnic, ti pa so jih v veliki meri prenesli v družbo Delfi, ki je postala večinska lastnica. Posojila za odkup so se poplačevala prek podjetja samega, kar je že tako zadolženo podjetje dodatno finančno obremenilo.

Prelom tisočletja je zaznamovala serija afer in sodnih postopkov. Od afere z zamenjano disketo pri razpisu za predor Podmilj do preiskave v zadevi Čista lopata, v kateri je policija zaradi suma korupcije prijela Zidarja, je ugled podjetja vse bolj bledel. Razkritje kartelnega dogovarjanja gradbincev o delitvi državnih poslov je dodatno omajalo zaupanje javnosti, medtem ko so se pri projektih, kot sta predor Šentvid in onkološki inštitut, kopičili dragi aneksi in očitki o neplačanih prispevkih delavcem.

Globalna finančna kriza leta 2008 je naposled razkrila, kako močno je poslovni model SCT temeljil na javnih naročilih in poceni financiranju. Ko so se investicije začele krčiti, so se likvidnostne težave hitro poglobile, banke pa so postajale vse bolj zadržane. Kot izhod iz krize je vodstvo stavilo na 330-milijonski posel v Libiji, kjer bi podjetje gradilo avtocestno vpadnico v vzhodnolibijsko mesto Bengazi, vendar so politični pretresi arabske pomladi in posledična državljanska vojna projekt ustavili, še preden se je začel.

Januarja 2011 je SCT zaprosil za prisilno poravnavo, a je poskus sanacije s pomočjo novega strateškega partnerja kmalu propadel. Cestno podjetje Ljubljana je odstopilo od prevzema, podjetje ni več zmoglo izplačevati plač, junija istega leta pa se je začel stečaj. Brez dela je ostalo približno 760 zaposlenih, številni podizvajalci in dobavitelji pa so ostali brez poplačanih terjatev.

Stečajni postopek je bil (oziroma je še vedno) izjemno zapleten. Zaradi obsežnih bančnih garancij, številnih tožb in razpršenega premoženja se vleče že 14 let. Stečajni upravitelj je moral v sodelovanju z Darsom in bankami denimo urejati odpravo napak na objektih, hkrati pa prodajati nepremičnine podjetja. Desetletje po začetku stečaja se namreč na dražbah pojavljalo stanovanja in druge nepremičnine z neurejenim pravnim statusom.

Med stečajnim postopkom so 'čisto po naključju' odkrili nekaj nepremičnin, ki so se na dražbah prodale z 'debelim' popustom. Za primer vzemimo poleti prodano stanovanje na Vojkovi ulici v Ljubljani, katerega izklicna cena je bila 200 tisoč evrov, a je bilo na koncu prodano za 71 tisoč evrov.

Ali pa januarsko dražbo Zidarjeve hiše na hrvaškem otoku Rab, katere izklicna ena je bila postavljena pri 280 tisoč evrih. Najvišja ponudba na dražbi, pri kateri je bil posel tudi sklenjen, je na koncu znašala dobro desetino tega zneska – le 30 tisoč evrov.

Foto Bobo

 

Stečajni postopek se bliža koncu

Ko smo se nazadnje pogovarjali s stečajnim upraviteljem Benigar Tošičem, je ta povedal, da išče kupce še za preostalo premoženje. Po unovčenju tega in takratni višini razdelitvene mase bo pripravil končno razdelitev, ki bo zelo obsežna, saj je v predmetnem postopku svoje terjatve prijavilo več kot tri tisoč navadnih upnikov. "Gre za obsežno razdelitev. Predvidevam, da bodo upniki poplačani v dveh, treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o splošni končni razdelitvi," je takrat povedal upravitelj.

Dolgovi do nekdanjih zaposlenih so bili poplačani vključno z vsemi obrestmi in stroški. Samo za obresti je bilo po podatkih Benigar Tošiča namenjenih 9,5 milijona evrov. Na drugi strani bodo navadni upniki v stečaju SCT ostali tako rekoč brez vsega. Zavarovanim upnikom naj bi pripadlo od okoli 10 do 20 odstotkov zahtevanega, navadni pa ne bodo dobili tako rekoč ničesar, saj bodo predvidoma poplačani v manj kot enoodstotnem deležu.

"Stečajni postopek ne bo končan do konca leta, ampak do konca marca. Malo se je zavlekla prodaja določenega premoženja, ampak v bistvu so vsi postopki prodaje zaključeni. Edino, kar je še treba storiti, je razdelitev upnikom, kar pa je precej obsežna zadeva, saj je upnikov v tem stečajnem postopku več kot štiri tisoč in je treba izračunati, koliko poplačila bo vsak od njih še dobil. To je najbolj časovno zahtevno glede na to, da na SCT dela samo še ena oseba," sedaj pravi Benigar Tošič.

Upravitelj je povedal, da računajo, da bodo v decembru pripravili načrt poplačila, januarja pa se začne s plačili. To mora s sklepom potrditi tudi sodišče, izplačila pa naj bi potekala nekje do sredine marca, "ko se lahko stečajni postopek zaključi".

Najnovejši podatki iz rednega poročila upravitelja za obdobje od 1. julija do 30. septembra letos kažejo, da je v dobrih 14 letih stečaja v stečajno maso skupaj priteklo dobrih 63,2 milijona evrov, od tega je bilo za stroške postopka porabljenih približno 12,5 milijona evrov. Na dan 30. septembra 2025 je imel SCT na računih še nekaj manj kot 792 tisoč evrov, med neunovčeno maso pa ostaja le še skromno premoženje: za okoli 7.700 evrov opreme, dobrih 117 tisoč evrov deležev in približno 3,7 milijona evrov terjatev, od katerih bo realno izterljiv le manjši del.

Foto Bobo

 

Struktura poplačil kaže, da so bili ločitveni upniki (predvsem banke) do zdaj poplačani z nekaj več kot 26,2 milijona evrov, za stroške stare prisilne poravnave je šlo dodatnih 9,6 milijona evrov, prednostne terjatve – med njimi terjatve nekdanjih zaposlenih – pa so bile poplačane v skupnem znesku približno 12,9 milijona evrov. Poleg tega je šlo skoraj 830 tisoč evrov za unovčenje garancij NLB ter simbolnih devet tisoč evrov za izločitvene upnike.

Za navadne upnike, ki so ob začetku postopka prijavili več kot 147 milijonov evrov terjatev, bo na koncu ostal le drobiž. Po zadnjih ocenah je za splošno končno razdelitev na voljo okoli 650 tisoč evrov, kar pomeni, da bodo navadni upniki – več kot tri tisoč upnikov, ki v tem postopku stojijo na repu poplačilnega reda – prejeli približno 0,3 odstotka svojih terjatev oziroma manj. Benigar Tošič ta odstotek potrdi. "Odstotek bo znan, ko bo narejen seznam. Ves denar, ki je še na voljo, tega je okrog 700 tisoč evrov, bomo razdelili med vse upnike, ki pa jih je veliko," je povedal in izpostavil nekje med 0,1 in 0,3 odstotka.

Stečajni upravitelj Benigar Tošič še omeni, da se v vmesnem času ni pojavila nobena nepremičnina in da je bilo stanovanje na Vojkovi ulici, ki je bilo poleti prodano na dražbi, zadnja. "Nekatere terjatve, ki smo jih imeli do drugih v stečaju, smo tudi že prodali, ampak to so bili zelo majhni zneski."