Kitajska e-vozila: Bruseljski carinski meč, uperjen v ekonomsko srce Pekinga

Potem ko je Evropska komisija v začetku julija napovedala uvedbo povišanih carin na uvoz kitajskih električnih vozil, naj bi države članice EU v tem tednu odločile, ali bodo te odslej tudi trajne. Na kocki ni nič manj kot prihodnja opredelitev odnosov med Unijo in drugim gospodarstvom sveta, od česar je posredno odvisnih 10 odstotkov slovenskega BDP; prav tolikšen je namreč delež domače avtomobilske industrije.

Sprva je bilo glasovanje napovedano za 25. september, a je bilo to po navedbah ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport prestavljeno na za zdaj še nedoločen datum. Razlog za zamik naj bi bilo dejstvo, da članice še niso bile seznanjene z gradivom, na podlagi katerega naj bi se odločile, kako bodo glasovale. O tem smo sicer povprašali slovensko vlado, ki je v pojasnilu zapisala, da je "glasovanje držav članic EU zaupne narave", zato stališča naše države niso razkrili.

V dneh pred napovedanim glasovanjem pa se pojavljajo namigi, da naj bi med Brusljem in Pekingom le prišlo do dogovora o minimalni ceni na uvožena kitajska vozila. S tem bi se sprti strani sicer izognili kazenskim carinam in predvsem porajajoči trgovinski vojni. Toda agenda predsednice komisije Ursule von der Leyen (VDL) je v drugem mandatu zadrto atlanticistična in s tem uperjena naravnost v gospodarsko srce azijske velesile.

Rojevanje trgovinske vojne

"Glavno sporočilo je, da se je treba izogniti spopadu, trgovinski vojni," je v prvem pogovoru za Financial Times zatrdila evropska komisarka za konkurenčnost Teresa Ribera. Toda hkratna nova izvršna podpredsednica Evropske komisije bi na to kočljivo temo utegnila imeti kaj malo vpliva. O tem, ali se bodo trgovinska trenja med EU in Kitajsko sprevrgla v trgovinsko vojno, bo namreč odločal vsak glas sedemindvajseterice, ki pa je odvisen od parcialnih interesov.

Osrednje vprašanje agende odbora za instrumente trgovinske zaščite (Trade Defense Instruments Committee) je, ali naj povišane carine na kitajska e-vozila v razponu od 7,8 pa vse do 35,3 odstotka novembra za obdobje prihodnjih petih let postanejo trajne.

K temu je treba prišteti že obstoječe 10-odstotne dajatve, kar vsaj v primeru najstrožje kaznovanih kitajskih znamk, kot je koncern SAIC, skupno carinsko stopnjo povzdigne na slabih 50 odstotkov. To je opazno pod 60 odstotki, za kolikor je poznavalka Kitajske in nekdanja dopisnica časopisa Delo iz Pekinga Zorana Baković ocenila, da je prag vzdržnosti izvoznega modela kitajskih proizvajalcev. Ocena, ki ji mimogrede pritrjuje tudi nedavna študija analitske hiše Rhodium.

Medtem ko se nekatere države, kot sta Nemčija in Španija, aktivno prizadevajo, da do povišanja carin ne bi prišlo, je za umik predloga potrebna kvalificirana večina 15 držav članic oziroma 65 odstotkov prebivalstva EU. Čeprav gre za glasovanje, pa je uvedba carin ideja komisije, ki jo je ta podala na podlagi lani uvedene protidampinške preiskave in je zato zelo verjetna. To je v svojem letnem nagovoru napovedala in osebno odredila VDL, zato ocena poznavalcev, da je za blokado le malo upanja.

Kako bo glasovala Ljubljana?

Poleg (geo)politične agende VDL ji to omogoča tudi zakonodaja. "EU ima na voljo ustrezna orodja trgovinske politike za ukrepanje v primeru nepoštenih trgovinskih praks in izkrivljanja konkurence, ki negativno vplivajo na njeno industrijo in podjetja. To so protidampinški, protisubvencijski (izravnalni) in zaščitni ukrepi," so nam o upravičenosti ukrepa pojasnili s pristojnega ministrstva. Državne subvencije, ki umetno nižajo stroške izvoza, so obenem tudi v navzkrižju s pravili Svetovne trgovinske organizacije (STO), na kar se v svojih utemeljitvah sklicuje komisija.

Kako bo glasovala Ljubljana, je torej tajno, a na pristojnem ministrstvu poudarjajo, da bo "Slovenija (bo) pri svoji odločitvi upoštevala interese slovenske industrije". Sodeč po tem, je naša država v podobni situaciji kot omenjeni Nemčija in Španija, ki sta na področju razvoja avtomobilske industrije odvisni od vzornih gospodarskih odnosov s Kitajsko.

Kakšen bo vpliv na slovenske dobavitelje?

Vlado lahko sicer upravičeno skrbi, kakšen bo izid, saj na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) navajajo, da so doslej prejeli "nekaj zaskrbljenih odzivov podjetij, ki so poudarila, da geopolitične napetosti na globalni ravni negativno vplivajo na njihovo poslovanje".

Kot je za Bloomberg Adria dejal direktor Hidrie Holdinga Iztok Seljak, si domači dobavitelji močno prizadevajo vstopiti tako v kitajske dobavne verige na tleh EU kot tudi na Kitajskem, saj je evropska industrija v krizi. To so nam mimogrede potrdili tudi pri GZS.

Na Kitajskem imata po njegovem mnenju poleg Hidrie vzpostavljeno proizvodnjo tudi Domel in Kolektor; "pripravljajo pa se tudi nekateri drugi", je pripomnil. Tu je še novomeški Revoz, ki si je pravkar zagotovil proizvodnjo e-twinga; mestnega malčka, ki ga bo očetovski Renault vse do leta 2026, ko naj bi stekla produkcija, razvijal z za zdaj neimenovanim kitajskim partnerjem.

 

Točka preloma sino-evropskih odnosov

Čemu torej carine, če te ne bodo pomembno vplivale na poslovanje kitajske konkurence in na drugi strani zaščitile evropskih koncernov? Uvedba carin je namreč posledica tega, da je preiskava komisije v načine in vire financiranja razcveta kitajskih avtomobilskih znamk odraz prizadevanj Bruslja po krepitvi (trgovinske) varnosti in geopolitične teže Unije.

Poleg zelenega industrijskega prehoda je namreč osrednja agenda drugega mandata VDL varnost v vseh pogledih, tako državne in industrijske kot tudi surovinske. "Bruselj bo poskušal z omejitvami, ki temeljijo na okoljskih dejavnikih ali dejavnikih, povezanih z nacionalno varnostjo," so v oceni carinskih ukrepov, po katerih posega Bruselj, zapisali v Rhodiumu.

O tem, kako razmišlja stara nova predsednica, veliko povedo tudi komisarski položaji v novem sklicu kolegija. Glavno mesto visoke predstavnice za skupno zunanjo in varnostno politiko pač prevzema Kaja Kallas, estonski varnostni jastreb, ki ima prek Rusije podobno zadrt pogled na urejanje odnosov s Kitajsko kot njena šefinja.  

Povišane carine so zato praktičen odraz in manifest porajajoče agende predsednice. Tiste, ki je Ljudsko republiko pred nedavnim definirala kot "partnerico, konkurentko in sistemsko tekmico hkrati". Relativno agresivna definicija, s katero se očitno strinja tudi slovenski premier Robert Golob.

 

Le obliž na nekonkurenčnost EU?

Zato se v zvezi s carinami poraja naslednje vprašanje: ali gre pri e-vozilih za upravičen povračilni ukrep v luči dampinškega navala kitajskih avtomobilskih znamk na državnih steroidih ali zgolj za slabo prikrit izhod v sili, slaboten protiudarec in obupani protekcionizem nekonkurenčne, energetsko siromašne ter varnostno okrnjene EU, ki jo je Peking taktično izigral na lastnem terenu tehnološkega razvoja in z njim povezanega zelenega obrata.

Če gre soditi po aktualnih težavah Volkswagna (VW) in drugih velikanov evropske industrije, ki se soočajo z naraščajočimi stroški razvoja, padci v prodaji in cenovno nekonkurenčnostjo, argumenti govorijo v korist drugi oceni.

Ne nazadnje je poročilo o konkurenčnosti izpod peresa Maria Draghija minuli teden naglasilo urgenco zapiranja vrzeli, ki je na tem področju zazevala med EU in ZDA ter Kitajsko. Za dohitevanje konkurence naj bi EU potrebovala do 800 milijard evrov letno, je posvaril in svetoval, da naj si ta pomaga tudi z ukrepi tržnega protekcionizma, kot so carine. Tiste na kitajska e-vozila so torej pomemben precedens.

Komisija namreč po vzoru omejevanja trgovine z e-vozili pripravlja podobno restriktivne ukrepe za kitajska podjetja za e-trgovanje, kot sta Shein in Temu. Pod drobnogledom regulatorjev pa so tudi izdelki, kot so elektrolizatorji, vodikove celice in litijeve baterije, navaja South China Morning Post. Slednje Evropska komisija v skladu s prenovljeno industrijsko strategijo opredeljuje kot strateško pomembne, saj je prav na njih utemeljen zeleni obrat Unije.

'Ti fantje so pred nami'

Precej preprosto, če ne bi bili gospodarstvi Kitajske in EU tako zelo soodvisni. Peking je namreč prav toliko sistemski konkurent in ideološki tekmec, kot je na drugi strani pomemben trgovinski ter razvojni partner podjetij na stari celini. Azijska velikanka je za Unijo druga najpomembnejša trgovinska partnerica, takoj za ZDA. Unija si je namreč z njo samo lani izmenjala za 739 milijard evrov blaga in storitev, pri čemer jo skeli orjaški 292 milijard evrov vredni primanjkljaj. 

A trgovinska (ne)ravnovesja so le del razlage o tem, kdo bolj potrebuje koga.

Kot kaže primer VW, za katerega je kitajski največji tuji trg, in ne nazadnje tudi Renaulta (Revoza), ki skupaj s kitajskimi znamkami snuje nove električne modele, je Kitajska hvaležni potrošnik in razvojni partner obenem.

Kitajski proizvajalci so namreč prav zaradi spornih subvencij in strateške preusmeritve razvoja na izdelke z visoko dodano vrednostjo vsaj deset let pred evropskimi in ameriškimi tekmeci. Ali kot je po vožnji s kitajskim e-avtomobilom svojemu finančnemu direktorju zaprepadeno dejal prvi mož ameriškega Forda Jim Farley: "Ti fantje so pred nami."

Zakaj se ne moremo dogovoriti?

Toda našteto velja tudi v obratni smeri. Drugo gospodarstvo sveta se sooča z deflacijo, krizo nepremičninskega trga in šibkim domačim trgom oziroma potrošnjo, ki po zadnjih napovedih celo ogroža že tako ne pretirano ambicioznega cilja petodstotne rasti BDP imperija Vzhoda. Zato Ljudska republika išče izhod v izvozu na tuje trge.

Uvoz e-vozil iz Kitajske v EU se je po podatkih Rhodiuma z 1,43 milijarde evrov leta 2020 lani povzpel na 10,33 milijarde evrov. Kitajski e-avtomobili pa zdaj predstavljajo že 37 odstotkov vsega tovrstnih vozil v Unijo, navaja Reuters. Podatki, ki razkrivajo, da ne gre le za premoč, ampak ob naštetih tveganjih prej za ranljivost.

Ironično je, da "Kitajska za uresničitev svojih ambicioznih načrtov rasti vsaj toliko potrebuje evropski trg, kot Bruselj za svoj zeleni prehod in preživetje industrije potrebuje kitajske potrošnike in proizvajalce", pravi poznavalka Baković. "Od tod vsa trenja med EU in Kitajsko," ocenjuje in dodaja, da država sicer poskuša razviti tudi druge alternativne trge, zlasti v državah globalnega juga, vendar ti niso dovolj zreli, da bi absorbirali naraščajoče kitajske zmogljivosti.

Tik pred zdajci

A upanje umre zadnje. Kot kaže, so pogovori predstavnikov obeh strani, odgovornih za trgovino, konec minulega tedna obrodili sadove, na kar navsezadnje kaže zamik datuma glasovanja. Evropski komisar za trgovino Vladis Dombrovskis in pristojni kitajski minister Wang Wentao sta namreč pogovore v Bruslju ocenila za "resnično konstruktivne".

Strani sta se dogovorili, da se bosta vse do usodnega glasovanja pogajali, pri čemer je komisija namignila na pripravljenost sklenitve dogovora glede določitve minimalne cene za e-vozila.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar