Konkurenčnost EU: Draghi žuga, Berlin in Pariz ugovarjata, Bruselj odloča

Predvčerajšnjim je nekdanji predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi predstavil težko pričakovano poročilo o konkurenčnosti gospodarstva Evropske unije.

Draghi je ob predstavitvi poročila, ki je po navodilu predsednice Ursule von der Leyen (VDL) nastajalo skoraj eno leto, pozval k razvoju naprednih tehnologij, oblikovanju načrta za doseganje podnebnih ciljev ter krepitvi obrambe in zagotavljanju strateško pomembnih redkih zemljin, pri čemer je zastavljeno nalogo označil za "eksistenčni izziv". Tresla se je gora, rodila miš? "Analiza je trezna, mnogih akterjev v mednarodnem gospodarstvu in ekonomiji ni presenetila, prej razveselila," o povzetku meni Sabina Lange, politologinja s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Lange: Geopolitika in ekonomija diktirata

Diagnoza evropskih tegob je znana. A kakšna bo kurativa in predvsem koliko (nas) bo ta stala? Zapiranje konkurenčne vrzeli v primerjavi z ZDA in Kitajsko naj bi po izračunih bruseljskih birokratov EU stalo nekje med 750 in 800 milijardami evrov na leto. Denar naj bi prišel iz proračuna Unije, pri čemer je ekonomist Mojmir Mrak že v ponedeljek za RTV Slovenija opozoril, da nova fiskalna pravila države "silijo v fiskalno konsolidacijo". Zato je na eni strani dvig investicij in na drugi zapovedano proračunsko konsolidacijo označil za "preprosto nekonsistentno".

Zato pač ne čudi, da bo morala Unija pri tem pokazati kar precej pogajalske tankočutnosti, kar ji je dal nemudoma in brez okolišenja vedeti uradni Berlin. "Nemčija se s tem ne bo strinjala," je o kolektivnem zadolževanju dejal vodja koalicijskih liberalcev Christian Lindner. "Hitri odzivi iz Nemčije so potrdili že vnaprejšnja predvidevanja o težavah s predvidenimi priporočili zlasti za to državo," ključno vlogo ‒ in opozicijo ‒ jedrnih držav, kakršna je Nemčija, komentira Lange.

Znanstvena sodelavka Centra za mednarodne odnose hkrati pravi, da Nemčija in druge države, ki zaradi ortoliberalnega nazora niso naklonjene skupnemu zadolževanju, po vsej verjetnosti pri tem ne bodo imele veliko izbire. "Kot [evropska] celota smo se znašli v geopolitičnemu in geoekonomskemu okolju, ki zahteva v osnovi drugačen pristop tako do pravil lastnega trga kot do pravil delovanja navzven," povzema Draghijeve ugotovitve.

Po poti ZDA in Kitajske

Ki pa so? Rdeči alarm je nekdanji italijanski premier v svojem poročilu prižgal zaradi zaostajanja gospodarstva držav članic EU zlasti v primerjavi z ZDA in Kitajsko. Velesili se namreč zelo dobro zavedata, da mednarodni vpliv in zlasti za Kitajsko nadvse pomembni prestiž izvira iz konkurenčnega ter živahnega gospodarstva, za kar so seveda potrebne razvojne naložbe. Prav temu sta denimo namenjena ameriška zakona CHIPS in sorodni zakon o zmanjševanju inflacije (IRA).

 

 

Prvega je lansko poletje podpisal predsednik Joe Biden, njegov cilj pa je dvigniti konkurenčnost ameriškega tehnološkega sektorja na področju razvoja čipov. Sveženj spodbud, povečini v obliki davčnih olajšav, je težak 280 milijard dolarjev, od katerih je bilo doslej porabljenih 52 milijard. Finančni analitik Tilen Šarlah je za Bloomberg Adria dejal, da so ZDA s tovrstno fiskalno podporo "uspešno preprečile gospodarsko upočasnitev". Napovedane pocenitve denarja v obtoku, po katerih naj bi prihodnji teden posegli sodelavci prvega moža Feda Jeroma Powlla, so dokaz, da so trdosrčni fiskalni ukrepi Washingtona zalegli.

Draghi je v svojem poročilu za naglasitev urgence za primerjavo vzel prav ZDA, saj je rast evropskega gospodarstva v zadnjih letih v primerjavi z ameriškim opisal kot "vztrajno počasnejšo". Po njegovih ugotovitvah bi se morale države članice zato osredotočiti na "pospešitev procesa digitalizacije in razogljičenja gospodarstva oziroma zelenega prehoda".

Nemški bolnik

Razogljičenje EU do leta 2050 je temelj gospodarske agende predsednice komisije VDL. "Le tako bomo lahko tekmovali s svojimi konkurenti na vzhodu in zahodu," je cilje šefinje podkrepil Draghi. Pri digitalizaciji je stanje presenetljivo najbolj skrb vzbujajoče prav v Nemčiji, kjer sta javna uprava oziroma birokracija v veliki meri še vedno analogni oziroma papirnati. Raziskava ESCP kaže, da kar 95 odstotkov vprašanih nemških poslovnežev meni, da država s stališča digitalizacije zaostaja za drugimi v regiji.

Proces nadalje upočasnjuje krepitev geopolitičnih tveganj na stari celini. Ruska invazija na Ukrajino se te dni preveša v svoje poltretje leto krvavih in za gospodarstvo EU predvsem dragih spopadov, saj ji je Putinov šovinizem odrekel dostop do poceni energije. Kolikšna bo končna ekonomska cena odvračanja restavracije ruskega imperija, ni znano. A banka Santander je predlani izračunala, da bo ta EU na letni ravni stala okoli 175 milijard evrov oziroma med 1,1 in 1,4 odstotka BDP.

Divjanje Putinove soldateske pa ima kvečjemu omejene neposredne posledice, saj je ta okrepila nujo za zeleni prehod na področju energetike. Proces, ki zaradi naglice poteka stihijsko, skorajda brezglavo in zato nevzdržno. Vzorčni primer je znova Nemčija, saj so njene gospodarske težave v veliki meri posledica (pre)naglega prehoda na obnovljive vire, ki omejuje njeno največjo prednost – zveličano nemško industrijo.

Ekonomist in predavatelj na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani Mitja Kovač je v zvezi s tem dejal, da je "zeleni prehod, vsaj takšen centralnoplanski, kot ga je zasnovala komisija, neposredni vzrok deindustrializacije". Opozarja, da se industrija "pred našimi očmi seli v Azijo, Južno Ameriko in ZDA". Posledice česar, pravi, bodo za celotno Evropo lahko tudi "nepopravljive". Za Nemčijo Kovač poudarja, da težava z vidika poceni energije niso samo kolonialni načrti Moskve, ampak v preuranjenem zapiranju jedrskih elektrarn in prehodu na obnovljive vire.

 

Trgovec Xi in zavojevalec Putin

Negotovosti na Bližnjem vzhodu vplivajo na naftne trge, za konkurenčnost evropskega gospodarstva pa je kvaren tudi vpliv napadov hutijevcev na globalno trgovsko floto. Podizvajalci iranskega terorja evropskim proizvajalcem otežujejo dostop do pomembnih azijskih trgov. Kitajska pa je že tako pod pritiski sino-evropskih trgovinskih trenj in recipročnih dvigov carin. Poročilo na 400 straneh zato posebej poudarja trgovinski protekcionizem ter povečanje obrambnih izdatkov.

Kakor smo na straneh Bloomberg Adria že poročali, se nova sestava komisije z novo visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Kajo Kallas ogreva za uvedbo skupnih evropskih obrambnih obveznic, s katerimi bi okrepili doslej šibko in v svetovnem merilu nekonkurenčno evropsko obrambno industrijo.

Namere so posledica ugotovitve komisije, da so zmogljivosti neustrezne, zlasti kar se tiče proizvodnje topniškega streliva. Rusi ga proizvajajo v trikratnih količinah v primerjavi z zahodnimi zavezniki. Pobuda uživa podporo VDL, saj, kot pravi predavateljica obramboslovja s Fakultete za družbene vede Jelena Juvan, je vojna v Evropi pokazala, da je bila homogena evropska obramba in vojaška industrija doslej "zgolj ideja, daleč od realnosti".

"Aktivna industrijska politika in večje zanašanje na javne finance sta usmeritvi, ki bolj ustrezata Franciji, financiranje obrambe na ta način pa Nemčiji," o vnovičnem razhajanju glede financiranja napovedanih ukrepov opozarja Lange.

Evropa (iz)umira

Ko se bo našel denar, kdo bo proizvajal? Svojevrsten izziv je namreč vse bolj skromni naravni prirastek Evrope. Statistični urad Eurostat je v svojem julijskem poročilu napovedal, da bo populacija EU do leta 2026 zlagoma naraščala do 453,3 milijona, "nato pa naj bi se do leta 2100 zmanjšala na 419,5 milijona". Negativna nataliteta pomeni, da bo treba dvigniti produktivnost, svari Draghi.

EU pa za tekmeci ne zaostaja samo z vidika gospodarske konkurenčnosti in razvojnih naložb, saj statistični podatki kažejo, da se je realni razpoložljivi dohodek na osebo v ZDA od preloma tisočletja povečal za skoraj dvakrat več kot v EU.

Preračunano v odstotke bo morala EU za zapiranje zaostanka za tekmeci povečati naložbe za približno pet odstotnih točk BDP. Gre za dvakratnik znamenitega Marshallovega načrta, s katerim so zavezniki obnovili povojno Evropo. Tako kot takrat bo ključna vloga prihodnjega preporoda stare celine pripadla Nemčiji. Toda kritično in nikakor jasno je vprašanje, ali se bo tej letos, podobno kot lani, sploh uspelo ogniti recesiji.

EU čaka trnova pot

Omenjeni dvig bi namreč investicije potisnil na raven, ki jih Unija ni bila deležna že več kot 50 let. A denar, carine, tehnološki razvoj, digitalizacija in razogljičenje niso vse. Saj, kot so zapisali v The Economistu, težava ni v tem, da EU nima inovativnih idej, ampak so inovacije zaradi zakonodajnih in birokratskih ovir blokirane na kritični stopnji, ko te prehajajo na trg.

Pot do kompromisa o financiranju konkurenčnega obrata bo zato v sedemindvajseterici trnova. Predvsem polna pregovornih bruseljskih kravjih kupčij. Kakršna je bila denimo takrat, ko je bilo treba za ukrajinske milijarde popustiti kapricam madžarskega premierja Viktorja Orbana. "V pogajanjih za naslednji večletni proračun Unije se bo boj prestavil med države članice," opozarja Lange. Izid bo odvisen od konkretnih vlad v ključnih državah, pravi (zlasti Nemčija in Francija), "toda na splošno je v pogajanjih pričakovati velikopotezne rešitve s strani komisije". Pogajalski čut in moč Bruslja bosta zato pri iskanju virov za uresničitev Draghijevih napotkov brez dvoma ključna, napovedujejo poznavalci.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar