E-pismo: Na Vzhodu nič novega

Dobro jutro. V torek vstopamo v peto leto največje vojne na evropski celini od konca druge svetovne vojne. Vojna, ki se bliža svoji četrti obletnici, se je zavlekla veliko dlje, kot je večina predvidevala, med njimi tudi ruski predsednik Vladimir Putin.

V teh štirih letih se je spremenilo marsikaj. Od prvotnega presenečenja, ukrajinskega protiudarca, nepripravljenosti zaspale Evrope in zasuka v politiki ZDA. Do sedaj je vojna vstopila v neznano ozemlje, zaznamovano z izčrpanostjo na obeh straneh. Število žrtev med civilisti narašča, prav tako napadi z droni in raketami. Rusija je v letu 2025 s počasnim napredovanjem osvojila več ozemlja kot v katerem koli letu od 2022. Prav tako je praktično uničila ukrajinsko elektroenergetsko omrežje med eno najhujših zim v zadnjem času.

Na drugi strani meje ima Moskva svoje težave, predvsem na gospodarskem področju. V celoti je vstopila v vojno gospodarstvo, krvavo ji primanjkuje delavcev na drugih ključnih področjih, počasi izgublja vire, ki so nujno potrebni drugod, in se sooča z vse večjim proračunskim primanjkljajem. Čedalje več podjetij Kremelj prosi za državno pomoč, ključna obrestna mera vztraja nad 15 odstotki, gospodarska rast za leto 2025 pa se je upočasnila na odstotek.

Število ruskih in ukrajinskih vojakov, ki so v vojni izgubili življenje, bili ranjenih ali pogrešanih, bo po novi študiji Centra za strateške in mednarodne študije (CSIS), mislišča iz Washingtona, do te pomladi doseglo slaba dva milijona. 1,2 milijona žrtev predstavlja ruska, skoraj 600 tisoč pa ukrajinska stran.

Kljub očitni izčrpanosti v obeh prestolnicah in obnovljenim mirovnim pogajanjem pa se zdi konec konflikta tako daleč kot ob njegovem začetku. Celo vedno samozavesten predsednik Donald Trump, ki je pred letom in pol, ko je kandidiral za drugi mandat v Beli hiši, dejal, da bo vojno končal v 24 urah, je ukrajinskemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu priznal, da želi, da se vojna konča do junija.

Trumpova administracija je imela skoraj shizofreničen pristop h konfliktu, saj je najprej poniževala Kijev, nato ga pomirila, vmes pa podporo svojih predhodnikov prenesla izključno na evropske prestolnice. Evropa je vendarle stopila naprej in Ukrajini zagotovila relativno trdno oporo, vendar svoji vzhodni zaveznici ni omogočila nobenih pomembnih zmag.

Bloomberg

 

Kje nas torej pušča sedanji status quo? Ukrajina se bori za preživetje, Rusija si liže gospodarske rane, Evropa se spopada s svojim birokratskim procesom odločanja in notranjimi težavami, Američani pa se zdijo prezaposleni s svojimi avanturami na zahodni polobli in Bližnjem vzhodu. Želja po končanju konflikta se zdi prešibka, prav tako kot želja, da se ga preprosto pusti pri miru.

Tako ameriški kot tudi ruski in ukrajinski uradniki so v zadnjih mesecih izrazili optimizem glede napredka v pogajanjih za končanje vojne. Pa vendar predsednik Putin ne kaže znakov, da je pripravljen odstopiti od maksimalističnih zahtev, predvsem glede ozemlja v vzhodni Ukrajini, kamor so njegove čete prvič vstopile februarja 2014.

Če je Moskva v javnosti tiho in deluje nedostopno, zasebno krši lastna pravila. Za razliko od Evropejcev, ki z donedavnim klečeplazenjem za Trumpom niso uživali predsednikovega spoštovanja, ima Trump posluh za Putina, za katerega je nemalokrat povedal, da je "velik človek". Kremelj je namreč predstavil predloge, po katerih bi lahko Rusija ponovno sprejela dolar kot del obsežnega gospodarskega partnerstva s Trumpovo administracijo.

Moskva in Washington imata namreč več skupin točk, kot se zdi na prvi pogled. Od avtoritarnih drž do ljubezni do fosilnih goriv in kritičnih surovin, deljenja manjših držav na interesna območja, iluzije veličastnosti, nespoštovanja mednarodnega prava in še kaj.

Tudi zato nekatere proaktivne evropske države razmišljajo o povečanju pritiska na Kremelj in njegovo molzno kravo – naftno floto v senci – o čemer so ob robu Münchenske varnostne konference razpravljale severnoevropske države.

Za konec se vrnimo na ukrajinsko fronto, kjer bo te dni minilo četrto leto ruske invazije. Počasna ruska ofenziva se nadaljuje, tristranska rusko-ukrajinsko-ameriška pogajanja v Ženevi pa niso obrodila sadov. Pogovori so se v sredo končali po le dveh urah, pri čemer je ukrajinska stran povedala, da so pogovori bili "težki", glavni ruski pogajalec pa je izjavil, da bodo sledili nadaljnji pogovori.

Ključno vprašanje kakršnega koli mirovnega sporazuma ostaja prihodnost Donbasa. Strani še nista dosegli soglasja glede ruske zahteve, naj se Kijev umakne iz donbaškega bazena, ki ga delno zasedajo ruske čete. Glede predlagane ameriške vzpostavitve demilitarizirane ali proste gospodarske cone na območju vzhodne Ukrajine prav tako še ni jasnega veliko.

Če so zadnja štiri leta kaj razkrila, je to dejstvo, da se vojna ne bo končala sama od sebe: ne z izčrpanostjo ne z diplomacijo in ne z upanjem. Dokler bo Moskva lahko financirala fronto prek energije in v senci, Washington nihal med teatraličnimi obljubami in pragmatičnimi kupčijami, Evropa pa ostajala ujetnica lastne počasnosti, na vzhodu žal ne bo nič novega.