Večja poraba goriva. Je to edina pot do zelenega letanja?

Letalske družbe niso najboljše zaveznice v boju proti podnebnim spremembam, po vsem svetu pa je v ospredju njihova fanatična želja – porabiti čim manj goriva. Letalsko gorivo navadno zajema približno četrtino stroškov večine prevoznikov. Vse, kar jim omogoča nižjo porabo, torej povečuje njihov dobiček in izboljšuje njihov položaj v ostri tekmi za potnike.

Učinkovitost motorjev, ki so jo dosegli v zadnjih desetletjih, je prav neverjetna. Sodobno letalo lahko potnike prepelje dvakrat dlje z enako količino goriva, kot so ga potrebovala letala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Če primerjamo polno zasedeno letalo A320 neo družbe Airbus ali 787 podjetja Boeing z učinkovitim hibridnim avtomobilom, kakršen je prius podjetja Toyota, s človekom ali dvema v njem, sta poraba goriva in ogljični odtis na potnika pri prevoženem kilometru največkrat nižja na nebu.

Če se bodo hotele letalske družbe otresti najbolj zahrbtnega vpliva na globalno segrevanje, pa se bodo morale sprijazniti z večjo porabo kerozina. Delež, ki ga h globalnemu segrevanju prispevajo letalski motorji, namreč ni posledica izpustov ogljikovega dioksida, ampak kondenzacijskih sledi, ki jih ustvarjajo med letom.

Kdor se je že kdaj zazrl v nebo, je lahko opazil puhaste bele sledi, ki jih pušča za sabo okoli 15 odstotkov letov. Te najpogosteje nastanejo, ko letala letijo skozi hladna in vlažna območja jasnega neba, kjer vodna para začenja zmrzovati. Okoli saj, ki jih izpuščajo motorji, se začnejo tvoriti ledeni kristali, ki na veliki nadmorski višini prerastejo v oblak, ta pa deluje kot odeja in preprečuje uhajanje toplote z Zemlje.

Morda so videti nedolžne, ampak sledi, ki jih ustvarja človek, prispevajo več kot polovico podnebne škode, ki jo povzroča letalstvo, in dva odstotka vsega segrevanja, ki ga povzročamo ljudje. Poleg tega jih kar 80 odstotkov ustvari le eden od 50 letov skozi tako imenovana območja, nasičena z ledom, ali ISSR, torej skozi dele neba, ki so še posebno nagnjeni k nastajanju kondenzacijskih sledi. Če bi lahko predvideli, kje so ta območja, in usmerili letala, da letijo pod njimi, nad njimi ali okoli njih, bi morda občasno res porabili malo več letalskega goriva – bi pa močno zmanjšali vpliv letalstva na podnebje.

Napovedovanje lokacije ISSR je zahtevno, ker jih še vedno ne razumemo dobro, vendar lahko večino težave odpravimo z zbiranjem podatkov. Na majhen delež civilnih letal bi lahko namestili tipala vlažnosti, s čimer bi pridobili na stotine opazovalnih ploščadi, ki bi nam pomagale ugotoviti, kje na območjih, kjer letijo letala, nastajajo ISSR. Celovitejšo sliko njihove vloge v podnebnem sistemu pa bi sicer lahko omogočile države s pošiljanjem vremenskih balonov na območja, ki so bolj oddaljena od letalskih poti.

Ko bomo bolje razumeli nastajanje žepov, nasičenih z ledom, bo naslednji izziv prepričati letalske družbe, da se jim bodo izognile. Tudi za to imajo veliko možnosti prav države in vlade. Poleg letalskega goriva in plač so najvišji strošek za večino letalskih družb storitve navigacije in pristajanja, ki jih morajo plačevati agencijam za nadzor zračnega prometa in letališčem (navadno v državni lasti).

ISSR se najverjetneje oblikujejo nad regijami severne poloble z zmernim podnebjem, kot so ZDA, Evropa in v manjši meri severna Azija. Ta tri območja imajo prometno nebo in dobro vodene letalske regulatorje, ki lahko letala prisilijo, da se preusmerijo okoli ISSR, če se želijo izogniti plačilu podnebne kazni.

Letalskim prevoznikom morda ne bo všeč, da bodo morali tvegati ta strošek, vendar bo verjetno veliko cenejši (in za podnebje ugodnejši) kot pooblastila za nakup trajnostnega letalskega goriva, ki ga bodo letala, ki pristanejo na letališčih Evropske unije, morala plačevati od prihodnjega leta. Kondenzacijske sledi so trenutno klasičen primer zunanjega učinka na podnebje, nekaj, s čimer se nihče ne ukvarja, ker pač ni prisiljen plačati za spopadanje z njimi.

Ni pa nujno, da tako ostane. Zračni prostor je že tako zelo močno reguliran del planeta. Če bi bili letalski prevozniki soočeni s stroški, ki bi jih lahko imeli zaradi letenja po kratki poti skozi ISSR, bi se jim po svojih najboljših močeh izognili. Inovativne rešitve za zmanjšanje nastajanja sledi pa lahko najdejo tudi izdelovalci letal, podobno kot jim je v desetletjih uspelo zmanjšati količino letalskega goriva, ki ga porabljajo njihovi motorji.

Nobena od rešitev sama ne bo odpravila vpliva letalskih prevoznikov na podnebje, zlasti ker zaradi vse višjih dohodkov čedalje več ljudi potuje z letalom. Toda zaradi večstranske narave problema moramo kondenzacijske sledi jemati resno. Tudi s takšnimi ukrepi bomo pridobili čas in se pozneje lahko lotili veliko bolj zapletene uganke o izpustih letal, preden bodo ti ušli izpod nadzora.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar