Življenje z 12 neznanci za ublažitev stanovanjske krize

Zahvaljujoč legi ob jezeru, srednjeveškemu središču in bližini Alp – da več kot deset tisoč bankirjev niti ne omenjamo  – je lahko Zürich astronomsko drag. Lani se je uvrstil na tretje mesto na lestvici najdražjih mest na svetu. 

Hansjörg Temperli kljub temu na mesec plačuje približno 870 švicarskih frankov (930 evrov) za bivanje v stanovanju s površino 440 kvadratnih metrov. Stanovanje ima dva balkona, velik dnevni prostor s tremi kavči in videoprojektorjem, še večjo kuhinjo in jedilnico ter kotiček s stotinami družabnih iger. V čem je torej trik? Z dekletom imata povsem zase le spalnico, kopalnico in majhno dnevno sobo, preostanek prostora si delita z osmimi drugimi ljudmi. "Kar zadeva najemnino, je stanovanje morda poceni," pravi Temperli, "vendar morate sobivati z ljudmi, ki tu živijo, ter vložiti veliko časa in truda."

Lena Amuat za Bloomberg Businessweek

40-letni svetovalec na področju energije je eden izmed vse več ljudi po vsem svetu, ki si dom delijo s tujci v tako imenovanih skupnih stanovanjih, namenjenih velikim skupinam. To niso povsem tipična skupna stanovanja, v katerih bi stanovalo nekaj študentov ali mladih, ki pravkar začenjajo svojo kariero. To so prostori za , 10, 12 ali celo več prebivalcev, vse bolj priljubljeni pa so med samskimi strokovnjaki, družinami in starejšimi. 

Pogosto slišimo, da se je koncept skupnega bivanja rodil na Danskem, in sicer v 60. in 70. letih, ko so skupine ljudi v želji po skupnem življenju začele graditi domove, namenjene skupni rabi. Zamisel se je od takrat razširila po večjem delu Evrope, pri čemer nepremičninski strokovnjaki Zürich navajajo kot enega od mest, kjer je ta način bivanja najbolj uveljavljen. "Ko smo pred več kot dvema desetletjema gradili prva skupna stanovanja, so nas imeli za nore in napovedovali, da stanovanj ne bomo mogli zapolniti," pravi Andreas Engweiler, generalni direktor züriške stanovanjske zadružne organizacije Kraftwerk1 s štirimi lokacijami. "Danes ta način bivanja postaja splošno uveljavljen."

Večino skupnih stanovanj – ki običajno vključujejo lastne kopalnice in zasebni prostor za vsakega posameznega stanovalca – najdemo v nepremičninskih zadrugah, ki obenem nudijo tudi tradicionalna stanovanja. Zadruga Mehr als Wohnen ("Več kot bivanje") s 370 enotami vključuje 11 skupnih stanovanj, v katerih je prostora za 7 do 12 ljudi. Poleg zasebnih sob takšne zadruge pogosto ponujajo tudi veliko skupnih prostorov, vključno z zelenimi strehami, delavnicami z električnim orodjem in šivalnimi stroji, sobami za vajo na inštrumentih ter nastanitvami za goste, ki jih je mogoče najeti čez noč in ki spominjajo na hotelske sobe. Prebivalci zadruge Mehr als Wohnen ne smejo imeti lastnih avtomobilov, imajo pa dostop do skupnih avtomobilov in tovornih koles. 

Lena Amuat za Bloomberg Businessweek

Statistiko na trgu s tovrstnimi domovanji je težko opredeliti – že ugotavljanje, kaj se šteje za skupno stanovanje, ni lahka naloga. Glede na rezultate študije nemškega Zveznega inštituta za raziskave gradbeništva iz leta 2018 je v Nemčiji, Avstriji in Švici mogoče najti na desetine stanovanjskih blokov s skupnimi stanovanji. A strokovnjaki za nepremičnine pravijo, da je trend v porastu, saj si ljudje prizadevajo znižati stroške, hrepenijo pa tudi po močnejšemu občutku skupnosti. Prebivalci teh enot si pogosto delijo zadolžitve, povezane z obroki in čiščenjem, večere in konce tednov preživljajo skupaj ter prirejajo skupne zabave. Andreas Hofer, arhitekt, ki vodi mednarodno gradbeno razstavo v Stuttgartu, pravi, da je v večini naročil za stanovanjske projekte, ki jih vidi v teh dneh, vključeno določeno število skupnih stanovanj. "Pred desetimi leti tega ni bilo," pravi Hofer, ustanovni član in nekdanji generalni direktor zadruge Mehr als Wohnen. "Osamljenost je ena največjih težav v naši družbi, v skupnih stanovanjih pa je vsakodnevno bivanje nekoliko lažje."

Ena od skupin, ki ji je skupno bivanje še zlasti pisano na kožo, so starejši. Leta 2022 je raziskava med prebivalci Züricha, starejšimi od 55 let, pokazala, da bi jih 80 odstotkov želelo živeti v večgeneracijskem gospodinjstvu, polovica pa se je zanimala za skupno stanovanje, ki ponuja družbo in podporo skupnosti, ne da bi se morali za to preseliti v dom za upokojence. "Starejši ljudje pogosto živijo sami v prevelikih stanovanjih ali pa hišah v anonimnih soseskah," pravi Nina Schneider, ki razvija projekte za fundacijo, ki starejšim v Zürichu pomaga pri iskanju bivališča. "Srečevanje z drugimi v skupnih prostorih je zanje še posebej koristno." 

Lena Amuat za Bloomberg Businessweek

To, da je model skupnega bivanja v Zürichu tako dobro sprejet, je smiselno; deloma zato, ker je več kot 20 odstotkov stanovanjskih enot bodisi v lasti zadrug (s člani, ki jim miselnost življenja v skupnosti ni tuja in so naklonjeni konceptu skupnih stanovanj) ali v lasti samega mesta, ki ima vzpostavljen okvir za financiranje in nadzor skupnih stanovanj. Mesto zemljišča pogosto razdeli zadrugam in zasebnim razvijalcem, ki morajo za pridobitev pravice do gradnje predstaviti podrobne predloge. Projekti se ocenjujejo glede na različne dejavnike; ti vključujejo trajnost, inovacije in omogočanje najemnin pod tržnimi vrednostmi, ki lahko pomagajo preprečiti izpodrivanje srednjega razreda. Medtem ko stopnja nezasedenih enot za najeme znaša zgolj 0,07 odstotka (kar je precej pod enoodstotno ravnjo, ki bi po kriterijih švicarske vlade pomenila pomanjkanje), je 55 tisoč zadrug ali javnih enot približno 25 odstotkov cenejših od enot v zasebni lasti. 

Skupno bivanje se je iz Evrope razširilo v Avstralijo, Novo Zelandijo, ZDA in druge države. Posamezni projekti so se pojavili v Novi Angliji, na pacifiškem severozahodu in drugod, vendar se je model širil počasneje, saj Američani svoj dom običajno vidijo kot primarno shrambo svojega premoženja. V skupnih nastanitvah pa (prav nasprotno) imajo prebivalci svoje domove v najemu ali pa kupijo svoj delež v zadrugi in ga nato ob izselitvi prodajo z malo ali nič dobička. Druga težava v ZDA je, da je javno financiranje stanovanj na splošno namenjeno ljudem z nizkimi dohodki, medtem ko evropske države ubirajo bolj ekspanziven pristop. "V Zürichu lahko najdemo milijonarje, ki živijo v skupnih stanovanjih," pravi Susanne Schindler, raziskovalka na Harvardskem skupnem centru za stanovanjske študije. "Za Američane je sprejemljivo skupno stanovanje, ki si ga posameznik financira sam, a v trenutku, ko v igro stopi kakršnakoli oblika javne podpore, je s prizanesljivostjo konec."

"Tudi v mestih z največ zanimanja za tovrstne ureditve, kot je Zürich, bodo skupne stanovanjske enote verjetno še naprej le razmeroma majhen del stanovanjskega trga," meni Philippe Koch, ki za mestno vlado razvija stanovanjsko politiko. Opaža sicer naraščajoče zanimanje, vendar pravi, da se ljudje pogosto le s težavo prilagodijo bolj družabnemu načinu življenja, kar povzroča visoko stopnjo fluktuacije v primerjavi z bolj tradicionalnimi načini bivanja. "Številni ljudje ob vselitvi ne vedo, v kaj se dejansko spuščajo," pravi Koch. 

Lena Amuat za Bloomberg Businessweek

In čeprav je ena od prednosti skupnega bivanja na natrpanih trgih prav v tem, da posameznemu stanovalcu pripade manj prostora, »je ta razlika premajhna, da bi rešila pomanjkanje stanovanj,« kot pravi Koch. Včasih je tega prostora celo več, in ne manj: v novem projektu Kraftwerk1 na industrijskem območju v zahodnem Zürichu bodo skupna stanovanja, na primer, v povprečju nudila približno 34 kvadratnih metrov na stanovalca v primerjavi z 32,5 kvadratnega metra v bolj tradicionalnih stanovanjih – vendar pa sta obe izmeri pod mestnim povprečjem. 

Ta projekt, ki se imenuje Koch Quartier (in ni povezan z istoimenskim mestnim uradnikom za stanovanjska vprašanja), vključuje tudi zasebne enote s kar 10 spalnicami in 8 stanovanj tipa rohbau ('surova gradnja'), ki bi lahko prav tako postali skupni. Na voljo bodo kot betonska ogrodja s štirimetrskimi stropi, v njih pa bodo le kopalnice in kuhinje, kar bo prebivalcem omogočilo, da si postavitev prostorov uredijo po svoje. "Ustvarja se občutek prostorske velikodušnosti, ki odpira številne možnosti," pravi Noemi Engel, arhitektka iz züriškega podjetja Studio Trachsler Hoffmann, ki je zasnovalo stavbo. 

Moritz Köhler, 29-letni arhitekt iz Züricha, se zanima za eno od tamkajšnjih šestih skupnih stanovanj, ki bodo sprejela kar 12 stanovalcev. Čeprav za svoje dvosobno stanovanje v središču mesta plačuje povsem sprejemljivo najemnino, se navdušuje nad večjim občutkom skupnosti, ki ga lahko omogoči skupno stanovanje. S svojim sedanjim sostanovalcem zbirata skupino, ki se bo prijavila za bivanje v eni od enot v projektu Koch Quartier, ki naj bi bil vseljiv naslednje leto. Köhler opazuje, kako številni njegovi vrstniki iščejo partnerje in si z njimi ustvarjajo gospodinjstva, sam pa si želi bolj prilagodljivega življenjskega sloga. "To se mi ne zdi sodobno," pravi. "Skupno stanovanje bi mi omogočilo prilagodljivo prihodnost. Mogoče bova s fantom nekega dne želela zaživeti skupaj, morda bova želela imeti otroke. To bi bilo izvedljivo brez nenehnih selitev."