Moški na operacijski mizi je star 50 let, v dobri kondiciji in sicer dobrega zdravja. Pod oskrbo drugega zdravnika bi se morda zbudil brez prostate. A kirurg Hashim Ahmed ima v izdatno osvetljeni britanski operacijski dvorani v bolnišnici Parkside v Wimbledonu v načrtu nekaj drugega.
Pacient v stanju splošne anestezije negibno leži, noge ima nameščene v stremena – v resda nedostojanstvenem položaju, ki pa je neobhoden za to, kar sledi. Ahmed, predstojnik oddelka za urologijo na londonskem Imperial Collegeu, s pomočjo ultrazvočnega zaslona sondo usmerja na točko poleg pacientove prostate v velikosti oreha. Tumor je majhen, širok le 10 milimetrov, vendar je tiste vrste, ki običajno zahteva agresivno obsevanje, operacijo ali hormonsko zdravljenje, ki vpliva na celotno žlezo. Ahmed uporablja drugačno tehniko: sunki visokointenzivnega zvoka iz sonde bodo raka "spekli" z izjemno natančnostjo in pri tem ohranili okoliško tkivo.
Cilj fokalne terapije – raziskovalnega pristopa k raku prostate, ki ga izvajajo v le redkih klinikah – je, da se moškim prihranijo inkontinenca, impotenca in celo skrajšanje penisa, zaradi česar je zdravljenje te bolezni eno najbolj kontroverznih in polarizirajočih področij v medicini. Današnji pacient je popoln kandidat za ta poseg. "To je točno tak človek, ki ga iščemo," pravi Ahmed. "Mlad človek, ki si prizadeva ohraniti čim več funkcije, bolezen s srednje visokim tveganjem, visoka pričakovana življenjska doba – s tem načinom zdravljenja bo tako pridobil še mnogo let življenja."
Rak prostate je kot najpogostejši nekožni rak med ameriškimi moškimi in eden najpogosteje diagnosticiranih po vsem svetu danes v porastu, še zlasti zaradi staranja populacije, kar pomeni tveganje za vse več moških. Pri temnopoltih moških je verjetnost smrti zaradi raka prostate približno dvakrat večja, v kliničnih preizkušanjih pa so še vedno premalo prisotni – kar pomeni, da so imeli manj dostopa do eksperimentalnih zdravljenj, zdravniki pa imajo hkrati manj zanesljivih informacij, ki bi jim pomagale pri nadzoru njihove oskrbe. Diagnostika in terapije pri raku prostate so lani po vsem svetu ustvarile približno 12 do 15 milijard dolarjev, analitiki pa pričakujejo, da se bo ta številka do sredine leta 2030 podvojila. Poročilo v medicinski reviji The Lancet iz leta 2024 napoveduje, da se bo število primerov raka prostate do leta 2040 po vsem svetu več kot podvojilo, letno število smrtnih žrtev pa se bo približalo številu 700 tisoč.
Načini zdravljenja so več desetletij nihali med dvema skrajnostma: preveč presejanja in preveč agresivnih operacij ali pa premalo presejanja in omogočanje neopaženega širjenja smrtonosnega raka. Prva skrajnost, ki jo Ahmed imenuje pristop s kladivom, je postala priljubljena v 80. letih po uvedbi krvnega testa za specifični antigen prostate (PSA). Z njegovo uvedbo se je število diagnoz (ter nato biopsij in prekomernega zdravljenja) povečalo. Od leta 1986 do leta 2016 je približno 1,9 milijona ameriških moških prejelo diagnozo raka prostate, ki jim nikoli ne bi povzročil škode, številnim od njih pa je bila nato predpisana pretirana oblika zdravljenja. Testiranja za PSA sicer niso brez koristi – en sam nizek odčitek pri moškem po 40. letu lahko za več let nakazuje na zelo nizko tveganje za agresivnega raka – vendar je šel celoten pristop predaleč in je pri številnih moških posledično pustil trajne brazgotine, kot pravi Ahmed. Inkontinenca prizadene do 40 odstotkov moških z odstranjeno prostato; erektilna disfunkcija se pojavi pri kar 70 odstotkih, skoraj 90 odstotkov moških pa v prvih petih letih po posegu ne ejakulira več. "Priča smo bili dvema ali trem desetletjem škode," pravi Ahmed.
Nihalo se je v drugo skrajnost zavihtelo po letu 2012, ko je ameriška delovna skupina za preventivne storitve (strokovna skupina s podporo vlade, ki svetuje o preventivni oskrbi) odsvetovala presejalne preglede za raka prostate pri vseh moških, da bi tako omejili prekomerno zdravljenje nesmrtonosnih primerov. Številke presejalnih pregledov so upadle, prav tako pa tudi zgodnja odkritja: pozneje je bilo ugotovljeno, da so imeli številni moški raka, ki se je do tedaj že razširil na druge dele telesa. Leta 2018 je delovna skupina svoje stališče omilila in po novem svetovala, da se lahko moški, stari od 55 do 69 let, ob posvetu s svojimi zdravniki odločijo, ali se bodo testirali ali ne. Pri tem je skupina poudarila, da ključ ni v manjšem številu testiranj, marveč v kakovostnejšem testiranju. 82-letnemu nekdanjemu ameriškemu predsedniku Joeju Bidnu so pred kratkim diagnosticirali agresivnega raka prostate, ki se je že razširil na kosti – opomnik, da je izogibanje ali odlašanje z diagnozo lahko prav tako nevarno kot prekomerno zdravljenje.
49-letni Ahmed je trdno odločen, da bo dokazal, da lahko pametnejši načini preiskav rešujejo življenja brez negativnih učinkov, povezanih s prekomernim zdravljenjem. Vodi preizkušanje pod nazivom Transform – največjo presejalno študijo raka prostate v zadnjih 20 letih – v katero namerava vključiti več kot 250 tisoč moških iz vseh vrst okolij in jih spremljati več kot desetletje, da bi tako preizkusil teorijo pametnejšega presejanja. Študija prinaša novost: kombije, opremljene z napravami za magnetno resonanco, ki lahko testiranje opravijo v desetih minutah. "Če lahko dokažemo, da bi se moral presejalni pregled za raka prostate usmeriti na paradigmo na podlagi slikanja, in ne na paradigmo na osnovi krvnih testov, bo to nekaj izjemnega," pravi Ahmed. Po njegovih ocenah se lahko zgodi, da bomo na rezultate čakali celo generacijo, vendar bodo ti na koncu "vplivali na milijone življenj".
Gabriella Demczuk za Bloomberg Businessweek
Ko je rak odkrit, lahko pride na vrsto fokalna terapija – če se za to še vedno razvijajočo terapijo seveda odloči več zdravnikov in bolnišnic. Ahmed, ki je v preteklosti igral ključno vlogo pri vključevanju slikanja z magnetno resonanco v diagnostične smernice Združenega kraljestva, to terapijo imenuje moška lumpektomija – s tem izrazom opominja na bitko pri raku dojke, ki se je bila eno generacijo nazaj in v kateri so se kirurgi, ki so odsvetovali radikalno mastektomijo, soočali z ostrimi pritiski. Usposabljal se je pri pionirju fokalne terapije Marku Embertonu na Univerzitetnem kolidžu v Londonu in od tedaj velja za enega najvidnejših zagovornikov tega pristopa. Še vedno operira moške s povečano prostato in zrakom mehurja, ne izvaja pa več radikalnih prostatektomij. "Sem najbolj zadržan kirurg, kar jih boste našli," pravi. Študije kažejo, da fokalna terapija znižuje tveganje za inkontinenco in erektilno disfunkcijo po operaciji ali obsevanju, in sicer s 40 do 70 odstotkov na le nekaj odstotkov. Študije v Združenem kraljestvu kažejo tudi, da bi bila to v času celotnega pacientovega življenja lahko cenejša izbira, saj manjša možnost zapletov in krajši čas okrevanja pomenita nižje stroške zdravstvene oskrbe.
Vendar pa tovrstno terapijo prejema manj kot deset odstotkov britanskih moških, ki izpolnjujejo pogoje zanjo, in smernice jo še vedno umeščajo med zdravljenja, ki jih je treba nadalje raziskati. Tudi v ZDA smernice večini moških ne priporočajo fokalne terapije. Nedavna raziskava ameriških urologov je pokazala, da njena uporaba narašča – številni poročajo, da jo ponujajo do določene mere –, vendar pa še zdaleč ni povsem uveljavljena. "Fokalna terapija ima svojo vlogo," pravi Tudor Borza, urolog na Univerzi v Michiganu, ki terapijo poleg operacije ponuja skrbno izbranim pacientom. "Njena šibka točka je, da se z njo zdravi le del prostate, tako da se lahko na preostalih delih rak še vedno pojavi – in pogosto se to tudi res zgodi." Declan Murphy, urolog v onkološkem centru Peter MacCallum v Melbournu, je pri ocenjevanju Ahmedove kampanje bolj neposreden. "Ahmed podžiga ljudi, ker je fokalni terapiji izjemno naklonjen in zelo dobro komunicira. A fokalna terapija po vseh glavnih smernicah še vedno velja za poskusno, in to ga spravlja ob pamet," pravi.
Centri, kot je Cleveland Clinic, ki tehniko izvajajo na določenih pacientih, so poskrbeli za skrbne varovalne ukrepe. Vsak primer pregleda odbor za tumorje, ti tumorji pa morajo biti vidni na posnetku z magnetno resonanco, a še vedno dovolj majhni, da jih je mogoče natančno ciljati; pri večjih bi namreč prišlo do uničenja večjega dela prostate, zaradi česar bi bil poseg bolj podoben operaciji. "Izbiramo paciente, pri katerih bo terapija po našem mnenju najbolj uspešna," pravi urologinja Jane Nguyen. "In če sem iskrena, je stopnja uspešnosti pri njih zelo visoka."
Vrnimo se v bolnišnico Parkside: Ahmed tam v trisekundnih sunkih odmerja visokointenzivni zvok, nato pa se ustavi. Na ultrazvočnem zaslonu se beli izbruhi zdijo kot koruzna zrna, iz katerih nastaja pokovka – tkivo, segreto na skoraj 90 ° C, umira v realnem času. Ahmed ocenjuje, da bo s posegom odstranil le 20 odstotkov pacientove prostate. Okrevanje bo trajalo nekaj tednov, stranskih učinkov pa bo manj, kot jih je pogosto po operaciji ali obsevanju: tveganje za trajno inkontinenco je nižje od enega odstotka, možnosti za erektilno disfunkcijo je približno pet odstotkov, popolno izgubo ejakulacije pa pričakujejo le pri polovici pacientov. V primerjavi s stranskimi učinki, ki običajno sledijo operaciji, se te možnosti zdijo naravnost milostne.
.webp){kind=icon}
