Nova diplomacija z 'bojnimi' ladjami

Razdiranje starih zavezništev in preobračanje sveta, kakršnega smo vzpostavili po drugi svetovni vojni, bi bilo za kateregakoli prejšnjega ameriškega predsednika nemogoče zaradi nenasitne žeje ZDA po uvoženi energiji. A Trumpova Bela hiša se lahko zdaj zanaša na vse bolj ključno blago ameriške izdelave, s katerim lahko izvaja geopolitične pritiske na povsem novi ravni: utekočinjeni zemeljski plin ali UZP.

ZDA, ki so se v približno sedmih letih iz nepomembnega postale največji dobavitelj UZP na svetu, naj bi po oceni BloombergNEF v prvi polovici drugega mandata Donalda Trumpa svoje proizvodne zmogljivosti povečale za 60 odstotkov. Do konca desetletja bo skoraj eden od vsakih treh tankerjev, ki bodo prevažali to super ohlajeno gorivo, prišel iz ZDA, kar bo Trumpu dalo odlično izhodišče za doseganje energetske prevlade, ki jo je obljubila njegova kampanja.

Ne glede na Trumpove poteze, s katerimi bi ZDA lahko odtujil od svojih zaveznikov, njegove neortodoksne poteze povpraševanju po ameriškem zemeljskem plinu prav nič ne škodujejo. V prvih tednih svojega drugega predsedovanja je poskušal posredovati pri mirovnem sporazumu za Ukrajino brez sodelovanja ključnih zaveznikov (ali Ukrajine), po trgovinskih partnerjih je udaril s carinami in predstavil svojo bombastično zamisel o preoblikovanju Bližnjega vzhoda. Voditelji iz Evrope, Indije in Japonske so se odzvali z obljubami, da bodo kupili več ameriškega plina. "Kako osupljivo je zavedanje, da predsedniku ZDA ni treba skrbeti za uvoženo energijo, medtem ko se pogaja za mir na Bližnjem vzhodu ali na evropski celini," pravi Amy Myers Jaffe, profesorica na univerzi v New Yorku, ki predava o energiji in podnebnem financiranju. "V teh razpravah lahko sodelujete s položaja moči."

Trump pogosto govori o svojih načrtih za širitev ameriške proizvodnje nafte ali "tekočega zlata", predsednika Joeja Bidna pa je obtožil, da je s pridobivanjem nafte s pomočjo hidravličnega lomljenja okleval iz zaskrbljenosti zaradi podnebnih sprememb. Toda proizvodnja surove nafte v ZDA bo letos narasla le za približno 2,9 odstotka, medtem ko industrija čaka na nove lokacije vrtanj. Permian, največji naftni bazen v državi, lahko vrhunec proizvodnje doseže že leta 2028, torej v zadnjem polnem letu Trumpovega predsedovanja, nato pa naj bi se raven proizvodnje stabilizirala, poroča S&P Global. Tudi obljuba finančnega ministra Scotta Bessenta, da bo proizvodnjo nafte povečal za tri milijone sodčkov na dan v okviru svojega načrta "3-3-3" za spodbujanje gospodarstva – ki vključuje tudi znižanje proračunskega primanjkljaja pod tri odstotke letnega bruto domačega proizvoda in vzdrževanje letne stopnje rasti BDP na treh odstotkih – bo verjetno dosežena le, če bo merjena v sodčkih tako imenovanega ekvivalenta nafti,  ki vključuje plin, pravi Raoul LeBlanc, analitik pri družbi S&P Global. 

"Proizvodnja nafte kratkoročno verjetno ne bo znatno rasla," je februarja v intervjuju za Bloomberg TV dejal minister za energijo Chris Wright. Po drugi strani pa se bo proizvodnja plina v ZDA v naslednjih dveh ali treh letih po njegovih besedah "dramatično" povečala. Ali, kot je med kampanjo v Pensilvaniji dejal podpredsednik JD Vance: "Sedimo na Savdski Arabiji zemeljskega plina. Samo izkoristiti jo moramo." Za najvišje svetovne direktorje podjetij s področja nafte in plina ter vladne uradnike, ki so se 10. marca zbrali na konferenci CERAWeek by S&P Global v Houstonu, je bila to vsekakor vznemirljiva možnost. 

Pred 20 leti bi bila misel, da bi zemeljski plin v ameriških diplomatskih izračunih igral še pomembnejšo vlogo kot surova nafta, nezaslišana. Na prelomu tisočletja je plina v ZDA primanjkovalo. Prispeval je k manj kot 15 odstotkov električne energije v državi (na lestvici sta ga obkrožali jedrska energija in premog), predsednik ameriške centralne banke Alan Greenspan pa je pozival k obsežni širitvi uvoza, s katerim bi odpravili primanjkljaj domače proizvodnje. Horizontalno vrtanje in hidravlično lomljenje, ki se je uveljavilo v zgodnjih letih novega tisočletja, pa je vse to spremenilo. Obe tehniki sta sprostili prej nedostopne zaloge nafte in plina na območju od Severne Dakote do Nove Mehike. ZDA so več kot podvojile proizvodnjo zemeljskega plina, ki zdaj znaša več kot 100 milijard kubičnih metrov na dan in prispeva 41 odstotkov proizvodnje električne energije v državi. 

Bloomberg Businessweek

 

V resnici so se količine plina iz skrilavca v zadnjih 20 letih povečale tako hitro, da so daleč presegle povpraševanje na domačih tleh, kar je privedlo do desetletja negativnega vpliva na cene, ki je načel dobičke proizvajalcev. Industrija je iskala nove načine uporabe svojega plina, vključno z izgradnjo petrokemičnih obratov za proizvodnjo plastike vzdolž Zalivske obale Mehiškega zaliva. Toda sveti gral se skriva v izvozu, še zlasti ker so tuje stranke pripravljene plačati več. Evropa potrebuje dolgoročno zamenjavo za oskrbo iz Rusije, Azija potrebuje gorivo za svoja hitro rastoča gospodarstva, razviti svet pa potrebuje več energije za zadovoljitev povpraševanja podatkovnih centrov, ki poganjajo umetno inteligenco. 

Vse več podjetij, vključno s Cheniere Energy in Venture Global, je pohitelo z izgradnjo več milijard dolarjev vrednih objektov za utekočinjenje, ki bi jim pomagali pri zadovoljevanju potreb čezmorskega trga. V teh kompleksnih obratih lahko zemeljski plin ohladijo na -160 stopinj Celzija in ga tako pretvorijo v tekočino, specializirane ladje pa ga v tej obliki nato prevažajo v tujino, kjer se ponovno uplini. V ZDA že deluje osem takšnih obratov, v gradnji so še dodatni trije, še več pa jih je tik pred odločitvijo za končno naložbo. Trump poskuša življenje vdihniti tudi dolgo zastalemu projektu z UZP na Aljaski. 

Čeprav Biden naftni in plinski industriji ni bil naklonjen, je po ruskem napadu na Ukrajino v letu 2022 nadaljeval v Trumpovem prvem mandatu zastavljeno agendo UZP. Ameriška dobava Evropi bi lahko nadomestila plin, ki ga je celina dobivala iz Rusije, kar bi pripomoglo k oslabitvi "vojnega stroja" predsednika Vladimirja Putina, je dejal. Nizozemska, Francija in Združeno kraljestvo so hitro postali največji kupci ameriškega UZP. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je v svoji pohvali Bidna imenovala za "zanesljivega partnerja" in dejala, da so čezatlantski odnosi "močnejši in bolj enotni kot kdaj prej". 

Zemeljski plin, ki je nekoč veljal za prehodno gorivo, ki bo svetu na poti k čistim obnovljivim virom energije pomagalo pri odvajanju od premoga, se je presenetljivo dobro obdržal. To bi lahko imelo hude posledice v boju proti podnebnim spremembam, ki zahteva zmanjšanje porabe vseh fosilnih goriv, vključno z zemeljskim plinom, če želi svet do leta 2050 doseči ničelne neto emisije. "Povsod je bilo slišati, da je zemeljski plin premostitveno gorivo," pravi Mike Sommers, izvršni direktor Ameriškega naftnega inštituta, ki lobira za naftno in plinsko industrijo. "Zdaj pa je jasno, da je zemeljski plin gorivo prihodnosti." 

Cene ameriškega zemeljskega plina so v zadnjih petih letih v povprečju znašale 3,55 dolarja za milijon britanskih toplotnih enot (BTU), kar je približno 70 odstotkov manj od evropskega povprečja, to pa gospodarstvu zagotavlja veliko konkurenčno prednost in pomaga podpreti tako Bidnovo kot tudi Trumpovo politiko za vrnitev proizvodnje iz tujine na domača tla. "Energija je temelj vsakega gospodarstva, zato je dejstvo, da se ZDA lahko z njo oskrbujejo po nizki ceni in jo vse pogosteje izvažajo v preostali svet, velika prednost," pravi Arjun Murti, partner v družbi Veriten iz Houstona, ki se ukvarja z raziskavami in svetovanjem na področju energetike. Evropa pa, nasprotno, doživlja "močan trend deindustrializacije", zlasti v Nemčiji. 

Skokovita rast ameriške plinske industrije se je zaustavila v zadnjem letu Bidnovega predsedovanja, ko je njegova administracija uvedla moratorij na nova izvozna dovoljenja za utekočinjeni zemeljski plin, medtem ko je proučevala njegov vpliv na podnebne spremembe. Trump je prekinitev odpravil na svoj prvi dan na položaju, in sicer brez ene same omembe okoljevarstvenih pomislekov, zaradi katerih je Biden ustavil odobritve. (Prav tako ni bila nikjer omenjena fraza, ki jo je Trumpovo prejšnje ministrstvo za energijo leta 2019 neuspešno poskušalo uveljaviti za promocijo ameriškega UZP namesto dobave iz Rusije ali z Bližnjega vzhoda: "plin svobode".) 

Širitev ameriške proizvodnje in izvoza plina je v ostrem nasprotju s stanjem ameriške naftne industrije. Čeprav je največja na svetu, Trumpu ne zagotavlja geopolitičnega vpliva, ki ga uživata OPEC in njegov dejanski vodja, Mohammed bin Salman iz Savdske Arabije. Čeprav Amerika trenutno načrpa približno 13,5 milijona sodčkov na dan, kar je približno 50 odstotkov več kot Savdska Arabija, so možnosti za rast na tem področju omejene: nizke cene nafte proizvajalce silijo k nižanju stroškov in ohranjanju tistega, kar je ostalo od njihovih lokacij za vrtanje v bodoče. A če bo ameriška industrija zemeljskega plina še naprej napredovala po pričakovanjih, ta počasna rast morda niti ne bo pomembna. 

Evropa, ki se kot na dobaviteljico plina zdaj zanaša na ZDA, ima le malo manevrskega prostora. Čeprav Ukrajina besni zaradi Trumpove očitne naklonjenosti Putinu, se njena največja zasebna energetska družba z ameriškimi prodajalci dogovarja o dvoletni pogodbi o dobavi utekočinjenega zemeljskega plina. Zaradi grožnje ZDA z visokimi povišanji carin se je indijski premier Narendra Modi zavezal, da bo uvoz olajšal. Japonska, Južna Koreja in Tajvan razmišljajo o nakupu večjih količin ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina, da bi se ubranili Trumpovih carin in zmanjšali trgovinski presežek z največjim svetovnim gospodarstvom. 

Trumpova strategija prinaša tudi tveganje, da bo nekatere ključne odjemalce odvrnila od nakupa. Kitajska, lanski največji uvoznik UZP, je februarja uvedla povračilne carine na ameriški plin kot odgovor na dodatne ameriške carine. Tveganj pa s tem še ni konec. Ob tolikšnem številu novih ameriških obratov analitiki pričakujejo, da bo trg do konca desetletja prekomerno nasičen, kar bi lahko povzročilo padec cen. UZP je kljub temu običajno dražji od premoga in ni tako čist kot obnovljivi viri energije. Kot je pokazal primer Kitajske, pa se oba druga vira goriva pogosto lahko proizvajata doma, kar pomeni, da se državi ni treba zanašati na uvoz. 

"Nobena vlada ne želi biti odvisna od uvoznih trgov, razen če res nima izbire,« pravi Myers Jaffe, profesor na NYU. V naslednjih dveh letih države po njegovih besedah morda ne bodo imele izbire. »Ker pa smo v prelomnem obdobju, kar zadeva energijo, bomo čez deset let imeli izbiro. Časovno okno za zemeljski plin v ZDA ni neskončno."

– V sodelovanju s Stephenom Stapczynskim. 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar