Prelomljene obljube: kako je Evropa pozabila na podnebne zaveze

Pred le nekaj leti so evropske vlade in podjetja govorili o zeleni tranziciji kot o poslanstvu brez alternative. Cilj je bil jasen – podnebna nevtralnost do leta 2050.

Toda ton se je spremenil. Po valu navdušenja, ki je spremljal vzpon ESG-ja, je svet vstopil v fazo zasičenosti. V ZDA je vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo pomenila konec podnebnega konsenza. Pojmi, kot sta raznolikost in trajnost, so postali politične tarče, vlagatelji pa bolj previdni. Ta "antiESG" val se je hitro prelil tudi v Evropo, kjer Evropska komisija zdaj pod pritiskom industrije in nekaterih držav članic omiljuje regulativo, ki je bila še pred kratkim jedro zelenega načrta.

Zeleni načrt ni izginil, a vse bolj zveni kot strošek sedanjosti, ne kot projekt prihodnosti. Občutek nujnosti je nadomestila mera previdnosti in preračunljivosti. V praksi to pomeni, da se razprava z ravni ambicij spušča na raven izvedbe, stroškov in politične izvedljivosti.

"ESG v Evropi ni trend, temveč regulativna realnost," pravi Dino Galinović, svetovalec za trajnost in strateško komuniciranje iz mednarodnega podjetja Ecorys. "Evropa je ESG vključila v pravila igre, ne v prostovoljne zaveze. Prav zato ima njena politika trajnostnega razvoja večjo odpornost kot na drugih trgih. A tudi pri nas se pojavlja utrujenost – postopki so zapleteni, tranzicija je draga, rezultati pa niso takojšnji." Ta izjava ujame duh trenutka. Cilji ostajajo, toda breme prehaja na administracijo, poročanje, dokazovanje in financiranje. Bolj je regulativa ambiciozna, širši je odpor – in to ne nujno ideološko, temveč operativno in proračunsko.

V Bruslju te utrujenosti ne skrivajo več. Po letih sprejemanja velikih svežnjev – od taksonomije in CSRD do Fit for 55 – prihaja do ponovnega premisleka o tempu. V igri so spremembe, znane kot Omnibus, ki predvidevajo znatno zožitev kroga zavezancev za poročanje. Pragovi se dvigujejo dovolj visoko, da bi lahko tisoče podjetij izpadlo iz obveznosti. S tem, opozarjajo naši sogovorniki, se tvega prav tisto, kar bi moral ESG zagotoviti – široko dostopnost primerljivih podatkov o okoljskih in podnebnih učinkih. Brez podatkov ni upravljanja tveganj, ni verodostojne alokacije kapitala, ni stabilnega okvira za denarno in naložbeno politiko.

"Največja grožnja ESG-ju niso sami cilji, temveč odlašanje in neodločnost," dodaja Galinović. "Če se ustvari vtis, da lahko tranzicija počaka, se odpira prostor za pripoved, da je draga in drugotnega pomena v primerjavi z gospodarsko rastjo. To preprosto ni res. Regija se lahko takšnemu razpletu izogne le, če bodo politike postale dosledne, državljani in podjetniki pa bodo videli konkretne koristi – od nižjih stroškov energije do posodobljene infrastrukture." Namesto sloganov je treba ponuditi predvidljivost, namesto splošnih mest jasne poti in merljive koristi.

Evropska unija hkrati poskuša najti ravnotežje med ambicijo in realnostjo. Del industrije zahteva zatišje zaradi stroškov in globalne konkurence, del finančnega sektorja zahteva več in boljše podatke, del javnosti pa pričakuje vidne rezultate, ki bodo skladni z obljubami. V tem razkoraku med cilji in izvedbo se rojeva nova faza zelene tranzicije – manj evforična in bolj tehnična. Pri tem se postavlja vprašanje E-komponente, tistega dela ESG-ja, ki govori o emisijah, energiji, virih in naravnem kapitalu. Prav tam je najvidnejši razkorak med tem, kar piše na papirju, in prakso.

Bloomberg Businessweek Adria

 

Države jugovzhodne Evrope ta razkorak občutijo še izraziteje. Sistemi so še vedno delno odvisni od premoga, administracije so podhranjene, fiskalni prostor pa omejen. V takšnem okolju ESG ni vprašanje ugleda ali marketinga, temveč vprašanje dostopa do trgov in kapitala. Tam, kjer se standardi resnično uporabljajo, se poslovne odločitve spreminjajo. Tam, kjer so ostali le na papirju, se spremembe dogajajo stihijsko in počasneje – najpogosteje šele, ko jih prisilijo regulativa ali cene energije.

Regija pri tem ne deli enakega tempa niti pristopa. Hrvaška poskuša predpise spraviti v prakso in na tej poti odkriva meje svojih zmogljivosti. Slovenija kaže večjo zrelost in preglednost, a tudi vse izrazitejši pragmatizem, ki kratkoročne učinke postavlja pred ambicijo. Bosna in Hercegovina prehaja skozi tranzicijo brez jasnega vodstva, opirajoč se na lokalne pobude in soočajoč se z resnimi infrastrukturnimi omejitvami. Severna Makedonija, še donedavna najambicioznejša, se vrača k fosilnim naložbam in izgublja čas za projekte, ki težko najdejo svoje mesto v razogljičenem sistemu. Srbija pa je nekje med zakonom in resničnostjo. Postavlja temelje, vendar spremembe prihajajo počasi, zavirane z energetsko odvisnostjo in fiskalno neodločnostjo.

Vse povezuje isto vprašanje – kje so danes okoljske in podnebne politike v praksi in kako dolgo lahko ostanejo v strategijah, če jih iz resničnih odločitev izrivajo kratkoročni interesi. Odgovor ni odvisen le od predpisov, temveč od zmogljivosti, pripravljenosti za merjenje dejanskih vplivov skozi verige vrednosti ter tudi od omrežij, ki lahko podpirajo obnovljive vire, in zaupanja, da podatki služijo spremembi, in ne le poročilom.

Hrvaška – med predpisi in dejansko tranzicijo

Hrvaška je v zadnjih nekaj letih formalno ujela korak z evropsko podnebno in ESG-regulativo. Na papirju je napredek viden: vse več podjetij poroča o trajnosti, odpirajo se oddelki za ESG, jezik korporativne odgovornosti pa je postal del standardne poslovne komunikacije. Toda za urejenimi tabelami in ESG-slogani se še vedno zastavlja vprašanje, ali gre za resničen preobrat ali le za birokratsko prilagoditev evropskim predpisom.

"Podjetja, navedena na seznamu ministrstva za finance, zlasti tista iz prvega in drugega kroga zavezancev, so pristopila resno – če že ne iz drugega razloga, pa zaradi zakonske obveznosti," pravi Andreja Pavlović, vodja Zavoda za trajnost in podnebno odpornost ter Zavoda za varstvo narave. "Napredek je bil dosežen, zahvaljujoč novemu regulativnemu okviru, vendar je ta napredek zdaj pod velikim vprašajem zaradi sprememb v okviru Omnibusa – še preden je imel priložnost zaživeti v praksi."

Pavlović opozarja, da se je Hrvaška šele začela prilagajati zahtevam evropske taksonomije, zdaj pa bi lahko izgubila kontinuiteto pri zbiranju in primerljivosti podatkov. "Najava zmanjšanja števila zavezancev za poročanje ter dvig praga na tisoč zaposlenih in 450 milijonov evrov prihodkov spodkopavata interese vlagateljev in EU. Evropska centralna banka je jasno povedala, da so standardizirani podatki ključni za oceno podnebnih tveganj in izvajanje denarne politike, a za ta opozorila ni bilo posluha. Prevladali so triumfalni toni, češ da bo EU postala konkurenčnejša, ker se je znebila administrativnega bremena trajnosti."

Za številna podjetja je bil prehod na standarde ESRS večji izziv, kot so pričakovali.

"Izkazalo se je, da so imele celo tiste družbe, ki so prej poročale po standardih GRI, težave pri uporabi ESRS. GRI se je pogosto uporabljal kot "meni", s katerega so izbirali le tisto, kar jim je bilo v korist, medtem ko ESRS zahteva resnično razumevanje in medresorsko sodelovanje. To pomeni, da se morajo v proces vključiti tudi finance, nabava, kadrovski oddelek, uprava in nadzorni svet – ni dovolj, da to opravlja en sam oddelek za komuniciranje," pojasnjuje Pavlović.

Dodaja, da so se podjetja prvič soočila z dejstvom, da ESG ni zgolj poročanje, temveč tudi sistem analize vplivov, tveganj in priložnosti.

"Predpostavka ESRS je, da ima podjetje že opredeljene cilje, metrike in razporeditev kapitala za njihovo doseganje. Pri nas je situacija obrnjena – večina je šele prek poročanja odkrila, kolikšen je njihov dejanski okoljski odtis in kje se skrivajo največje težave," dodaja Pavlović.

V tem se kaže tudi največji premik v praksi. "Podjetja končno razumejo, kje so njihovi dejanski vplivi na okolje in ljudi," pravi Mirjana Matešić, direktorica Hrvaškega poslovnega sveta za trajnostni razvoj (HR PSOR). "A največji odpor še vedno obstaja, ko je treba analizo razširiti na vrednostne verige. Pri večini podjetij v Evropi je namreč več kot 80 odstotkov emisij prav tam."

Z drugimi besedami – podjetja so se naučila meriti, ne pa tudi spreminjati. "Najpomembnejša motivacija na Hrvaškem je še vedno usklajenost s predpisi," pravi Matešić. "To je lahko koristen spodbujevalnik, a tudi nevarnost, saj se preveč pozornosti namenja skladnosti (compliance), premalo pa upravljanju trajnosti. Pozitivno je, da so podjetja skozi ta proces začela prepoznavati prednosti, zdaj pa imajo prvič konkretne podatke, na podlagi katerih lahko prilagodijo poslovne modele."

Matešić poudarja, da se največji odpor pojavlja pri ocenjevanju emisij v dobavnih verigah, ker to zahteva poglobljeno analizo, ki presega okvire posameznega podjetja. "Podjetja, ki ne merijo svojih dejanskih vplivov, težko sprejemajo odločitve, ki vodijo v zmanjšanje emisij. To pomeni, da bomo še naprej podnebne cilje izpolnjuvali skozi deklaracije, medtem ko se bo poslovalo enako kot doslej."

Pavlović v tem vidi tudi širšo šibkost regulativnega okvira. "Medtem ko lahko velika podjetja vlagajo v svetovalce, programsko opremo in interne ekipe, je sistem za mala in srednja podjetja preveč zapleten. Če jih izvzamemo iz obveznosti, izgubimo doslednost podatkov, če jih pustimo brez podpore, pa tvegamo neizvedbo. Rešitev je v prehodnih ukrepih in podporah, ki bi morale izhajati iz javnega sektorja."

Bloomberg Businessweek Adria

 

Prav tu pa, pravijo sogovorniki, naletimo na težavo politične volje. "Na Hrvaškem ni dovolj znanja in razumevanja za te teme," opozarja Matešić. "Regulative smo sprejeli, ker smo morali, izvajanje pa je prepuščeno gospodarstvu. Javne institucije nimajo zmogljivosti, brez sistematičnega izobraževanja pa se sprejemajo površne odločitve, ki ustvarjajo odpor do varstva okolja."

Podobno meni Galinović. "Formalna pripravljenost obstaja, toda izvedbena raven zaostaja. Naša težava ni le pomanjkanje volje, temveč tudi pomanjkanje ljudi, ki razumejo, kako povezati trajnost z gospodarstvom. Manjše države, kot je Hrvaška, imajo omejene institucionalne zmogljivosti, zato se ESG še vedno reducira na administrativno nalogo. To pa je zamujena priložnost, saj trajnost ni birokratska forma, temveč orodje za modernizacijo gospodarstva."

V E-komponenti je slika še vedno neenotna. "V nekaterih podjetjih je E resnično integriran, zlasti v tistih, ki so vključena v sistem ETS ali odvisna od naravnih virov," pravi Pavlović. "A večina še ni izračunala emisij po protokolu GHG. Brez tega pa ni niti znanstveno utemeljenih podnebnih ciljev."

Matešić dodaja, da njena kritika ni usmerjena v to, da so cilji zgolj deklarativni, temveč v to, da so pogosto premalo ambiciozni. "Napredek obstaja, vendar je premajhen za resničen prispevek k podnebni nevtralnosti. Podjetja, ki želijo biti konkurenčna, bodo morala prepoznati, da podnebna politika ni ovira, temveč okvir, ki jih vodi k večji odpornosti in dolgoročno nižjim stroškom energije."

Hrvaška je nekje med ambicijo in izvedljivostjo. Regulativa odpira pot, vendar izvedba še vedno šepa. Veliki sistemi imajo sredstva, manjši pa še iščejo način, kako jih dohiteti. "Trajnost ni razkošje, temveč nujnost," poudarja Matešić. "Če se na to ne gleda strateško, bo vsaka naslednja sprememba dražja in težja."

Slovenija – med ambicijo in pragmatizmom

Po hrvaški tranziciji, v kateri je bil regulativni okvir glavni motor sprememb, pogled proti Sloveniji razkriva zrelejši, a tudi bolj pragmatičen trg. Na prvi pogled se zdi, da so slovenska podjetja na tem področju samozavestnejša – z visoko stopnjo formalne skladnosti, večjo preglednostjo in globljim razumevanjem povezave med trajnostjo in konkurenčnostjo. Kljub temu pa se pod urejenimi poročili skriva enak izziv, s katerim se sooča preostala Evropa – razkorak med tistim, kar je zapisano v načrtih, in tem, kar se dejansko dogaja na terenu.

"Raven praks je različna in je pogosto odziv na regulativo in spodbude," pravi Tina Štrukelj, direktorica in soustanoviteljica podjetja Infinite Pure Solutions.

"Največji napredek opažamo pri ukrepih, ki neposredno znižujejo stroške, kot so energetske sanacije, vlaganja v obnovljive vire energije, povečanje učinkovitosti in elektrifikacija voznih parkov, zlasti kadar so na voljo subvencije. Mala in srednje velika podjetja v dobavnih verigah večjih kupcev se hitreje prilagajajo, saj jih zahteve partnerjev silijo k ukrepanju," pojasnjuje Štrukelj.

Tak pristop najbolje opiše slovenski ESG-pejzsaž: spremembe se zgodijo, kadar obstajajo konkretne spodbude, medtem ko strateški, dolgoročni pristopi še čakajo svoj zagon.

"Premalo se vlaga v raziskave in razvoj, osnovna produktivnost ostaja nižja od povprečja EU, trajnostni ukrepi pa se prepogosto še vedno dojemajo kot strošek namesto kot priložnost," dodaja Štrukelj. "Po podatkih Evropske investicijske banke le petina slovenskih podjetij strožje standarde vidi kot poslovno priložnost. To pomeni, da se večina še vedno odziva obrambno – na regulativo, ne na tržne trende."

V Sloveniji se, podobno kot v preostali Evropi, začetni ESG-entuziazem umirja.

"Navdušenje iz let 2021 in 2022 je zamenjal tihi preračun," pravi Štrukelj. "Podjetja se ne podijo več za trajnostnimi oznakami, temveč izbirajo poteze, ki prinašajo neposredne prihranke in stabilnost poslovanja."

Ta nov ton ne pomeni umika, temveč prilagoditev. "Zelena tranzicija se ne ustavlja, a njena hitrost ni več enaka. Vsaka odločitev, vsaka investicija in vsaka strategija se zdaj najprej preračuna. In to ni nujno slabo – kaže, da trajnostnost ni več ideal, temveč poslovna realnost."

Kljub pragmatizmu formalne ambicije ostajajo visoke. Slovenija je med redkimi državami v regiji, ki je svoj podnebni načrt opredelila z zakonom. "Evropski trend "ohlajanja" ne pomeni zmanjšanja ciljev," pojasnjuje Štrukelj. "EU je potrdila pot do podnebne nevtralnosti do leta 2050, Slovenija pa je z novim podnebnim zakonom ta cilj postavila najpozneje do leta 2045. Tak okvir podjetjem daje dolgoročno predvidljivost, ki je ključna za vlaganja."

To pomeni, da se slovenska tranzicija ni ustavila, temveč preoblikovala v natančnejši in bolj racionalen proces. ESG ni več vprašanje imidža, ampak načrtovanja stroškov in prilagajanja tveganjem. "Direktiva CSRD, standardi ESRS in taksonomija so bili katalizatorji sprememb," pravi Štrukelj. "Podjetja so prisilili k večji preglednosti, a sama preglednost ne prinaša sprememb, če za njo ne stoji dejanska strategija."

V praksi so razlike med podjetji vse bolj očitne. "Vidimo dve skupini," pojasnjuje Štrukelj. "Prvi so v zgodnji fazi – izračunavajo osnovni ogljični odtis, razumejo obsega 1 in 2 ter postavljajo prve cilje. Drugi že izvajajo merljive naložbe, pripravljajo prehodne načrte, spremljajo izvajanje in povezujejo rezultate s poslovnimi kazalniki. Ključno je, da so ti načrti povezani s poslovnim modelom, investicijami in pričakovanim donosom."

Ta povezava med strategijo in številkami je tisto, kar loči formalno skladnost od dejanske preobrazbe. "Ni dovolj zgolj meriti – treba je razumeti, kaj številke pomenijo za dolgoročno vzdržnost poslovanja," dodaja. "ESG se prepogosto skrči na poročilo, čeprav bi moral biti orodje za sprejemanje odločitev."

V prihodnjih petih letih se bo, kot pravi Štrukelj, slovenski ESG-okvir še dodatno polariziral – na tiste, ki iz ESG-ja izpeljejo resnično konkurenčno prednost, in tiste, ki ga bodo še naprej dojemali zgolj kot obveznost.

"Pričakujem, da se bosta zbiranje podatkov in poročanje razširila, da bodo rasli praktični ukrepi z neposrednim finančnim učinkom ter da se bodo postopoma razvijala vlaganja v raziskave in razvoj. Ključni bodo zagotovljeno financiranje, pritisk v dobavnih verigah in rast notranjih kompetenc," pojasnjuje Štrukelj.

V tem procesu postane odločilna notranja motivacija. "Podjetja, ki so ESG vgradila v svojo strategijo, lažje privabljajo kapital in zaposlene. Tista, ki so ga pustila zgolj kot formalno nalogo, imajo vse več težav pri pogajanjih z bankami, partnerji in kupci. Finančne institucije danes ESG-podatkov ne zahtevajo več zato, ker morajo, ampak ker jih štejejo za indikator stabilnosti in odpornosti podjetja."

Zaradi tega je v Sloveniji premik vse bolj opazen. Na trajnost se namreč ne gleda več skozi moralni okvir, temveč kot na vprašanje poslovne logike.

"Trajnost ni več kampanja, ampak poslovna realnost," zaključuje Štrukelj. "Na koncu dneva gre za preprosto vprašanje – ali zelena odločitev prinaša nižje stroške, večjo učinkovitost in varnost poslovanja. Ko je odgovor da, ESG preneha biti obveznost in postane prednost."

Bloomberg Businessweek Adria

 

BiH – med inercijo in improvizacijo

Medtem ko se Slovenija sooča s pragmatičnim pristopom k trajnosti, Bosna in Hercegovina živi tranzicijo brez krmila. Na papirju obstajata podnebna in energetska politika, ki pa v praksi delujeta bolj kot zbir deklaracij, in ne kot smernice. Država z enim od največjih deležev premoga v energetskem miksu v jugovzhodni Evropi se danes dejansko dekarbonizira po inerciji – ne zaradi strateškega načrta, temveč ker premoga preprosto zmanjkuje.

"Proces opuščanja premoga v BiH poteka naravno, ne strateško," pravi Mirza Kušljugić, predsednik upravnega odbora Centra za trajnostno energetsko tranzicijo ReSET in profesor na Elektrotehniški fakulteti v Tuzli. "Premoga je vedno manj, zato je manjša tudi proizvodnja. Vlade so bile odločene za boj proti podnebnim spremembam, a brez resnih premikov, zlasti v elektroenergetskem sektorju."

Kušljugić pojasnjuje, da je tisto, kar se v Hrvaški in Sloveniji dogaja prek predpisov in načrtov, v BiH posledica spontanih okoliščin.

"Dekarbonizacija se tu ne izvaja, ker obstaja strategija, ampak zaradi omejitev – pomanjkanja virov in delovne sile, zastarelih obratov in rasti cene premoga. To je pasivni prehod, ne aktivna tranzicija."

Tak proces ima tudi svoje paradokse. Rudniki in termoelektrarne, ki so desetletja tvorili hrbtenico industrije, danes delujejo z minimalnimi zmogljivostmi, država pa še ni pripravila načrta pravične tranzicije za regije, ki bodo ostale brez teh delovnih mest.

"Dekarbonizacija se dogaja, a brez načrta, brez socialne komponente in brez koordinacije," pravi Kušljugić. "To pomeni, da bo strošek sprememb padel na delavce in lokalne skupnosti, namesto da bi bil razporejen skozi javne politike."

Kljub institucionalni inerciji se v državi vseeno dogajajo premiki – od spodaj navzgor, ne od zgoraj navzdol. "Energetska učinkovitost napreduje "sama od sebe". Stavbe se gradijo kakovostneje, izolacija je boljša, čeprav to v BiH ni predpisano kot v EU," pojasnjuje Kušljugić. "Del projektov se izvaja pod pritiskom mednarodnih finančnih institucij, kot sta Svetovna banka in EBRD. Vidimo sanacije šol in bolnišnic. Ni spektakularno, a premiki obstajajo in zavest je večja."

Hiše z boljšo izolacijo, šole z novimi okni, bolnišnice s sončnimi paneli – paradoksalno, to so najbolj konkretne oblike klimatske politike v državi.

"Cene sončnih panelov so danes take, da namestitev ne more ustaviti nihče več," pravi Kušljugić. "Skoraj ni podjetja v BiH, ki nima na strehi 30, 50 ali 100 kilovatov. To je resnični premik proti obnovljivim virom, vendar brez kakršnekoli koordinacije. Dekarbonizacija se izvaja na lokalni ravni, brez državne strategije."

Z drugimi besedami, država bolj spremlja kot vodi. Regulativni okvir zaostaja, energetske strategije so zastarele, odgovornost je razpršena med entitete.

"Institucije nimajo kapacitet za izvajanje evropskih politik, entitetne vlade pa pogosto sledijo nasprotnim prioritetam. To ustvarja institucionalni vakuum, kjer je vsaka pobuda odvisna od posameznikov, občin ali zunanjih donatorjev."

Hkrati infrastruktura države težko sledi spremembam, ki se dogajajo. "Zaostajamo pri pripravi prenosnega in distribucijskega omrežja ter digitalizaciji – pametna omrežja, monitoring, energetsko upravljanje. Brez tega bo tranzicija počasna in neučinkovita," opozarja Kušljugić.

Posledice tega zaostajanja so konkretne. Stotine novih fotonapetostnih sistemov se ne more priključiti, ker omrežje nima kapacitete. "To ozko grlo ima tudi gospodarske posledice. Energetsko intenzivne industrije – jeklo, cement, aluminij – bodo kmalu najbolj prizadete z mehanizmom CBAM. Investitorji iščejo zagotovljeno zeleno energijo, ki je naše države ne morejo ponuditi. Zato tuja podjetja odhajajo. Deloma je prav Arcelor Mittalov umik iz BiH povezan s tem," dodaja.

Kušljugić meni, da pomanjkanje zelene infrastrukture ni več le podnebno vprašanje, ampak vprašanje konkurenčnosti. "Brez vlaganj v modernizacijo omrežja BiH tvega, da ostane energetski otok, zunaj evropskih tokov kapitala in trgovine."

Ko pride do transporta, je situacija še slabša. "Elektrifikacija se pri nas še ni niti začela," pravi Kušljugić. "Brez spodbud, brez polnilnic in brez prilagojenega omrežja se težko začne sama od sebe. Trenutno električni prevoz v BiH obstaja le v zametkih, a če država ne uvede spodbud, jih ne bo več."

To pomeni, da BiH tudi na tem področju ostaja na robu regionalne tranzicije – medtem ko Hrvaška gradi infrastrukturo in spodbujevalne modele, Slovenija širi e-mobilnost prek lokalnih pobud, BiH še ni opredelila osnovnih korakov.

"Največja ovira je premalo informiranja in izobraževanja," pravi Kušljugić. "Ni nam uspelo podnebne spremembe predstaviti kot razvojno priložnost in ekonomsko nujnost. Ljudje še vedno mislijo, da gre za okoljsko, ne pa ekonomsko vprašanje."

Zaradi takšnega dojemanja klimatska politika ostaja brez politične podpore. BiH še vedno nima nacionalnega načrta za podnebno nevtralnost, entitetne energetske strategije pa so nepovezane. Medtem se trg spreminja – EU uvaja strožje standarde, industrijski partnerji zahtevajo nizkoogljične izdelke, finančne institucije pa vse pogosteje zavračajo projekte, ki ne izpolnjujejo ESG-kriterijev.

"Če ne vzpostavimo koordinacije med entitetami, javnimi podjetji in lokalnimi skupnostmi, bo tranzicija ostala zbirka parcialnih pobud," zaključuje Kušljugić. "Vsako leto neodločnosti povečuje ceno prihodnjih sprememb. Ko bo prišel čas za prilagoditev, pa bo prepozno in predrago."

Bosna in Hercegovina tako ostaja država, kjer se dekarbonizacija izvaja, a brez načrta. Do sprememb prihaja prek zasebnih vlaganj, lokalnih projektov in rastoče zavesti državljanov. A brez državne strategije, brez vlaganj v omrežje in brez političnega vodstva bo ta tihi premik premalo močan, da bi spremenil celoto.

Severna Makedonija – med obljubami in vrnitvijo na staro

Še pred nekaj leti je bila Severna Makedonija primer države, ki je razmišljala pred svojim časom. Nacionalna energetska strategija in Načrt za energijo in podnebje sta napovedovala zaprtje termoelektrarn Bitola, Oslomej in Negotino do leta 2029, politična retorika pa je bila jasna: država se oddaljuje od premoga in stremi k podnebni nevtralnosti do leta 2050. To je bila ena najpogumnejših obljub na Balkanu – prvič je država zunaj Evropske unije določila konkreten rok za popolno opustitev premoga.

Danes je ta slika videti povsem drugače. "Ne gre le za čakanje, ampak za korake v nasprotno smer," pravi Davor Pehčevski, koordinator za energijo za Balkan pri CEE Bankwatch Network. "Zaradi energetske krize je bila termoelektrarna Negotino ponovno zagnana, kar je stalo milijone evrov. Oslomej bi moral biti zaprt že dolgo, mi pa še vedno uvažamo premog za njeno delovanje. Letos je ESM sprožil celo formalni postopek za odpiranje novega premogovnika v Živojnu."

S tem je Severna Makedonija naredila obrat, ki ni le časovna zamuda, ampak simbolična vrnitev k starim praksam. "To so koraki, ki stanejo veliko denarja, pa tudi veliko izgubljenega časa," opozarja Pehčevski. "Namesto da bi se uresničili konkretni projekti v skladu z ambicioznimi načrti, država vlaga v zastarele sisteme, ki bodo kmalu neuporabni."

V nasprotju z državami, ki so krizo izkoristile za pospešitev vlaganj v obnovljive vire, je Makedonija znova investirala v fosilno energijo. V trenutku, ko so sončne in vetrne elektrarne cenejša in hitrejša rešitev, je država zapravila milijone evrov za vzdrževanje termoelektrarn.

Bloomberg Businessweek Adria

 

"Proizvodnja iz fosilnih goriv prevladuje, ker država ne uvaja ukrepov za zmanjšanje in nadzor onesnaževanja," pravi Pehčevski. "To so obveznosti, ki bi morale biti izpolnjene že leta 2017 in 2018, a so jih "odpustila" vlaganja v elektrarne in rudnike, zaradi česar je premog ostal nerealno poceni in konkurenčen."

Formalno cilji še vedno obstajajo – popolna dekarbonizacija do leta 2050 in 38 odstotkov energije iz obnovljivih virov do leta 2030. A vsaka nova investicija v fosilna goriva državo oddaljuje od tega cilja. "Če vsaka večja investicija v fosilna goriva potrebuje približno 30 let za povrnitev, je vsaka nova taka investicija ekonomsko neizplačljiva," pojasnjuje Pehčevski.

V državi se vse pogosteje govori o prehodnem plinu, a Pehčevski meni, da je tudi to napačna smer. "Velik del kredita in državnih jamstev je že porabljen za novo plinsko infrastrukturo," pojasnjuje. "To je popolnoma nezdružljivo z obveznostjo dekarbonizacije. S tem pristopom smo le poglobili odvisnost od fosilnih virov."

Ta obrat proti plinu je še zlasti zaskrbljujoč, saj EU vse bolj omejuje javno financiranje plinskih projektov, kar pomeni, da bodo makedonske investicije kmalu zunaj evropskih razvojnih prioritet in brez dostopa do ključnih skladov.

"Namesto da bi evropske sklade uporabili za modernizacijo in energetsko učinkovitost, jih trošimo za podaljševanje življenjske dobe fosilnih sistemov," pravi Pehčevski.

Medtem ko država vlaga v plin, obnovljivi viri rastejo, zahvaljujoč zasebnemu sektorju. "Rast proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov trenutno poganja zasebni sektor," pojasnjuje Pehčevski. "Državno elektrogospodarstvo ESM v veliki meri stagnira s starimi načrti in projekti. Za dolgoročno stabilnost sistema se moramo usmeriti k decentralizirani proizvodnji iz obnovljivih virov."

Ta decentralizacija ni le tehnično vprašanje, ampak tudi politična odločitev. "Če država ohrani fokus na velikih, centraliziranih objektih, bo zamudila priložnost za razvoj mreže manjših, odpornejših sistemov, ki lahko odgovorijo na podnebna tveganja in tržne šoke."

Tudi zasebna vlaganja niso dostopna vsem. "Obstajajo krediti za energetsko učinkovitost, ki jih ponujajo nekatere banke, predvsem prek programa GEFF Evropske banke za obnovo in razvoj," pravi Pehčevski. "Ti krediti vključujejo tudi subvencijo za obresti, včasih še del stroškov, a so dostopni le srednjemu sloju. Več kot polovica prebivalstva ne spada vanj, oni potrebujejo mnogo resnejšo podporo."

Z drugimi besedami, zelena tranzicija v Makedoniji postaja vprašanje družbenega razreda. Medtem ko ima srednji sloj dostop do kreditov in subvencij, ostajajo revnejši državljani izključeni. "Brez programov, ki omogočajo vlaganje v energetsko učinkovitost in obnovljive vire tudi ljudem z nižjimi prihodki, bo tranzicija počasna in socialno nepravična," zaključuje Pehčevski.

Nova evropska pravila bi lahko imela resne posledice za makedonsko gospodarstvo. CBAM, mehanizem za prilagoditev cen ogljika na mejah, ki bo v celoti začel veljati leta 2026, bo pomenil, da bodo morala podjetja, ki izvažajo v EU, plačevati davek na ogljik. "Ker je EU naš največji trgovinski partner, je to lahko močan udarec, ki ga je mogoče ublažiti le z odstranitvijo fosilnih virov iz proizvodnje," opozarja Pehčevski.

Zavedanje o tem pa je še vedno slabo. Medtem ko nekatera podjetja razmišljajo o vlaganjih v obnovljive vire, da bi se izognila dodatnim stroškom, državna politika še vedno promovira plin kot prehodno rešitev.

"Dodajanje plinskih elektrarn in plinifikacija gospodinjstev bosta situacijo le poslabšala. Tudi če uvedemo nacionalni davek na ogljik, da bi se izognili CBAM, bodo posledice za dobičkonosnost ESM enake," pravi Pehčevski.

Na koncu Pehčevski meni, da bo prav regulativa postala glavni motor sprememb, saj trg ne bo več toleriral odlašanja. "Glavni spodbujevalec ne bo zavest, ampak nujnost. Regulativa bo določila, katere naložbe so dolgoročno donosne in trajnostne, in katere niso več."

S tem se je Severna Makedonija znašla v paradoksalnem položaju – država, ki je bila med prvimi, ki je obljubila odmik od premoga, zdaj vlaga v plin. Ideali ostajajo, praksa pa se je vrnila na staro.

Kljub temu zasebni sektor kaže odpornost. Sončne elektrarne rastejo v Pelagoniji in Štipu, lokalne skupnosti ustanavljajo energetske zadruge, energetska učinkovitost pa postaja vse bolj aktualna tako v urbanih kot v ruralnih območjih. Tako kot v BiH se tranzicija dogaja, a brez državne podpore.

Srbija – med zakonom in fiskalno resničnostjo

Srbija pri podnebnem prehodu še vedno zaostaja, predsednik Fiskalnega sveta Blagoje Paunović pa opozarja, da morata podnebna in energetska politika postati absolutni prednostni nalogi vlade, če želi država začeti dohitevati evropske cilje. Fiskalna politika bi morala po njegovih besedah postati pomembno orodje prehoda – in sicer prek reform na prihodkovni strani z uvedbo obdavčitve emisij CO₂ ter z usmerjanjem večjega dela proračunskih izdatkov v podnebne in energetske cilje.

Po pariškem sporazumu se je Srbija zavezala, da bo do leta 2030 zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 33 odstotkov glede na leto 1990, vendar so se med letoma 2010 in 2023 emisije zmanjšale le za tri do štiri odstotke. V istem obdobju je Evropska unija emisije zmanjšala za približno 30 odstotkov glede na leto 2005 in se pripravlja na uvedbo mehanizma CBAM, ki bo od leta 2026 uvedel ogljično dajatev za uvožene izdelke iz držav, ki nimajo primerljivih sistemov obdavčitve.

Za Srbijo to pomeni, da bodo izvozniki v sektorjih jekla, aluminija, cementa, gnojil in električne energije morali dokazovati raven emisij svojih izdelkov, pri čemer se strošek ocenjuje na 150 do 200 milijonov evrov letno do leta 2030. Največje breme nosi elektroenergetski sektor, v katerem EPS še vedno proizvaja večino električne energije iz lignita, kar obremenjuje tudi številne industrije, ki so od te elektrike odvisne.

Zato je v pripravi nov sistem obdavčitve emisij, ki naj bi od začetka leta 2026 uvedel davek v vrednosti štiri evre na tono CO₂ za domače proizvajalce, skladno s predlogom Zakona o davku na emisije toplogrednih plinov. S tem bi Srbija prvič dobila nacionalni okvir za pobiranje ogljične dajatve, vendar bo treba šele videti, ali bo EU tak sistem priznala in domačim izvoznikom omogočila znižanje obveznosti po CBAM.

ESG-praksa v Srbiji je medtem še v zgodnji fazi. Po podatkih Ministrstva za finance je poročanje o trajnosti obvezno za 221 veliko podjetje, vendar analize kažejo, da je komponenta upravljanja (G) še vedno najšibkejši člen. V letih 2021 in 2022 več kot tretjina poročil ni vsebovala nikakršnih podatkov o upravljavskih praksah. Novi evropski standardi (ESRS) bi lahko dodatno obremenili sistem, ki se še vedno prilagaja obstoječim zahtevam.

Srbija je torej v fazi, ko podnebne obveznosti obstajajo, vendar je njihovo izvajanje še vedno razdrobljeno. Regulativni okvir se počasi gradi, toda brez odločnejše fiskalne politike in modernizacije energetskega sektorja bo prehod ostal bolj zakon kot resničnost.

Nova realnost zelene tranzicije

Če seštejemo vse skupaj, je jugovzhodna Evropa danes na točki, kjer se nekdanja ambicija spreminja v tiho preizpraševanje. Predpisi obstajajo, cilji so zapisani, institucije delujejo, a ritem sprememb je vse počasnejši. Obljube o hitrem opuščanju fosilov in podnebni nevtralnosti do leta 2050 je zamenjala pragmatična vsakdanjost – računi, roki in omejene zmogljivosti. Trajnost ni več slogan, ampak skupek tehničnih nalog, ki se izvajajo, da se zadovolji formalnost, medtem ko se smisel tranzicije vse težje prepozna.

Evropa kot celota doživlja podoben "utrip''. Zeleni načrt ni več simbol prihodnosti, ampak strošek sedanjosti. Regulativa je ostala, entuziazem pa se je izčrpal v birokratskih postopkih in neskončnih tabelah. To ne pomeni, da se zgodba ustavlja, le da se je spremenila. Tranzicija danes ni videti kot revolucija, ampak kot niz majhnih, previdnih premikov.

V tem utrujenem obdobju se skriva nova lekcija. Trajnost se ne gradi na velikih obljubah, temveč na doslednosti. Tranzicija ni več vprašanje načrtov, ampak vztrajnosti in sposobnosti napredovanja tudi, ko politični zagon izostane. Največje tveganje ni več neznanje, temveč opustitev ambicij. Podnebne politike niso izgubile smisla, izgubile so le pozornost.

Regija se tako premika počasneje, kot so predvidevali strateški načrti, a se kljub temu premika. Spremembe se dogajajo tiho, na ravni mest, skupnosti in podjetij, ki so spoznala, da čakanje ni opcija. Zeleni načrt Evrope ni izginil, le premaknil se je – iz govorniških dvoran v vsakdan, tam, kjer se odločitve spreminjajo v resničnost.

Naložbe v obnovljive vire ter energetske obnove stavb in lokalne projekte niso več vprašanje imidža, ampak preživetja. Kapitalski trg že razlikuje med tistimi, ki so spremembo sprejeli, in tistimi, ki jo odlagajo, cena neukrepanja pa postaja vse bolj očitna. Sprememba je morda počasna, a tudi ta počasnost ima svojo vrednost, saj vsaka postavljena sončna plošča, vsaka obnovljena stavba in vsak ukrep za varčevanje z energijo pomeni razliko, pa čeprav majhno.

Morda prav tu tiči nova realnost podnebnih politik – ne v velikih načrtih in simbolih, ampak v trajnih navadah. V regiji, ki ne verjame več v hitre rešitve, trajnost postaja tisto, kar ostane, ko vsi veliki načrti utihnejo – počasna, nedovršena, a edina pot, ki še vodi naprej.

Pri besedilu so sodelovali Aleksandar Lukić (Slovenija), Svjetlana Šurlan (BiH) in Nataša Hadžispirkoska Stefanova (Severna Makedonija).