Nekateri evropski voditelji so skorajda začutili določeno mero olajšanja, ko se je uradni izid vrha na Aljaski sredi avgusta skrčil na veliko lepih besed brez konkretnega sporazuma med Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom. Za Evropejce se najhujši scenarij – ameriško-ruski vseobsegajoči sporazum, s katerim bi bila Ukrajina prisiljena, da zaradi hitrega miru takoj odstopi dele ozemlja Rusiji – ni zgodil. Toda olajšanje evropskih elit se zdi kot kolosalna napaka v presoji, saj se z oddaljevanjem od vrha na Aljaski s tega dela arktičnega kroga približuje svojevrstna '’ledena doba'’ za evropske interese.
Srečanje predsednika ZDA in Ruske federacije morda ni prineslo trenutnega preboja za ustavitev vojne v Ukrajini in ponastavitev ameriško-ruskih odnosov, a je skupaj z neugodnim sporazumom z ZDA glede carin za EU to jasen korak v čas, ko ne bo imela popolnega nadzora nad lastno prihodnostjo.
Ameriški Politico in komentator bruseljskega portala Euractiv vsak v svoji analizi opozarjata, da se Evropski uniji pravzaprav približuje stoletje ponižanja, podobno tistemu, ki je doletelo Kitajsko, ko so jo v 19. stoletju opustošile kolonialne sile.
In res so osupljive podobnosti sedanjega trenutka z letom 1842, ko je po porazu proti Britancem v prvi opijski vojni kitajska dinastija Qing podpisala sporazum, s katerim se je začelo obdobje, daljše od sto let, ko je bila Kitajska tako rekoč prisiljena v tuje politično zatiranje in kolonialni nadzor nad svojo trgovinsko politiko.
To je bil le eden izmed številnih tako imenovanih neenakih sporazumov, v katerih so vojaške in tehnološke velesile tistega časa – Rusko cesarstvo, Nemško in Japonsko cesarstvo, Velika Britanija in Francija – enostransko vsiljevale pogoje Kitajski, da bi zmanjšale svoje ogromne trgovinske primanjkljaje. Vse skupaj pa je bilo predstavljeno kot dogovor s Kitajsko, ne kot vsiljena rešitev.
Skoraj dve stoletji pozneje se zgodovina ponavlja, le da protagonist tokrat ni Kitajska, ampak EU. Dejstvo, da je Trump privolil v vrh, čeprav Putin v bistvu ni izpolnil nobenega od pomembnejših prej postavljenih predpogojev, in da ne Ukrajinci ne evropski zavezniki niso sedeli za mizo v vojaški bazi v Anchorageu, priča, da se je o prihodnosti Ukrajine in celotne stare celine razpravljalo, kot je dejal nemški kancler Friedrich Merz, "prek glav Evropejcev in Ukrajincev".
Bloomberg
Trumpova ušesa so bila gluha za zahteve evropskih voditeljev, da bi se vrha udeležil vsaj ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. To niti ne preseneča. Putin pogajanja z Zelenskim zavrača, ker ga šteje za nelegitimnega predsednika, Trump pa je obenem prepričan, da ima s Putinom pomembnejše posle od same Ukrajine in da ga lahko pritegne na svojo stran.
Trumpove želje
To, da je bila za lokacijo prvega srečanja obeh predsednikov v Trumpovem drugem mandatu izbrana 49. ameriška zvezna država, je pomenilo več kot simboliko – med drugim zato, ker je Rusija sredi 19. stoletja prodala Aljasko ZDA. Lokacija je bila signal Ukrajini, da se lahko mir "kupi" z odstopom ozemlja.
Aljasko je leta 1867 ruski car Aleksander II. prodal Američanom za 7,2 milijona dolarjev, saj je menil, da je to oddaljeno rusko oporišče preveliko finančno breme za obrambo cesarstva. Polegtega je car menil, da v primeru nove vojne obstaja nevarnost, da ga zaseže Velika Britanija, in je zato bolje ublažiti tveganja tako, da Aljasko proda ZDA, ki so bile tedaj v prijateljskih odnosih z Rusijo. Danes ima ta ameriška zvezna država letni bruto družbeni proizvod okoli 50 milijard dolarjev in ni le simbolika, saj se na tem arktičnem območju, kot je poudaril Trump, križajo ameriški in ruski interesi.
In prav to križanje interesov je bilo za Trumpa po vrnitvi v Belo hišo pomembnejše kot vprašanje pravičnega miru v Ukrajini. Zato se je že med njegovim prvim letošnjim telefonskim pogovorom s Putinom več govorilo o "specifičnih področjih sodelovanja", kot je potencialno sodelovanje pri energetskih projektih na Arktiki, kot pa o konkretnih korakih do miru v Ukrajini. Svoj cilj širjenja ameriškega vpliva na Arktiki je Trump jasno pokazal že prej, ko je vztrajal, da ZDA prevzamejo Grenlandijo od Danske, pri tem pa ni želel izključiti uporabe vojaške sile ali gospodarskih pritiskov, da bi prevzel nadzor nad ogromnim otokom, bogatim z rudami in kritično pomembnimi materiali, ki ima obenem strateško pomembno lego.
Na vrhu na Aljaski so, kot so izvedele svetovne agencije, med drugim govorili o ponovnem vstopu ExxonMobila v skupno vlaganje z ruskim plinskim velikanom Gazpromom, o ruski kupčiji z ameriško opremo za utekočinjen plin in ameriškem nakupu ruskih ledolomilcev.
Skratka, z organizacijo vrha s Putinom je Trump želel Rusijo strateško vsaj malo odmakniti od Kitajske in jo pritegniti k ZDA, hkrati pa ustaviti vojno v Ukrajini, kar je obljubil v predvolilni kampanji in kar bi ga, menijo njegovi apologeti, lahko približalo Nobelovi nagradi za mir.
Putinovi aduti
Da je Arktika Putinov adut za obnovitev sodelovanja s Trumpovo Ameriko, ne da bi pri tem žrtvoval svoje cilje v Ukrajini, potrjujejo tudi komentarji ruskih novinarjev, kritičnih do Kremlja. Eden od njih, Dmitrij Kolesev, je pred kratkim ocenil, da nameravajo ZDA pograbiti naravne vire na obeh frontah – na ruski strani z Arktike in na ukrajinski strani prek sporazuma o kritično pomembnih mineralih.
Poleg tega je za ameriški Politico tudi direktor ruskega državnega sklada za neposredne naložbe (RDIF) Kiril Dmitrijev, ki je v rusko-ameriških pogajanjih zadolžen za gospodarska vprašanja, poudarjal pomen tega sodelovanja z navedbo, da so ameriška podjetja od začetka vojne izgubila 300 milijard dolarjev zaradi umika z ruskega trga. Hkrati je ruski predsednik v izjavah poudarjal, da Kremelj v mirovnih pogajanjih ne bo odstopil od cilja, da ni ruski le Krim , temveč tudi štiri vzhodne ukrajinske regije, kjer ruska vojska postopoma napreduje in trenutno nadzoruje približno tri četrtine njihovega ozemlja.
Če bo Rusija vzpostavila energetsko sodelovanje z ZDA na Arktiki, bo to po oceni geostrategov povečalo njen geostrateški pomen, saj je Peking ne bo mogel več obravnavati kot "mlajšo partnerico" Kitajske. Preprosto povedano, Rusija je za Kitajsko edina vstopnica na Arktiko, saj je preostanek pod nadzorom članic Nata. Arktika pa postaja geopolitično in geoekonomsko vse pomembnejša ne le zaradi nafte in plina, temveč tudi kot nova, krajša pomorska trgovska pot iz Azije v Evropo, ki so jo podnebne spremembe naredile plovno.
Poleg tega so Putinovi aduti tudi to, da Ameriki ponuja dostop do redkih mineralov z ukrajinskih ozemelj, ki so pod nadzorom ruske vojske. Že v prvem letošnjem telefonskem pogovoru je Putin Trumpu med drugim ponujal, da bi državi skupaj kopali aluminij in ga pošiljali v Ameriko, s čimer bi se cene te rude stabilizirale, ZDA pa bi bile v strateški prednosti.
Druga hladna vojna
S temi aduti Putin očitno poskuša kupiti čas, medtem ko Trumpu govori to, kar ta želi slišati. Trump se namreč zanima za nov začetek ameriško-ruskih odnosov ne le zaradi ameriških finančnih interesov, temveč tudi v kontekstu tako imenovane druge hladne vojne med ZDA in Kitajsko z Rusijo. Trump si prizadeva razdvojiti ta dvojec, ki ga je nekdanja direktorica Avstrijskega inštituta za evropske in varnostne zadeve Velina Čakarova poimenovala Zmajomedved (DragonBear), s čimer je označila naraščajočo usklajenost potez in strateško partnerstvo Pekinga in Moskve. V tem kontekstu je treba razumeti njegove poteze glede Ukrajine ter pripravljenost, da delno sprejme Putinovo razlago o vzrokih vojne – od »načrtovane protiruske integracije Ukrajine v zahodne institucije« do erozije ruskega vpliva v vzhodni Evropi.
Bloomberg
Z odlaganjem uvedbe sekundarnih sankcij proti Rusiji, s katerimi bi bili kaznovani vsi, ki poslujejo z njo, poskuša Trump ohraniti dobre odnose s Putinom, saj očitno še vedno verjame, da lahko razdvoji "Zmajomedveda".
Na drugi strani pa Evropejci poskušajo obdržati vsaj nekaj vpliva na lastno varnost, zato se skupaj s Kanadčani in Avstralci v okviru Koalicije voljnih trudijo utrditi obveznosti glede morebitnih mirovnih sil, ki bi vstopile v Ukrajino po sklenitvi prekinitve ognja v vojni, ki jo je Rusija začela pred tremi leti in pol.
In medtem ko je veliko evropskih držav pripravljenih poslati svoje enote na mirovno misijo v Ukrajino, je uradni Washington to zavrnil, vendar se je strinjal, da bo pomagal na drugačne načine. Kot je pred kratkim poročal britanski dnevnik Financial Times, so ameriški uradniki evropskim sogovornikom dejali, da bodo ZDA prispevale strateške zmogljivosti, kot so obveščevalne službe, nadzor in izvidništvo, poveljevanje in nadzor ter sredstva protizračne obrambe.
"Ne bo dovolj imeti peščico generalov in manjše vojaške enote na poveljniškem mestu v Ukrajini," je za Reuters dejal polkovnik Andre Wuestner, šef Združenja nemških oboroženih sil, in poudaril, da bo potrebnih najmanj deset tisoč vojakov za daljše obdobje.
Profil zmagovalca
Medtem ko Zelenski trdi, da je od Zahoda prejel zagotovila, da bodo varnostna jamstva Ukrajini »podobna členu 5« washingtonske pogodbe, ki določa kolektivno obrambo – torej da se napad na eno članico Nata šteje kot napad na vse –, analitiki opozarjajo, da je zelo negotovo, ali bi ZDA v resnici branile Ukrajino na tak način, se pravi tisti njeni del, ki ni pod ruskim nadzorom.
"Pri Trumpu nikoli ne moreš biti prepričan. On je spremenljiv," je za Al Jazeero dejal politolog Theodoros Tsikas, ki verjame, da politična realnost Trumpa omejuje, da ne zaide preveč v Putinov tabor. "Prvič, želi, da se vojna v Ukrajini reši, da bi lahko nadaljeval gospodarsko sodelovanje z Rusijo na področju energetike in mineralnih bogastev. Drugič, osvoboditi želi ameriške enote v Evropi, da bi jih znova poslal v Azijo."
Izvajajoč takšno pirueto, kot pravi Tsikas, Trump "ne more dopustiti, da bi se Ukrajina porušila v njegovih rokah, saj bi to imelo ogromno politično ceno v Združenih državah", podobno kot jo je plačal nekdanji ameriški predsednik Joe Biden, ko je nenadoma umaknil ameriške enote iz Afganistana.
"Torej, tudi Trump ima omejitve. Profil, ki ga prodaja, je profil zmagovalca. Če bi utrpel velik poraz, bi se ta podoba porušila," je dejal in dodal, da je zaradi tega Trump pripravljen ponuditi Evropi varnost, a ne zastonj.
V trgovinskem sporazumu med Trumpom in predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen se je EU že zavezala, da bo kupila ameriško orožje v vrednosti 700 milijard evrov in še 100 milijard evrov vredno orožje za Ukrajino.
Na drugi strani pa tudi Putin poskuša ohraniti profil zmagovalca tako, da podaljšuje diplomatska pogajanja, hkrati pa stopnjuje vojaške akcije s ciljem, da do konca leta osvoji celoten Donbas. Čeprav Zelenski trdi, da mu to ne bo uspelo, je pomenljivo, da je vrhovni poveljnik ukrajinske vojske Oleksander Sirski dejal, da ima Rusija na prvi bojni črti najmanj "trikrat več" sil in virov kot Ukrajina, "na glavnih odsekih fronte pa celo štirikrat do šestkrat več". Po njegovih besedah Rusi uporabljajo taktiko plazečega napredovanja, z majhnimi pehotnimi skupinami, ki poskušajo prodirati v vasi, izkoriščajo prostore med položaji in se izogibajo neposrednemu spopadu.
Ko se proučijo vsi trgovinski in varnostni sporazumi, je analitikom jasno, da Trumpova politika vodi v jasno politično, gospodarsko in varnostno podrejanje EU, v katerem je EU prisiljena izbirati med ZDA in "Zmajomedvedom". Kar se tiče Ukrajine, pa ni daleč od resnice izjava madžarskega premierja Viktorja Orbána, da bo Ukrajina po pogajanjih o varnostnih jamstvih razdeljena.
"Kot da je usoda Ukrajine že odločena. Danes Evropa "elegantno" govori o varnostnih jamstvih, a ta v bistvu pomenijo razdelitev Ukrajine. Rezultat bodo ruska cona, demilitarizirana cona in zahodna cona. Ruska cona že obstaja. Zdaj se razpravlja le o tem, koliko regij bo zajela," je dejal Orbán za madžarski časnik Magyar Nemzet ter se zavzel, da bi voditelji EU odšli v Moskvo in sklenili varnostni sporazum z Rusijo kot "edino realno pot do miru".
Medtem pa tudi uradna Budimpešta očitno razume nov geopolitični kontekst, v katerem se svet deli na dva strogo ločena tabora – ameriškega in kitajsko-ruskega – in v katerem je Evropa del ameriškega sveta in se ne bo mogla več zanašati na Rusijo. Konkretno, Madžarska je podpisala desetletni sporazum o oskrbi s plinom s podjetjem Shell, kar je prvi madžarski korak k diverzifikaciji virov energije, ki jih trenutno dobiva izključno iz Rusije.
.webp){kind=icon}
Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...