Trumpovo 'vrtanje' v svetovno zeleno agendo

Donald Trump je požel navdušenje svojih političnih privržencev, zamrznjene izraze na obrazu zagovornikov boja proti podnebnim spremembam in val šaljivih memov na družbenih omrežjih, ko je v svojem inavguracijskem govoru razglasil nacionalno energetsko izredno stanje in izjavil: "Mi bomo vrtali, dragi, vrtali." ('drill, baby, drill'). Čeprav je med ameriškimi republikanci krožil že od leta 2008, je Trumpova uporaba tega slogana v predvolilni kampanji in inavguracijskem govoru kot obljuba o povečanju ameriških kapacitet za črpanje in izvoz nafte ter plina verjetno najizraziteje pokazala, kako zelo se bo njegov drugi mandat razlikoval od prvega. 

Na prvi pogled se zdi vse podobno. Tudi pred osmimi leti je Trump obljubil in nato izvedel izstop ZDA iz Pariškega sporazuma, ključnega mednarodnega dogovora o boju proti podnebnim spremembam. Tudi pred osmimi leti je zagovarjal proizvodnjo fosilnih goriv in zanikal vpliv izpustov toplogrednih plinov na podnebne spremembe. Prav tako je že v prvem mandatu ustavil finančno podporo industriji obnovljivih virov energije in zeleni tranziciji ter odpravil predpise, ki jih je označil kot "vojno proti premogu, plinu in nafti". 

A čeprav so danes njegova retorika in odločitve podobne tistim iz prvega mandata, ZDA in svet nista več enaka kot leta 2017. Prvič, ves svet je na področju obnovljivih virov energije, predvsem sončnih panelov in vetrnih turbin, v zadnjih letih močno napredoval. Poleg tega je ena glavnih skrbi vodilnih v tehnoloških podjetjih zagotovitev čim večjih in čim cenejših količin električne energije, saj umetna inteligenca 'srka' nepredstavljive količine elektrike. Prav tako velik porabnik energije so kriptovalute in podatkovni centri, ki so hrbtenica visokotehnološkega gospodarstva prihodnosti. 

Po ocenah Mednarodne agencije za energijo bi se poraba elektrike za podatkovne centre, umetno inteligenco in kriptovalute lahko med letoma 2022 in 2026 podvojila ter dosegla raven celotne porabe električne energije Japonske, četrte največje svetovne gospodarske sile. 

Zato ne preseneča, da so najbogatejši Američani, kot sta Jeff Bezos in Bill Gates, že začeli vlagati v jedrske elektrarne, da bi svojim tehnološkim velikanom zagotovili izjemno velike količine energije. 

Obenem pa je hladna vojna med ZDA na eni strani ter Kitajsko in Rusijo na drugi strani danes že v precej bolj napredni fazi. Trgovinska vojna in oblikovanje dveh ločenih ekonomskih blokov sta se zaostrila, Trump pa ne želi dovoliti, da bi ZDA v tej tekmi zaostale zaradi dragega prehoda na zeleno energijo. 

Resnici na ljubo, nedavna Bidnova prepoved novih naftnih in plinskih vrtin ni bistveno zmanjšala ameriške proizvodnje fosilnih goriv – ta je bila lani celo na rekordni ravni. Vendar pa dejstvo, da so največje ameriške korporacije, banke in vlagatelji tik pred Trumpovo vrnitvijo v Belo hišo množično opustili podnebne pobude, morda najbolje kaže ne le na strah korporativne Amerike pred njegovim besom, temveč tudi na pripravljenost ZDA, da opustijo okoljske cilje, če bi ti zmanjševali dobičke in oslabili ameriški položaj v hladni vojni s Kitajsko. 

Anna Moneymaker/Getty Images

 

Izhod iz Pariškega sporazuma (ne)pomemben 

V pogovoru za Bloomberg Adria ekološki ekonomist Jonas Sonneschein iz slovenske organizacije za trajnostni razvoj Umanotera poudarja, da izstop ZDA iz Pariškega sporazuma ne bo bistveno spremenil razmer, saj gre za prostovoljni sporazum. Pravi, da če se neka država odloči storiti manj, zanjo ne more biti formalnih sankcij. 

"Gre tudi za signal drugim državam in upam, da ne bodo sledile temu zgledu. To bi lahko vplivalo na zbrana sredstva, saj so se ZDA zavezale, da bodo prispevale znatno vsoto za boj proti podnebnim spremembam, kar zdaj otežuje situacijo," poudarja Sonneschein. 

"Zdi se, kot da smo v napačnem filmu – gledamo vse te požare v Los Angelesu, nato pa le nekaj dni zatem nekdo odloči, da bo črpal še več nafte in zapustil Pariški sporazum."

Sonneschein pojasnjuje, da Trump s to potezo ne bo bistveno privarčeval pri denarju ameriških davkoplačevalcev, saj Washington ni bil zavezan k znatnim prispevkom v Sklad za izgube in škodo, ki bi moral zagotavljati sredstva državam v razvoju za podnebne škode, ki jih že občutijo in jih bodo še, ter škode, ki so jih povzročile industrializirane države. 

"Od približno 800 milijonov evrov v tem skladu so se ZDA zavezale prispevati 17 milijonov evrov, kar je smešno malo. Zato glede tega ne bo posebnih posledic," pojasnjuje Sonneschein in dodaja, da ZDA že dolgo financirajo podnebne sklade za tehnološke projekte in prenos tehnologij, pri čemer se zneski merijo v milijardah. 

"Če pride do občutnega zmanjšanja teh sredstev, pa bo to imelo vpliv, vendar je bilo že v preteklosti, ne glede na to, kdo je bil predsednik, težko zagotoviti ta sredstva. Pogosto je bil ta denar nakazan kot razvojna pomoč, nato pa preimenovan v podnebno financiranje."

Pričakujemo lahko, da Trump, tako kot v prvem mandatu, ne bo plačeval ameriške članarine Združenim narodom, konkretno za Okvirno konvencijo ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC), ki upravlja tudi Pariški sporazum. 

Po Trumpovi odločitvi je ameriški milijarder in nekdanji župan New Yorka Michael Bloomberg napovedal, da bo namesto ZDA plačal članarino UNFCCC, da omogoči njegovo delovanje. To je storil tudi pred sedmimi leti, ko je prispeval 4,5 milijona dolarjev za kritje takratnih ameriških obveznosti. 

Investitorji se umikajo od podnebnih ciljev 

Da je Trumpovo odstopanje od zelene agende tokrat drugačno kot v prvem mandatu, potrjuje tudi v mednarodnih medijih slabo opažena novica iz New Yorka. Deset dni pred Trumpovo inavguracijo je največja svetovna multinacionalna investicijska družba BlackRock sporočila, da se umika iz podnebne skupine Net Zero Asset Managers Initiative (NZAMI), ki združuje investicijske upravitelje, zavezane cilju podnebno nevtralnega gospodarstva do leta 2050 in vlaganjem v "zelene" industrije. 

Sledil je šok znotraj te iniciative, ki jo podpirajo Združeni narodi, čeprav so sporočili, da so »razočarani, ko vidijo, da se katerikoli investitor umakne, vendar spoštujejo vsako odločitev podpisnikov«. 

To pa ni bil umik kar nekoga, temveč BlackRocka. Poleg tega se je istočasno zgodilo podobno v podnebni skupini znotraj bančnega sektorja. Iz Net Zero Banking Alliancea se je najprej umaknilo šest največjih bank – Bank of America, Citigroup, Goldman Sachs, Wells Fargo, Morgan Stanley in JP Morgan – v skupini pa so ostale le tri ameriške banke, ki niti približno nimajo tako velikega globalnega vpliva kot ta "velika šesterica". 

Čeprav so te banke poudarile, da izstop ne vpliva na njihove individualne podnebne cilje – podnebno nevtralno gospodarstvo do leta 2050 ter financiranje in zmanjšanje lastnih emisij toplogrednih plinov do leta 2030 –, je ta poteza vplivala tudi na odločitev največjih šestih kanadskih bank, da zapustijo obe globalni podnebni skupini. 

Le nekaj dni po izstopu BlackRocka je skupina NZAMI sporočila, da začasno ustavlja vse aktivnosti in bo izvedla revizijo svojega programa. Kot so pojasnili, je do tega prišlo pod vplivom "nedavnih dogodkov v ZDA ter različnih regulatornih in strankarskih pričakovanj". Poudarili so, da si bodo prizadevali zagotoviti, da bo NZAMI "ostal usklajen s svojim poslanstvom v novem globalnem kontekstu". 

Bloomberg

 

Strah pred Trumpom 

Ta "novi globalni kontekst" pomeni drugi Trumpov mandat, ki drastično spreminja globalno politično in ekonomsko krajino v zvezi s podnebnimi vprašanji. Še več, podnebni aktivisti, zbrani v skupini Reclaim Finance, poudarjajo, da so se odstopi iz tovrstnih skupin dogajali že pred uradno vrnitvijo Trumpa v Belo hišo zaradi naraščajočega negativnega odnosa republikancev do politike ESG, ki pri investicijah daje prednost okoljskim in družbenim vprašanjem ter korporativnemu upravljanju. 

"Banke opuščajo svoje podnebne zaveze, očitno iz strahu pred kritikami prihajajoče Trumpove administracije," je sporočila ta skupina aktivistov po umiku največjih bank. Dodala je, da "čeprav nobena od bank ni podala jasnega razloga za ta eksodus, so se ameriške finančne institucije v zadnjih nekaj letih soočale z grožnjami desničarskih politikov in strokovnjakov zaradi članstva v zavezništvih za podnebno nevtralnost". 

Štiri banke so se znašle pod drobnogledom teksaškega državnega tožilca zaradi domnevnega "bojkota naftne in plinske industrije". Njegov nadzor nad njihovim poslovanjem je bil ustavljen, takoj ko so te finančne institucije sporočile svoj umik iz podnebnih pobud. 

Strah pred Trumpom ni prisoten le na področju podnebja, ampak sega širše. Največje korporacije, katerih vodstvo je bilo doslej blizu Demokratski stranki, so z novim letom nenadoma spremenile svoje "vrednostne cilje", njihovi lastniki in generalni direktorji pa svojo retoriko. Prvi mož Amazona Jeff Bezos je nepričakovano postal tesen prijatelj Elona Muska, Bill Gates je v intervjujih izrazil navdušenje nad Trumpom po večurni večerji z njim, Mark Zuckerberg pa se je pojavil v priljubljenem podkastu Joeja Rogana in obtožil Bidnovo administracijo, da ga je prisilila v cenzuriranje vsebin na družbenih omrežjih Mete. 

Nenadoma so številna podjetja, med njimi McDonald’s, Meta in Amazon, umaknila svoje pobude za raznolikost, enakost in vključenost (DEI). Tisto, kar so še nedavno promovirala kot etično ravnanje s spolnimi, etničnimi, kulturnimi in drugimi manjšinami, je bilo v prvih dneh januarja črtano iz letnih načrtov aktivnosti in internih pravilnikov ameriških korporacij. 

Zaradi tega se komentatorka madridskega časopisa El País, Cristina Monge, sprašuje, ali smo priča novemu trendu nasprotovanja trajnostnemu razvoju. 

"Pred nekaj leti se je nekaj začelo spreminjati. Trumpizem in njegovi zavezniki so okoljske, trajnostne in socialne standarde Združenih narodov (ESG) videli kot grožnjo woke kulture ter sprožili kampanjo proti njim. Politiki in poslovni voditelji so jih označili za politično orodje, s katerim upravljajo podnebni fundamentalisti," izpostavlja Monge in dodaja, da bo Trumpov umik iz teh pobud verjetno spodbudil podobne poteze drugih akterjev. "Toda vlagatelji usmerjajo svoj denar v zeleno ekonomijo zaradi privlačnih donosov ... Ali bodo prenehali vlagati v te sektorje, če bodo še naprej prinašali dobiček? Težava ni toliko regresija, ki jo povzroča trumpizem, temveč negotovost, ki jo ustvarja."

Trump po mnenju komentatorja varšavskega časopisa Rzeczpospolita velikim korporacijam ponuja popolno opravičilo za njihove odločitve. 

"V ZDA in verjetno ne samo tam bodo Trumpove besede in odločitve služile kot popolno pojasnilo za vsako poslovno odločitev, ki bi bila še včeraj obravnavana kot prispevek k uničenju planeta, in bi zato povzročila množične korporativne bojkote. Tako se v bitki med žrtvovanjem za boj proti podnebni krizi in reševanjem našega planeta na eni strani ter udeležbo v karnevalu dobička ne glede na družbene posledice na drugi strani tehtnica nagiba v korist karnevala," poudarja Cezary Szymanek in dodaja, da gre za jasen primer principa po nas potop." 

Priložnost za Evropo? 

Evropska unija se zaradi teh sprememb sooča s posebej neprijetnim položajem – ne le zato, ker ji Trump grozi s carinami, ampak tudi zato, ker jo ameriški umik od podnebnih ciljev postavlja pred dilemo, ali naj pri njih vztraja, čeprav se spopada z upočasnjevanjem gospodarske rasti. Med razlogi za to so visoke cene energije, ki so posledica zelene tranzicije in opustitve ruskega plina. 

Predsednica Evropske komisije  Ursula von der Leyen je ob predstavitvi načrtov komisije poudarila, da EU ostaja zavezana ciljem zelenega dogovora, vendar je potrebna večja prilagodljivost. 

"Ostajamo zavezani ciljem evropskega zelenega dogovora, in sicer podnebni nevtralnosti do leta 2050 ter zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za 55 odstotkov do leta 2030. Takšne tranzicije še nikoli nismo izvedli, zato moramo biti na tej poti prilagodljivi in pragmatični," je dejala. 

Po mnenju ekološkega ekonomista iz Umanotere bi bil ameriški umik iz tekme v zeleni industriji lahko priložnost – če bodo evropske vlade in institucije znale to prepoznati. 

"V Evropski uniji smo bili v tej zeleni industrijski tekmi zelo previdni. Industrijska politika ni bila preveč proaktivna, bojimo se tveganj, čeprav smo tehnološko bolj nevtralni. Če se izkaže, da Trumpove izjave niso zgolj retorika in ZDA dejansko prenehajo financirati zeleno industrijsko preobrazbo, potem je to priložnost za Evropo," poudarja Sonneschein in dodaja, da ga skrbi, ker EU trenutno ni pripravljena sprejeti drznih korakov k bolj agresivni industrijski politiki, da bi zapolnila vrzel, ki bi jo lahko ustvarile ZDA. 

"Ne glede na to, ali gre za obnovljive vire energije ali jedrsko energijo, Evropa nima velikih količin poceni energije, kot jih imajo morda drugi deli sveta, zato moramo biti inovativnejši. Poiskati moramo nove načine, kako lahko industrija ustvari dodatno vrednost."

Medtem ko nekateri geostrateški analitiki napovedujejo omilitev globalnih prizadevanj za razogljičenje pod vplivom velikih energetskih potreb tehnoloških korporacij, komentator francoskega časopisa Les Echos, Alexandre Counis, poudarja, da EU ne sme odstopiti od svojega zelenega dogovora. 

"Seveda ni popoln in je daleč od zaključka. Toda zagnan je bil, finančni sektor ga jasno podpira, čeprav je včasih kritičen do njegovih določb in pogojev. Še bolje: investitorji so spoznali, da je kljub omejitvam, ki jih prinaša zelena ekonomija, ta pravi motor rasti njihovih poslov," izpostavlja Counis in dodaja, da se ZDA zdaj "zanašajo na svojo kratkovidnost, a jih bo realnost nekoč dohitela". 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar