Kaj prinaša politika 'America First'? Zgodovina pravi: nič dobrega

V Washingtonu trenutno prevladuje agresivni gospodarski nacionalizem. Iz Bele hiše odzvanja poziv »Naj bo Amerika spet velika«, besede, ki jih lahko na rdečih kapah vidimo v številnih delih države. Čeprav natančni okviri tega programa niso opredeljeni, pa vsekakor vključujejo izrazito zvišanje carin v korist domačih industrij; fantazijske neokolonialne načrte, v katerih se omenja Grenlandijo, Panamo in Kanado; predloge, da bi vlada prevzela lastniški delež v zasebnih podjetjih; in končno prizadevanja Washingtona za dostop do surovin. Spet velika Amerika očitno potrebuje obsežno intervencijo države, kar ne pomeni zgolj namerne politizacije trgov, temveč hkrati vključuje celo predsednikove osebne nasvete o tem, kako upravljati posamezna podjetja. ("S @CocaCola sem se pogovarjal o tem, da bi v Coca-Colo v Združenih državah dodajali PRAVI trsni sladkor," je Donald Trump julija zapisal na Instagramu.)

Čeprav se te politike številnim opazovalcem zdijo zaskrbljujoče, pa niso ravno izvirne. Oglejmo si primer protekcionizma: carine in druge vrste preprek za uvoz so bile stalnica skozi celotno zgodovino kapitalizma. Velika Britanija je v 18. stoletju ob industrializaciji sprejela številne zakone, s katerimi je s svojih trgov izpodrinila cenejše in boljše indijske tekstilne izdelke. ZDA so ob intenzivni industrializaciji v 19. stoletju za visokimi carinskimi zidovi storile nekaj zelo podobnega, v času zaporednih valov dekolonizacije od štiridesetih do šestdesetih let prejšnjega stoletja pa so nove neodvisne države v Afriki, na Bližnjem vzhodu in v posameznih delih Azije prav tako sprejele protekcionizem, in tako uvoz poskušale nadomestiti z domačo proizvodnjo.

Tudi državno lastništvo korporacij ni novost. Številni težkokategorniki v obdobju po drugi svetovni vojni – od francoskih bank do nemškega Volkswagna, od ameriškega AT&T do tamkajšnjih letalskih družb – so bili bodisi v državni lasti bodisi strogo regulirani s strani vlad. Od poznega 19. stoletja so bili pogosti tudi poskusi zadrževanja blagovnih verig znotraj meja narodov ali imperijev. (Če izraza blagovna veriga morda še ne poznate, ta pomeni okrajšavo za različne faze proizvodnje, distribucije in porabe določenega materiala.) Evropska se je iz zavisti skorajšnji samooskrbi Amerike zavzemala za osvojitev več ozemelj in njihovo vključitev v imperialna gospodarstva.

Čeprav ekonomske politike Trumpove administracije v marsičem spominjajo na pojave skozi celotno zgodovino kapitalizma, so še vedno oster odmik od zadnjih petih desetletij, ko je bil na pohodu neoliberalizem. Ta gospodarski red je podpiral prosto trgovino, globalne verige surovin, svobodno gibanje kapitala po svetu in zaščito oblikovanja gospodarskih politik pred demokratičnimi posegi – če povzamemo besede profesorja teologije Harveyja Coxa, je bil v tem času »trg kot bog«. Sčasoma je neoliberalizem privedel tudi do zevajočih neenakosti in močne politične opozicije ter tako pripravil odlično podlago za trumpizem.

Fotografija: Watson/AFP/Getty Images

 

Ekonomski nacionalizem znamke MAGA  je vodilni projekt tega zoperstavljanja. A ne glede na to, ali Američani ta razvoj dogodkov odobravajo ali ne, bi si morali vzeti trenutek za razmislek, kaj se je zgodilo nazadnje, ko so vajeti prevzele tovrstne politike: svetovne vojne, najhujša gospodarska kriza 20. stoletja in vzpon avtoritarnih režimov po vsem svetu.

Da bi razumeli izvor tega odločilnega trenutka, se moramo vrniti v pozno 19. stoletje, ko je prišlo do širjenja obsežnih jeklarn, rudnikov, železniških sistemov in kemičnih obratov po svetovnih industrijskih središčih, elektrifikacija pa je vse skupaj le še okrepila. Celotne družbene skupine so v industrijski proizvodnji videle zanesljiv vir bogastva, družbene stabilnosti in vojaške moči, zato je dostop do blaga, delovne sile in trgov postajal vedno bolj nujen. Kakšen smisel ima namreč uspešna tekstilna industrija, ki zaposluje na sto tisoče delavcev, brez zanesljivega dostopa do bombaža? Kakšen smisel bi imele ogromne naložbe v jeklarne, če bi peči ostale brez premoga in železove rude? Kako bi lahko vse bolj produktivne panoge preživele brez zagotovljenih trgov za svoje izdelke?

Lastniki kapitala in državniki so se strinjali: njihova gospodarstva z vedno bolj razvitimi industrijami potrebujejo surovine, delavce in potrošnike – in računati na to, da bo vse našteto priskrbel trg, je bilo preveč tvegano. Leta 1897 so v ne dolgo živeči liberalni stranki Nemško nacionalno-socialno združenje trdili, da se mora Nemčija ozemeljsko širiti, ker je "za življenje" potreben dostop do »pšenice, nafte, bombaža« in drugih virov. Walther Rathenau, vodja nemškega elektro konglomerata AEG, je opozoril, da »se hitro približuje čas, ko se z naravnimi viri ne bo več prostovoljno trgovalo na trgih. Izjemno iskane prednostne dobrine, kot so zaloge železove rude, bodo nekoč vredne več kot bojne ladje".

Vse večje industrijske sile z izjemo Velike Britanije so se obdale s trgovinskimi ovirami. McKinleyjeva carina iz leta 1890 v ZDA, Mélineova carina iz leta 1892 v Franciji in podobna zakonodaja v Nemčiji in Italiji so poskušale domačo industrijo zaščititi pred cenejšimi in boljšimi proizvajalci od drugod. Do leta 1913 so povprečne carine na uvožene izdelke v Francijo znašale približno 20 odstotkov, v Italijo 18 odstotkov, v Nemčijo 13 odstotkov, v ZDA pa kar osupljivih 44 odstotkov. Logika za temi ukrepi je bila preprosta: bolj je zaščitena industrija države, bolj uspešna bo država.

Vladni in poslovni voditelji so menili tudi, da je treba surovine v čim večjem obsegu pridobivati doma. Ko domače zaloge niso več zadostovale, se je kot dobra rešitev zdela kolonialna širitev – ne le za namen surovin, temveč tudi za boljši dostop do delovne sile in trgov. Francoski kolonialni birokrat iz Dakarja je zapisal: "Da bi naše industrije osvobodili pretečega jarma tujcev, se zatekamo k našim kolonijam."

Fotografija: DigitalGlobe/Getty Images

 

Pri ohranjanju svojega gospodarstva znotraj nacionalnih meja ni bila nobena država tako zelo uspešna kot ZDA – tako zelo, da so evropski opazovalci začeli govoriti o »ameriški nevarnosti,« ki je ogrožala njihovo gospodarsko blaginjo. Z globalno trgovino si Amerika ob koncu 19. stoletja ni prav veliko belila glave; od leta 1890 do 1914 je vrednost njenega izvoza v povprečju zajemala le 7,3 odstotka bruto nacionalnega proizvoda, uvoz pa je znašal 6,6 odstotka. Sledil je val kolonialne ekspanzije, s katero je Evropa vzpostavila nadzor nad skoraj celotno afriško celino in določenimi deli Azije.

S krepitvijo gospodarskega nacionalizma je prihajalo do političnih napetosti, ki so vrhunec dosegle v prvi svetovni vojni. Ambicije Nemčije po zavzetju svojih sosed in njihovih kolonialnih posesti je poganjala predvsem želja po zagotavljanju gospodarskih pogojev za nadaljnjo hitro rast. Med številnimi nemškimi industrialci, ki so med vojno podpirali imperialno širitev Drugega rajha, so bili tudi člani družine Röchling, lastniki ogromne jeklarne Völklingen v zahodnem delu države. Pripravili so podrobne načrte za priključitev francoskih in belgijskih ozemelj z namenom vključitve premoga in železove rude v industrijsko bazo države – in hkrati v svoje poslovanje. Vojna in gospodarski nacionalizem nista šla zgolj z roko v roki, marveč je vojna tudi sama delovala kot oblika gospodarskega nacionalizma.

Po vojni nobena sila ni prevzela odgovornosti za regulacijo svetovnega gospodarstva, kot je to le stoletje prej storilo zdaj opešano Združeno kraljestvo. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so ameriške finance prevzele vlogo globalnega posojilodajalca in z zajetnimi posojili priskočile na pomoč Evropi, Latinski Ameriki in Aziji. A ameriški voditelji niso razumeli, da bi morale občutljivo ravnovesje ohranjati z nakupom blaga iz držav, kamor so izvažale kapital. Nasprotno – izredni carinski zakon in Fordney-McCumberjeve carine so omejile ameriški uvoz in ustvarile določene pogoje, ki so privedli do zloma leta 1929.

Po sesutju svetovnega gospodarstva je odzive vlad ponovno usmerjal ekonomski nacionalizem. Trgovinske omejitve so kot gobe po dežju zrasle po vsem svetu, tudi v ZDA, kjer je sprejetje Smoot-Hawleyjevega carinskega zakona leta 1930 dajatve zvišalo do neba. Tudi Združeno kraljestvo, ki je do tedaj veljalo za simbol proste trgovine, je začelo uvajati carine na proizvedeno blago. Fašistične vlade, najprej v Italiji, nato še v Nemčiji in drugod, so si prizadevale za avtarkijo, torej popolno ekonomsko samooskrbo. Avtoritarna Japonska se je lotila gradnje 'Velike vzhodnoazijske sfere vzajemne blaginje', gospodarskega bloka, ki naj bi državo osvobodil odvisnosti od svetovnega trga. Tudi nemška invazija na Poljsko in druga ozemlja na vzhodu ter italijanska širitev v Afriko sta bili namenjeni oblikovanju samozadostnih imperialnih con. Kot dobro vemo, so te poteze sprožile novo svetovno vojno in neprimerljivo uničenje.

Kapitalizem se je od sredine 20. stoletja seveda premaknil naprej, a lastniki kapitala in oblikovalci politik po svetu se še vedno ukvarjajo z dostopom do surovin in trgov ter zaščito domačih industrij. Kitajska omejuje izvoz ključnih redkih mineralov; ZDA omejujejo izvoz naprednih računalniških čipov na Kitajsko; Mehika in Evropska unija sta vzpostavili prepreke za trgovanje s kitajskimi električnimi vozili. Osrednje gonilo teh odločitev so geostrateški dejavniki in vojaška pripravljenost, prav tako kot pred stoletjem.

Ena ključnih lekcij teh katastrofalnih desetletij je bila izražena potreba po novem mednarodnem gospodarskem redu; ta red, ki sloni na upravljanih menjalnih tečajih, strogih finančnih predpisih in institucijah, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, je bil na koncu zasnovan prav pod vodstvom ZDA. Zdaj, ko se ta ista država s sprejetjem agende 'America first' oddaljuje od ureditve, ki jo je ustvarila sama, se ni odveč spomniti, kam nas je ta okrepljeni ekonomski nacionalizem pripeljal nazadnje.

Medtem ko se današnja desničarska populistična gibanja medsebojno obsipajo s hvalnicami, nam zgodovina razkriva, da si skrajni nacionalisti prej ali slej skočijo v lase. Njihovi interesi se bodo na neki točki neizogibno začeli križati, saj si globalne interakcije v osnovi razlagajo kot igro z ničelno vsoto, to pa za svetovni mir in blaginjo ne obeta nič dobrega.