12 milijard dolarjev vredna zaloga kritičnih mineralov

Na februarski slovesnosti v nabito polni Ovalni pisarni je predsednik ZDA Donald Trump predstavil načrt za gradnjo ene največjih strateških zalog ključnih mineralov v zgodovini. Ta naj bi pod imenom Project Vault vsebovala na desetine elementov – ob podpori v vrednosti 12 milijard dolarjev javnih in zasebnih sredstev – in tako "zagotavljala, da ameriška podjetja in delavci nikoli ne bodo trpeli pomanjkanja", kot je dejal Trump. Rojstvo projekta sta med drugim opazovala Mary Barra, izvršna direktorica družbe General Motors, in Robert Friedland, ustanovitelj družbe Ivanhoe Mines.

Od zalog žita v starih časih pa vse do skladišč goriva med hladno vojno; zaloge so bile običajno domena vlad, namenjene obrambi pred lakoto ali pripravi na vojno. Bela hiša je svoj načrt predstavila v znanih izrazih, Trump pa ga je primerjal s strateško naftno rezervo, ki je bila v 70. letih ustanovljena po naftnem embargu, da bi ZDA zaščitila pred padci ponudbe. Za surovine s široko uporabo, kot je baker, 12 milijard dolarjev ne bi zadostovalo za zaščito države pred resnimi motnjami, za bolj nišne minerale pa bi s takšnim zneskom lahko korenito spremenili – in celo popačili – podobo trgov.

V nasprotju z naftnimi rezervami, nad katerimi bolj ali manj bdi država, Projekt Vault v zgodbo vključuje zasebno industrijo, vlogo te zaloge pa tako širi onkraj odziva na krize, in sicer v vsakodnevno delovanje civilnega gospodarstva. Približno dve milijardi dolarjev financiranja bo prišlo iz bank in investicijskih skladov, industrijski uporabniki, kot so GM, Boeing in Google, pa so se zavezali nakupu različnih materialov. Trgovci in logistična podjetja bi pridobivali minerale ter skrbeli za prevoz in skladiščenje, verjetno na različnih lokacijah po ZDA, čeprav podrobnosti še niso dokončno opredeljene. Rezultat je nekaj, kar manj spominja na nujno zalogo in bolj na trg, ki ga podpira država.

"Ta rezerva je edinstveno ameriška rešitev za zaščito proizvajalcev vseh velikosti v času vse bolj negotovih političnih in gospodarskih zavezništev," pravi John Jovanovic, predsednik agencije Export-Import Bank of America, ki bo primaknila 10 milijard dolarjev javnega kapitala. »Kopičenje zalog – kot koncept, kot taktika ali kot strateški pristop, če hočete – ni nič novega," pravi Jovanovic, ki ga je na položaj lani imenoval Trump. "A verjamemo, da smo ubrali zelo nov, inovativen pristop."

Ta novi način dojemanja kaže na globlji premik v tem, kako vlade gledajo na globalizacijo. Od konca hladne vojne je velik del Zahoda skladišča zalog obravnaval kot drage relikvije, ki so zastarele zaradi medsebojno povezanih dobavnih verig 21. stoletja. A ta predpostavka je v zadnjih nekaj letih začela razpadati. Pandemija covida 19 je načela pomorske mreže in razkrila krhkost svetovne trgovine, tokove energije in surovin pa medtem ovirajo še vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu.

Še zlasti izrazite so posledice naraščajočih napetosti s Kitajsko. Peking prednjači v predelavi redkih zemelj – ki so ključnega pomena pri proizvodnji tako rekoč vsega, od bojnih letal pa do pametnih telefonov – in zaostrene izvozne omejitve že uporablja kot pogajalsko orodje. To je okrepilo zaskrbljenost v zahodnih prestolnicah in pospešilo prizadevanja za oblikovanje strateških rezerv, saj se gospodarska zavezništva krhajo. "Smo v obdobju zbiranja in kopičenja," pravi Helen Amos, analitičarka surovin pri BMO Capital Markets. "To je močno povezano z globalno razdrobljenostjo, iranski konflikt pa stvari le še bolj potiska v to smer."

V tem kontekstu Project Vault, ki naj bi po Jovanovicevih pričakovanjih začel minerale zbirati že letos, ne deluje kot edinstven eksperiment. Zasnovan je kot aktivno orodje, ki temelji na povpraševanju – orodje, namenjeno blažitvi motenj v dobavi, ohranjanju tovarn v obratujočem stanju in celo pomoči pri financiranju novih virov ključnih mineralov. S tem zabrisuje mejo med javnimi in zasebnimi vlogami ter kopičenje zalog preoblikuje tako v mehanizem zavarovanja za industrijo kot tudi v orodje industrijske politike. "V resnici mislim, da je bil za to že skrajni čas," pravi Gracelin Baskaran, direktorica programa za kritične minerale v Centru za strateške in mednarodne študije, raziskovalni skupini za politike v Washingtonu. "Ustvarjamo zalogo gospodarske varnosti, ki je popolnoma primerljiva z našimi zalogami za nacionalno obrambo."

Odločitev, kdaj kupovati, porabljati ali dopolnjevati zaloge, bo ključna. V samem jedru je namreč razporeditev tveganja – če cene po nakupih padejo, kdo prevzame breme izgub? Brez jasnih pravil bi lahko ta sistem vlado stal na milijarde dolarjev, kar spominja na že znane zgodbe, kot so razprodaja kobalta v ZDA po hladni vojni, ki je privedla do nižanja cen, ter novejša opozorila evropskih proizvajalcev, da bi kopičenje zalog lahko cene ponovno dvignilo. Model zahteva tudi tesno usklajevanje med vlado in industrijo, kar je bil za ZDA že od nekdaj trd oreh. "Vedno obstaja možnost, da kopičenje zalog popači razmere na trgu," pravi Thomas Matthews, analitik pri svetovalnem podjetju CRU Group. "Postopni nakupi materiala skozi čas namesto pridobivanja večjih količin v obdobju pomanjkanja bi verjetnost dodatnih motenj zmanjšali."

Številke se med 60 kritičnimi minerali, ki jih zajema Project Vault, močno razlikujejo. Po podatkih svetovalnega podjetja Wood Mackenzie bi že samo oblikovanje 60-dnevne varovalne rezerve za baker in aluminij stalo 9,5 milijarde dolarjev, kar bi dejansko porabilo več kot tri četrtine proračuna za zaloge. Nasprotno pa bi si lahko ZDA večmesečne zaloge več strateško pomembnih "manjših kovin" priskrbele po razmeroma nizkih stroških – približno devet milijonov dolarjev bi odštele za grafit, milijon dolarjev za bizmut in 14 milijonov dolarjev za indij. V podjetju Wood Mackenzie so ugotovili, da bi si lahko dvomesečno zalogo redkih zemeljskih elementov ustvarili za približno 131 milijonov dolarjev.

A te kovine s sabo prinašajo tveganja. Z nekaterimi se slabo trguje, v njihovi proizvodnji pa prevladuje Kitajska, kar pomeni, da bi lahko že skromni ameriški nakupi absorbirali pomemben delež svetovne ponudbe, zvišali cene in zapletli postopek nabave, to pa bi lahko le še poudarilo šibke točke, ki naj bi jih Project Vault odpravil. "Če snovi iz Kitajske pridobivate z namenom zmanjševanja dolgoročne odvisnosti od Kitajske, sistem na koncu postane odvisen prav od kitajskih proizvajalcev," pravi Tomasz Nadrowski, upravitelj portfeljev pri družbi Amvest Capital.

Peking s svojo strategijo kopičenja zalog poudarja še, kakšno težo ima lahko državna intervencija pri usmerjanju cen. Množični nakupi surovin, kot je kobalt, so v obdobjih presežne ponudbe pomagali postavljati spodnjo mejo tržnih cen, medtem ko so s prodajo iz državnih rezerv brzdali prehitro rast cen na večjih trgih, kot sta baker in aluminij. Kitajska si je skozi leta zasluženo pridobila ugled, da kupuje, ko so cene nizke, in prodaja, ko so visoke. Določene politike in proizvajalce je strah, da bodo ZDA in druge zahodne vlade storile ravno nasprotno.

A ZDA imajo že dolgo tradicijo ustvarjanja zalog materialov, kot so kobalt, nikelj in grafit, za potrebe nacionalne obrambe; praviloma jih kopičijo v obdobjih konfliktov in jih v času miru izčrpavajo. Ustvarjanje obsežnejših rezerv je lani pridobilo znatno več podpore, potem ko je Kitajska uvedla izvozne omejitve za minerale, bistvene za obrambne tehnologije, napredno proizvodnjo in magnete, ki se uporabljajo v vetrnih turbinah in električnih vozilih. Ker Peking nadzoruje velik del dobave teh 17 redkih zemelj, so se učinki tako rekoč takoj razširili po vsem svetu. "Nenadoma sem se znašel za mizo z našim upravnim odborom in poskušal ugotoviti, koliko denarja nas bo stalo, da lahko nadaljujemo delo," pravi Robert Bunting mlajši, izvršni direktor podjetja Bunting Magnetics iz Kansasa, ki izdeluje magnete iz redkih zemelj. "Enostavno nam ni bilo jasno, kje naj dobimo surovine."

Leto dni po tem, ko je Peking uvedel izvozne omejitve, se ZDA za zagotavljanje določenih ključnih mineralov še vedno zanašajo na Kitajsko, kar poudarja njeno stalno prednost tako pri določanju cen kot tehničnih zmogljivostih. Tudi če si ZDA, na primer, vendarle zagotovijo alternativne vire redkih zemelj, Kitajska ostaja ena redkih držav z delovno silo in strokovnim znanjem, s katerimi lahko te materiale rafinira v velikem obsegu in po dostopni ceni.

Prizadevanja drugih držav za zmanjšanje odvisnosti od Kitajske so prinesla različne rezultate. Kmalu po letu 2010 se je Japonska – zaskrbljena zaradi dejstva, da je približno 90 odstotkov svojih redkih zemelj uvozila iz Pekinga – za zagotavljanje zalog in diverzifikacijo dobav zatekla k državnemu financiranju in partnerstvu z zasebnim sektorjem. Njena odvisnost je do leta 2020 resda padla na približno 60 odstotkov, a vse od takrat počasi ponovno raste in je v januarju dosegla približno tričetrtinski delež uvoza.

Kmalu po zagonu projekta Project Vault je Bela hiša sklicala predstavnike iz več deset držav, da bi poskusili skleniti trgovinske sporazume o kritičnih mineralih in določiti najnižje zagotovljene cene za boj proti kitajski konkurenci. Ameriška vlada želi domačo oskrbo z minerali okrepiti s pospeševanjem izvedbe projektov, odobritvami državnega financiranja in celo z nakupi lastniških deležev v podjetjih. Jovanovic pa kljub temu priznava, da sam Project Vault ne bo dovolj za oblikovanje "prilagodljive, obsežne in stabilne" oskrbe s kritičnimi minerali. "Vendar verjamemo, da je to dober začetek," pravi. "Zagotavlja nam namreč kritični del sestavljanke."

– V sodelovanju z Annie Lee