Projekti s kabli se zapletajo

Z ladjo Ile de Batz so delavci nameščali odsek dobrih 45 kilometrov dolgega podmorskega internetnega kabla, ki bi preko Perzijskega zaliva povezoval Evropo z Azijo, nato pa je vojna v Iranu v začetku marca njihovo delo prekinila. Lastnik ladje je razglasil višjo silo in plovilo so poslali nazaj v pristanišče v Savdski Arabiji, kjer je obtičala vse do danes. Delo na optičnem kablu, kot tudi na vsaj dveh drugih projektih z visokozmogljivimi kabli v regiji, je bilo za nedoločen čas prekinjeno.

Če bo doseženo trajno premirje, pa se dejavnosti v Zalivu oziroma namestitev vseeno ne bodo zgolj nadaljevale in potekale kot prej. Tehnološka in telekomunikacijska podjetja, ki te kable financirajo, se bodo morala soočiti z novo težavo: neeksplodiranimi raketami in minami, ki bodo raztresene po morskem dnu vzdolž načrtovanih poti ali blizu njih. Dele morskega dna bodo morali verjetno ponovno pregledati z magnetnimi in akustičnimi senzorji ter se tako prepričati, da je vse varno. Hasnain Ali, svetovalec za podmorske kable, ki deluje iz Združenih arabskih emiratov, pravi, da se bodo zaradi tega "skoraj vsi ti projekti soočali z zamudo".

Vojna, ki jo ZDA in Izrael bijeta proti Iranu, je razkrila krhkost večmilijardne fizične hrbtenice interneta. Od začetka konflikta so bili vsaj trije podatkovni centri ob zalivu tarče napadov z brezpilotnimi letali, kar je privedlo do motenj storitev v oblaku.

Ker podatkovni centri in podmorski kabli danes veljajo za strateško infrastrukturo, primerljivo z energetskimi omrežji in rafinerijami, jih nasprotniki vse pogosteje vidijo kot tarče. To spoznanje je večja tehnološka podjetja in telekomunikacijska podjetja spodbudilo k ponovnem premisleku, kje postaviti podatkovne centre in kako usmerjati podatke. Savdska Arabija, ZAE in druge države v Zalivu so bile svojčas magnet za naložbe ameriških velikanov v panogi storitev v oblaku, kot so Amazon Web Services, Microsoft in Google, pogosto v sodelovanju z regionalnimi državnimi premoženjskimi skladi. Takšna sodelovanja imajo zdaj bolj zapleten profil tveganja.

Na novo se snujejo tudi načrti za mednarodne povezave z internetnimi kabli. Namesto da bi se močno zanašala na pomorska ozka grla, podjetja raziskujejo druge možnosti, kot so kopenske in hibridne poti.

Sanacija vojne škode na tehnološki infrastrukturi bo verjetno draga in zapletena. V začetku leta 2024 je ladja, ki je bila po napadu hutijevskih upornikov zapuščena v Rdečem morju, med brezciljnim plutjem skoraj dva tedna vlekla sidro po morskem dnu, pri tem pretrgala tri internetne kable, nato pa končno potonila. Popravilo teh kablov je trajalo pet mesecev; deloma zato, ker so se morala podjetja spopasti s pravnimi ovirami za pogajanja z uporniki – ki so pod mednarodnimi sankcijami –, preden so se lahko v jemenskih vodah spet lotila dela. Načrti za namestitev vsaj še petih kablov v Rdečem morju, ki je bilo nekoč najbolj neposreden in stroškovno učinkovit način prenosa internetnega prometa med Evropo in Azijo, so od takrat na čakanju.

Čeprav ni potrjeno, da je Iran v Hormuški ožini v resnici nastavil mine, se Islamska revolucionarna garda (IRG) vsekakor trudi ustvariti tak vtis. Ameriška vojska je v Perzijskem zalivu doslej uničila 16 iranskih plovil za polaganje min, v začetku aprila pa je IRG objavila zemljevid ožine z označenim "nevarnim območjem", ki naj bi se mu komercialna plovila izogibala zaradi morskih min.

Posledice prinaša že sama grožnja, kot pravi Chris Long iz skupine Neptune P2P, podjetja za upravljanje varnostnih tveganj, ki komercialnim plovilom, vključno z ladjami za polaganje kablov, zagotavlja oborožene varnostne ekipe za delo v sovražnih okoljih. "Samo namigniti moraš, da si položil mine, in že si ustvaril prepovedano območje," nam pove.

Baltsko in severno morje sta dokaz, kako dolgo lahko traja nevarnost polaganja min. Med drugo svetovno vojno je bilo tam nameščenih na stotine tisoč min, pozneje pa so tja odvrgli še več streliva. Še danes, več kot 80 let pozneje, podjetja ali konzorciji, ki v severni Evropi polagajo podmorske kable ali cevovode, običajno pregledujejo morsko dno in iščejo strelivo ali druge ovire, ki bi lahko otežile namestitev. Nato na dno pošljejo še podvodnega robota, da si teren podrobneje ogleda.

"Če strelivo res najdejo, kabel preusmerijo drugam ali pa strelivo odstranijo ali razstrelijo," pojasnjuje Dorthe Reng Erbs-Hansen, danska geofizičarka, direktorica svetovalnega podjetja Ceridwen, ki podjetjem svetuje o tveganjih na morskem dnu. Ker lahko detonacija večjih bomb v eni sami eksploziji škoduje morskemu življu, tehniki za eksplozivno orožje najdeni material včasih deaktivirajo z metodami, ki ne ustvarjajo udarnih valov.

Erbs-Hansen pravi, da lahko ena sama detonacija stane več sto tisoč dolarjev. A tudi če morsko dno sčasoma razglasijo za varno, so stroški, kot pravi, še vedno visoki. "Poskušate najti kovinske bombe ali mine, večinoma pa odkrivate le odpadno kovino, kar iskanja precej podraži."

Geofizičarka pojasnjuje, da so na voljo "natančni zapisi" o položajih min iz druge svetovne vojne, vendar za Perzijski zaliv to ne drži, kar lahko oteži preiskovanje morskega dna. Neeksplodirane rakete in droni iz Irana so lahko kjerkoli, in to strelivo je lahko hkrati tudi bolj nepredvidljivo – in zato bolj tvegano za obdelavo – kot 80 let stare bombe z zastarelimi električnimi detonatorji. Namestitev kablov in cevovodov v Perzijskem zalivu do nedavnega ni vključevala iskanja morebitnega neeksplodiranega orožja, razen na severu blizu Iraka, kjer je bilo med zalivsko vojno nastavljeno veliko število min.

Medtem nekateri telekomunikacijski operaterji v regiji razmišljajo o namestitvi kopenskih internetnih kablov – ki so običajno precej dražji od podmorskih – ali razvoju hibridnih poti, ki bi obšle nevarna območja. Iraško telekomunikacijsko podjetje IQ Group že ponuja dostop do povezave, ki poteka po kopnem iz ZAE skozi Savdsko Arabijo ali Kuvajt in nato preko Iraka, preden Evropo doseže preko Turčije. Azerbajdžanski konglomerat Neqsol Holding nadzoruje drugo povezavo, ki Azijo in Evropo povezuje preko Kazahstana in Azerbajdžana.

A tudi te možnosti niso v celoti ubežale posledicam vojne v Iranu. "Med tem konfliktom vsi sektorji v Iraku delujejo v razmerah izjemne negotovosti, vključno z našim," pravi Asoz Rashid, izvršni direktor družbe IQ Group. V zadnjih tednih so z Iranom povezani posredniki izvedli več napadov na plinska polja, rafinerije, hotele in vojaške objekte v državi. "Težko si zagotovimo osnovne materiale, zato gradimo približno 50 odstotkov počasneje kot prej," pravi. Namesto da bi kabel z letali ali ladjami pošiljali neposredno v Irak, ga podjetje po kopnem prevaža skozi Turčijo.

Ko bo v Zalivu spet mir, bodo lastniki ladij morda sprejemali strožje zaščitne ukrepe. Skupina Neptune P2P razmišlja o opremljanju ladij z mobilnim sistemom za boj proti brezpilotnim letalom, ki bi ga lahko uporabljalo varnostno osebje na krovu, kot pravi Long iz skupine za upravljanje tveganj. V takšnem sistemu bi bili lahko vključeni celo lastni droni, ki bi leteli pred ladjo in ocenjevali stopnjo nevarnosti. "Od ladijskih podjetij prejemamo naročila," pravi, "za opremo, ki bi lahko zaznavala, ovirala ali uničevala vrste dronov, ki jih uporabljajo hutijevci ali Iranci."