Druga kariera: pogum, trg ali nuja?

Ko je Dragan pri 59 letih po skoraj treh desetletjih, ki jih je preživel v velikem korporativnem sistemu, izgubil službo, ni razmišljal o novem začetku. Skrbelo ga je le, kako ohraniti kreditno sposobnost in družini pojasniti, da v podjetju, kjer je preživel večino svojega delovnega življenja, zanj ni več prostora. Danes je lastnik nepremičninske agencije in pravi, da zasluži več kot prej. Dodaja, da so mu prav izkušnje, pridobljene v prejšnji karieri, široka mreža stikov in razvite pogajalske veščine močno olajšale prehod na novo dejavnost ter postale njegov najdragocenejši kapital.

Takšni karierni preobrati so bili nekoč izjema, danes pa so skoraj pričakovani del poklicne poti in širši vzorec na trgu dela. Medtem ko nekateri odhajajo iz korporacij, da bi se ukvarjali z obrtjo, wellnessom ali manjšimi posli, v iskanju večje avtonomije in smisla, se drugi s spremembo soočijo po odpovedi, prestrukturiranju ali izginotju celotnih sektorjev. Med tema dvema skrajnostma se razvija nova ekonomija dela, v kateri predstava o enem poklicu za vse življenje počasi izginja.

Nov začetek brez rezervnega načrta

Po poročilu LinkedIna o spremembah na trgu dela (Work Change Report 2025) zaposleni danes preživljajo bistveno več prehodov kot prejšnje generacije, kar spreminja predstavo in koncept linearne kariere. Ocenjuje se tudi, da se bo do konca desetletja približno dve tretjini veščin, ki se danes uporabljajo pri delu, pod vplivom tehnologije in avtomatizacije bodisi bistveno spremenilo bodisi zastaralo. Podoben zaključek podaja tudi Svetovni gospodarski forum. Kot navajajo, se poudarek premika z ustvarjanja novih delovnih mest na sposobnost delovne sile, da se na obstoječa delovna mesta preusmeri s prekvalifikacijami, dodatnim usposabljanjem in hitro prilagoditvijo.

Odločitev Vesne Jovanović, da zapusti skoraj četrt stoletja dolgo kariero v medijih, ni izhajala iz osebne želje, temveč je bila plod pritiska okoliščin in se je zgodila tako rekoč čez noč. Konec izdajanja revije, pri kateri je delala, je po njenih besedah odločilno vplival na njen nenadni poklicni preobrat, ne da bi si prej pripravila kakršenkoli rezervni načrt. "Novinarstvo je bilo in ostaja moja največja ljubezen, vendar je založništvo že takrat kazalo znake težav in razkroja. Edino, kar sem takrat vedela, je bilo, da se želim ukvarjati z nečim povsem drugačnim," se spominja.

Z majhnimi prihranki se je vpisala v šolo za manualno terapijo in masažo, odločena, da začne novo poglavje, "izstopi iz sistema in si podari svobodo". Menjava panoge pa ni minila brez izzivov. Največji je bil po njenih besedah gradnja povsem nove poklicne identitete in mreže strank, kar je zahtevalo čas, potrpežljivost in vztrajnost. Na vprašanje, kako danes, kot lastnica studia za masažo in holistično nego, gleda na ta korak, odgovarja: "Kot na osvoboditev."

Leta niso ovira za spremembo

Vrnitev v vlogo začetnika v zrelejši fazi kariere je pogosto večji izziv kot samo usvajanje novih znanj in veščin. Po letih dela na področjih, kjer so si ustvarili ugled, mrežo stikov in občutek strokovne samozavesti, tak preobrat za številne ljudi pomeni odpoved že pridobljenemu statusu in vstop v obdobje negotovosti. Zato se pogosto domneva, da se starejše generacije težje prilagajajo spremembam kot mlajši sodelavci.

Po besedah kadrovnice in psihologinje Tijane Bondžulić korenine teh domnev niso v pomanjkanju sposobnosti ali pripravljenosti na spremembe, temveč v drugačnem kontekstu, v katerem so različne generacije poklicno dozorevale. Ljudje, ki imajo danes za seboj dolgo delovno dobo, so svoje poklicne profile gradili v obdobju, ko so bili stabilnost, lojalnost podjetju in ostajanje na enem delovnem mestu splošno sprejet vzorec uspeha. »Menjava poklica v takšnem sistemu ni bila nekaj samoumevnega niti ni veljala za zaželen korak. Po drugi strani pa so mlajše generacije odraščale z idejo, da delo ni nujno nekaj, kar izberemo enkrat za vse življenje, temveč nekaj, kar se lahko spreminja skupaj z nami. Zato se jim spremembe zdijo bolj naravne kot nekomu, ki je dve ali tri desetletja gradil kariero v istem okolju,« pravi Bondžulić.

Sogovornica opozarja tudi, da bi bilo napačno sklepati, da so leta sama po sebi ovira za novo poklicno poglavje. Nasprotno, pri svojem delu vse pogosteje srečuje prav strokovnjake starejših generacij, ki razmišljajo o menjavi dejavnosti. "Motivira jih ideja, da za spremembo nikoli ni prepozno, še zlasti v obdobju, ko jasneje prepoznajo, česa si želijo, in na kakšne kompromise niso več pripravljeni," poudarja. Takšni koraki najpogosteje ne pomenijo zavračanja preteklih izkušenj, temveč njihov prenos v novo okolje. Vodenje, upravljanje ekip, pogajanje, strateško razmišljanje in komunikacijske veščine ostajajo enako dragoceni viri ne glede na panogo ali položaj.

Ko uspeh ni več dovolj

Za del kadrov z bogatimi izkušnjami se odločitev za opustitev uspešne kariere zgodi v trenutku, ko začnejo znova presojati osebne prioritete, odnos do dela in način, kako želijo preživeti preostanek delovne dobe. Tako pot je izbrala tudi Stella Karl Ćosić, ki se je po dveh desetletjih na vodilnih položajih v gospodarstvu odločila zapustiti korporativni svet in se preizkusiti na področju coachinga.

Le malo znakov je kazalo na potrebo po tako radikalni spremembi. Položaj generalne direktorice ene najbolj znanih domačih tovarn slaščic je bil vrhunec njene 20-letne kariere. "Moje poklicno življenje je bilo v tistem trenutku videti idealno, vendar je bil moj občutek precej drugačen od tega," pravi. Sprememba lastniške strukture je namreč prinesla nove izzive, manj ustvarjalnosti in več stresa, zato je ugotovila, da to ni več okolje, v katerem želi ostati.

Tako kot Vesna in Dragan tudi Stella ni imela vnaprej pripravljenega načrta. Po odhodu iz korporacije je vedela le, da si želi najprej odpočiti, nato pa razmisliti, s čim bi se rada ukvarjala v prihodnje. "Imela sem prihranke, a tudi nekaj veliko pomembnejšega – spodbudo moža in celotne družine ter neomejen čas za razmislek o tem, kaj si želim početi od tu naprej. Zavedam se, da večina ljudi nima tega razkošja podpore in odsotnosti pritiska, da mora takoj ukrepati."

Čeprav je bil odhod prostovoljen, prehod ni minil brez težav. Najzahtevnejši so bili prvi meseci po odhodu iz sveta, ki je bil dolga leta njena vsakdanjost. "Po 20 letih takšnega tempa je nenavadno, ko se ustaviš. Prišla je tudi kriza identitete in soočanje z negotovostjo – vse lahko narediš, a ne veš, česa si želiš in kje začeti."

Nov poklic je zahteval tudi nova znanja. Ključnega pomena je bilo izobraževanje za coachinjo v Londonu, sledili so številni drugi programi in specializacije, pri čemer se proces njenega učenja še danes ni končal. Trenutno obiskuje program Designing Your Life na Univerzi Stanford, ki se ukvarja prav s premišljenim oblikovanjem poklicnega in zasebnega življenja, poleg individualnega dela s strankami pa vodi tudi skupinske razvojne programe za podjetja.

Koliko stane nova poslovna priložnost

V zadnjih letih, vzporedno z rastjo števila ljudi, ki razmišljajo o menjavi poklica, raste tudi trg prekvalifikacij. Od IT-akademij in izobraževanj za psihoterapijo, velnes in digitalni marketing do tečajev za različne obrti – celotna industrija temelji na ideji, da je danes mogoče poklicno identiteto na novo zgraditi skoraj v katerikoli življenjski fazi.

Vendar izkušnje sogovornikov kažejo, da prehod le redko pomeni zgolj eno dodatno usposabljanje ali certifikat. Za Vesno je začetna naložba znašala približno 1.500 evrov za osnovni enoletni program usposabljanja, nato so sledile dodatne specializacije.

"Toda to je bil šele začetek. Vsako nadaljnje izobraževanje, ki je nujno, če želite napredovati in zagotavljati vrhunsko storitev, zahteva dodatni trud in denar," pravi ter dodaja, da nekateri krajši tečaji na področju wellnessa stanejo od 300 do 500 evrov.

Podobno izkušnjo ima Stella, ki ocenjuje, da je v dodatno izobraževanje skozi leta vložila toliko, kot stane "zelo dober avtomobil". Poudarja, da je na začetku skoraj vse, kar je zaslužila, vlagala v nove programe, certifikate in pridobivanje novih znanj.

Pri Draganu največji strošek ni bilo samo usposabljanje, temveč obdobje gradnje novega posla. "Veliko ljudi računa, koliko jih bo stal tečaj ali licenca, redki pa izračunajo, koliko stane čas, dokler novi posel ne začne prinašati stabilnega prihodka. Prav o tem vidiku se najmanj govori, kadar se nov poslovni začetek predstavlja kot navdihujoča zgodba o osebnem razvoju," pravi.

Zaradi velikega števila spletnih in klasičnih programov je znanje danes res dostopnejše kot kadarkoli prej, vendar to še ne pomeni, da je pot do uspešne menjave kariere postala enostavnejša. Kot opozarja Bondžulić, med kandidati pogosto prevladuje prepričanje, da so nekatere panoge varna izbira in da je za uspešno spremembo dovolj opraviti določeno usposabljanje.

"V praksi to večinoma ne drži. Trg lahko sprejme nove ljudi, vendar ne neomejeno in ne v vsakem trenutku enako. Pri poklicih, kot so coaching, digitalni marketing ali psihoterapija, se pogosto zanemarja, koliko časa je potrebnega za izgradnjo izkušenj, ugleda in jasne vrednosti, ki jo posameznik prinaša."

Kot dodaja, ni dovolj, da je neka dejavnost priljubljena, temveč je "pomembno, da obstaja presek med tem, kar trg potrebuje, tem, v čemer je posameznik lahko dober, ter tem, kar si dolgoročno želi početi".

Resnična cena spremembe

Čeprav so nove poklice začeli opravljati iz različnih razlogov in zaradi različnih okoliščin, Vesno, Stello in Dragana danes povezuje enak sklep: pot do nove kariere je redko ravna črta, še redkeje pa poteka brez tveganj.

Za idejo samostojnosti in podjetništva se skoraj vedno skriva zapletenejša realnost, ki vključuje večjo odgovornost, vlaganja, odrekanja, obdobja negotovosti in pripravljenost, da si poslovno kredibilnost zgradimo znova.

Zato kadrovnica Tijana Bondžulić ljudem, ki razmišljajo o menjavi poklica, svetuje, naj ne začnejo z vprašanjem, kaj je trenutno iskano na trgu, temveč naj najprej ocenijo lastne vire in motive.

"Pomembno je, da se vprašajo, katere prenosljive veščine že imajo, kaj so se pripravljeni učiti v naslednjih nekaj letih in ali si lahko predstavljajo vsakdan tega poklica, ne zgolj njegove idealizirane različice."

Kot dodaja, je pogosta napaka menjava kariere zaradi bega pred nečim, namesto da bi šlo za premikanje proti nečemu.

"Šele ko nam postane jasno, kaj nam v vlogi, ki jo trenutno opravljamo, v resnici manjka, lahko izbira nove poklicne poti postane bolj racionalna in dolgoročno vzdržna."