Milijarde za neodvisnost: Zakaj ZDA še vedno potrebujejo kitajske redke zemlje

Daleč od lanskih napetosti so kritični minerali in redke zemlje v nenehno spreminjajočih se odnosih med ZDA in Kitajsko stopili v ozadje. Glavni poudarek septembrskega vrha med voditeljema ZDA in Kitajske je bil namreč na umetni inteligenci in trgovini.

Vendar pa dejstvo, da je največje svetovno gospodarstvo še vedno močno odvisno od dobre volje Kitajske glede oskrbe z redkimi zemljami – ki sodijo med 60 rudnin, ki jih Washington šteje za kritične –, ostaja nespremenjeno in bi morda lahko pripeljalo do nadaljnjega antagonizma v odnosu med edinima velesilama naše dobe.

Med letoma 2023 in 2026 je Peking uvedel izvozne omejitve za galij, redke zemlje in vsaj sedem drugih surovin. Te omejitve so zajemale tudi številne ključne komponente, proizvedene iz teh surovin, kot so trajni magneti in polprevodniške rezine. Običajno so ti nadzorni ukrepi sledili uvedbi novih carin ali omejitev izvoza visokotehnoloških izdelkov s strani ZDA.

Ko je Washington lani zvišal carine na kitajsko blago, je Peking na seznam nadzora izvoza dodal sedem redkih rudnin, kar je pomenilo, da so morala podjetja za pošiljanje teh materialov v tujino pridobiti posebna dovoljenja. Kitajska vlada je nato pred lanskim srečanjem v Pusanu omejitve še razširila in jih nato po dogovoru z ZDA odložila za eno leto.

Za ZDA bi zagotovitev nemotene kitajske dobave redkih zemelj odpravila potencialno resno oviro v času, ko se njihova obrambna industrija trudi nadomestiti strelivo, ki je bilo uporabljeno med vojno z Iranom. Tudi proizvajalci v številnih drugih sektorjih bi si oddahnili.

Po poročanju New York Timesa naj bi bile kitajske izvozne omejitve, ki naj bi začele veljati 10. novembra, dodaten izziv v ameriško-kitajskih odnosih. Sedanji in nekdanji ameriški uradniki so za časnik povedali, da sta ZDA in Kitajska sicer razpravljali o možnosti preložitve pravil, a se jima ni uspelo dogovoriti o dolžini takega podaljšanja.

ZDA naj bi predlagale odlog v razponu od šest mesecev do enega leta, in sicer v okviru širše zamrznitve ameriških carin in drugih trgovinskih ukrepov. Tak dogovor bi obnovljene trgovinske napetosti odložil za obdobje po vmesnih volitvah v ZDA, hkrati pa bi Trumpovi administraciji dal več časa za pritisk na Peking glede trgovinskega presežka, uvoznih omejitev in industrijskih subvencij pred predsedniško kampanjo leta 2028.

Bloomberg

 

Ameriško prizadevanje za vzpostavitev dobavnih verig

Trumpova administracija si je zadala nalogo, da okrepi dobavno verigo za te strateške materiale in zmanjša odvisnost od Pekinga. V tem procesu je sklenila številne sporazume z državami vse od Ukrajine do Avstralije, Pakistana in Demokratične republike Kongo. Prav tako je povečala investicije v domače rudarjenje teh surovin.

Sočasno je administracija vzpostavila 12 milijard dolarjev vredne strateške zaloge mineralov, podprla lastniške naložbe v podjetja, ki razvijajo rudnike in predelovalne obrate v ZDA, ter si prizadevala zmanjšati odvisnost obrambnih izvajalcev od kitajskih dobaviteljev.

Bela hiša svojo strategijo za ponovno prevlado na področju redkih zemelj in kritičnih surovin utemeljuje tudi na pridobivanju deležev v podjetjih iz tega sektorja. Administracija je napovedala vrsto naložb v podjetja za rudarjenje in predelavo; med njimi 400 milijonov dolarjev vreden delež v družbi MP Materials ter skoraj 700 milijonov dolarjev vredna posojilna in lastniška pogodba z družbo Vulcan Elements.

Nekateri rezultati so že vidni: od Trumpove vrnitve se je proizvodnja dveh najpogosteje uporabljenih redkih zemelj v ZDA več kot potrojila, pri čemer lahko Washington zdaj že pokrije 42 odstotkov svojega povpraševanja.

Kljub temu bodo ZDA v naslednjih petih letih še vedno za skoraj četrtino svojega povpraševanja odvisne od uvoza, pri tem pa bodo po oceni družbe Benchmark Mineral Intelligence od Kitajske odvisne globoko v naslednje desetletje.

Ameriška vlada je nato na začetku avgusta v okviru prizadevanj za povečanje domače proizvodnje kritičnih mineralov in baterij vložila dodatne tri milijarde dolarjev. Trump je v družbi več kot 200 rudarskih vodij, investitorjev in politikov dejal, da Washington panogi v zadnjih letih ni namenjal dovolj pozornosti.

Med najavljenimi naložbami je 1,4 milijarde dolarjev vredno pogojno posojilo ministrstva za obrambo podjetju Sila Nanotechnologies, ki izdeluje komponente za litij-ionske baterije, poleg tega pa še posojili rudarskemu podjetju Sunrise Energy Metals, ki pridobiva skandij, in proizvajalcu magnetov Niron Magnetics. Izvozno-uvozna banka ZDA bo dodatnih 58 milijonov dolarjev posodila trem drugim podjetjem.

"Trumpovo zanimanje za redke zemlje je zelo strateško premišljeno. Ne nazadnje jih ameriška vojaška industrija potrebuje in je njihov velik porabnik," je povedal Aleš Šoster, predstojnik katedre za mineralogijo, petrologijo in materiale na oddelku za geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti. "ZDA imajo razmeroma velike in dobro definirane zaloge elementov redkih zemelj."

Depositphotos

Redke zemlje in AI-dirka

Redke zemlje in kritični minerali so tudi del ameriško-kitajske tekme za prevlado na področju umetne inteligence (AI). Redke zemlje imajo namreč na področju umetne inteligence več specifičnih uporab: pri polprevodnikih, shranjevanju podatkov, zaslonih, LED- in optičnih komponentah, povezljivosti, ožičenju in tiskanih vezjih ter optiki.

Med konkretnimi primeri izstopa itrij, ki povečuje stabilnost materialov, ključnih za hitro računalništvo, potrebno za treniranje in izvajanje AI- algoritmov. Prazeodim zaradi visoke vrelne točke povečuje magnetno trdoživost trdih diskov, kar jim omogoča prenašanje visokih temperatur pri obdelavi podatkov za AI. Cerij izboljšuje prevodnost in delovanje naprav, kot so laserske diode, gadolinij pa omogoča vgradnjo naprednejših pomnilniških sistemov v polprevodniške komponente. Neodim se uporablja v laserjih in trajnih magnetih, ti pa omogočajo hitro in natančno vrtenje trdih diskov pri obdelavi podatkov.

Nadzor nad temi dobavnimi verigami je zato ključnega pomena, če želijo ZDA ohraniti svojo prednost v tekmi za prevlado na področju umetne inteligence. Matej Mazi, namestnik direktorja Sektorja investicijskih skladov pri NLB, je v komentarju ameriško-kitajskega vrha zapisal, da bodo politični dogovori na področju redkih zemelj in kritičnih mineralov pomembni, saj se lahko "zelo hitro spremenijo v višje ali nižje stroške za celotno industrijo umetne inteligence".

Kaj se je zgodilo s famoznim dogovorom o ukrajinskih redkih zemljah?

Lani so ZDA in Ukrajina sklenile sporazum o dostopu do ukrajinskih naravnih virov, s katerim je Kijev upal, da bo v vojni proti Moskvi ohranil podporo transakcijsko usmerjene Bele hiše. Sporazum je takrat ZDA zagotovil privilegiran dostop do novih investicijskih projektov za izkoriščanje ukrajinskih naravnih virov, vključno z aluminijem, grafitom, nafto in zemeljskim plinom.

Sporazum je naletel na številne kritike, saj bi ZDA z njim dejansko prevzele nadzor na ukrajinskim naravnim premoženjem. Zato sta Washington in Kijev sporazum potihoma predelala in ga preoblikovala v ameriško-ukrajinski investicijski sklad za obnovo, v katerega naj bi ZDA in Ukrajina vsaka prispevale približno 75 milijonov dolarjev začetnega kapitala, skupaj torej okoli 150 milijonov dolarjev.

"Sklad bi vlagal izključno v projekte v Ukrajini. Prejemal bi tudi dodatna sredstva, ustvarjena z naložbami v kritične minerale in druge sektorje ukrajinskega gospodarstva. Nove naložbe v Ukrajini bi tako zagotavljale dodaten kapital za investicijski sklad za obnovo. Sklad bi nadziral skupni ameriško-ukrajinski upravni odbor in zbrani kapital usmerjal v nadaljnje naložbe v Ukrajini," je v intervjuju za Bloomberg Adria povedal nekdanji ameriški posebni odposlanec za Ukrajino Kurt Volker. "Gre za razmeroma pošten in smiseln okvir."

Veleposlanik je sicer dodal, da doslej ni bilo nobenih večjih konkretnih projektov. "Tako ukrajinska stran kot Ameriška korporacija za mednarodno razvojno financiranje (DFC) sta razočarana zaradi pomanjkanja nabora za naložbe pripravljenih projektov, zato sklad še ne ustvarja prihodkov. Poleg tega 150 milijonov dolarjev ni dovolj, da bi lahko pri nekaterih obsežnih naložbah dosegli resen učinek. Pobuda zato še ni prinesla pomembnih rezultatov, čeprav okvir obstaja in ima potencial za prihodnost," je še povedal Volker, ki je dogovor označil za "predvsem povojni projekt".