Kako za dvesto tisoč evrov pretentati smrt?

"Obožujem življenje in mislim, da bom vedno želel živeti še en dodaten dan. Hkrati pa vem, da bom, z medicinskega vidika, nekoč moral umreti." "Bojim se smrti." "Imam neozdravljivo bolezen in zavedam se, da je konec blizu, sebi in svojim ljubljenim pa želim omogočiti vsaj kanček upanja – da bom morda nekega dne lahko spet živel."

To so glavni motivi ljudi po svetu, ki so se odločili za krioprezervacijo. Med njimi je tudi dr. Emil Kendziorra, ki stoji za Tomorrow Bio, nemškim biotehnološkim podjetjem, ki se ukvarja s kriogeniko ter ima sedež v Berlinu in podružnico v ZDA. 

Ko sem prejela njegovo privolitev v pogovor, nisem vedela, kaj pričakovati, čeprav sem med raziskovanjem izvedela, da ta koncept obstaja že več kot 50 let. Prvič ga je v svoji knjigi The Prospect of Immortality leta 1962 predstavil Robert Ettinger, ustanovitelj Inštituta za krioniko v ZDA.

Nato so se v meni zbudile etične dileme: Če oseba sama sprejme informirano odločitev in jo financira sama, ali je to preprosto vprašanje? Dr. Kendziorra jasno odgovarja: "Seveda. A hkrati smo popolnoma transparentni: ne vemo, ali bo stvar delovala ali koliko časa bo trajalo, da se oseba spet 'zbudi'. Z gotovostjo pa lahko trdim, da je možnost ponovnega življenja večja, če se nekdo odloči za kriogeno ohranitev, kot če je kremiran ali pokopan."

Pravi, da se je pogovarjal tudi z verskimi avtoritetami, ki ta koncept presenetljivo pogosto podpirajo. Vernik, ki je bil v tistem obdobju zamrznjen, mu je rekel: "Če ostanem dlje na zemlji, lahko naredim več dobrega za Boga."

Kako poteka ta postopek?

Človeška krioprezervacija (znana tudi kot biostaza ali krionika) je napreden medicinski postopek, ki osebo po zakoniti smrti popolnoma biološko 'ustavi'. Cilj je ohranitev človeških teles, dokler medicinska tehnologija ne napreduje dovolj, da bi lahko ozdravila vzrok njihove smrti in jih na koncu oživila. Krionika pacientom omogoča, da v prihodnosti izkoristijo napredno tehnologijo in potencialno živijo dlje, kot je trenutno mogoče.

Ko pacient postane klient in zdravnik potrdi, da je v zadnjih dneh življenja, Tomorrow Bio na lokacijo pošlje specializirano kliniko. In ko je pacient pravno razglašen za mrtvega, se telo prenese v vozilo, kjer se postopek začne takoj.

Metodologija črpa navdih na primerih ljudi, katerih srce je v ekstremnem mrazu prenehalo biti, a je pozneje spet zaživelo. Najbolj znan primer je Anna Bagenholm, ki je bila leta 1999 med smučarskim izletom na Norveško klinično mrtva dve uri – pa je vseeno preživela. Ekstremni mraz lahko organsko snov ohranja dolgo časa, a običajno zmrzovanje ustvarja ledene kristale v celicah, ki poškodujejo njihovo strukturo in potencialno uničijo telo. "Ljudi ne zamrzujemo na tradicionalen način, tudi če jih hranimo pri izjemno nizkih temperaturah. Namesto tega uporabljamo postopek, imenovan vitrifikacija. Vitrifikacija je preobrazba snovi v stekleno stanje," pojasnjuje dr. Kendziorra.

V prvi fazi se telo ohladi pod ničlo, nato se iz tkiv odstrani voda in nadomesti s krioprotektivno tekočino. Ta tekočina je kombinacija dimetilsulfoksida (DMSO) in etilen glikola (da, prav tistih sestavin, ki jih najdemo v antifrizu).

"Ko vodo nadomestimo s krioprotektantom, se telo ohladi z zelo natančno krivuljo," pojasnjuje dr. Kendziorra. "Po hitrem postopku do približno - 125 stopinj Celzija, nato pa zelo počasi do - 196."

Bloomberg Businessweek Adria

 

Pri tej temperaturi osebo 'hranijo' v skladišču v Švici, blizu letališča v Zürichu, kjer po njegovih besedah "čakajo, da znanost dohiti naš optimizem". Kapsule s telesi so visoke tri metre in so v kleti stavbe, ki hkrati služi tudi kot raziskovalni center. "Tukaj so telesa shranjena za nedoločen čas, brez potrebe po elektriki. Za tekoči dušik v rednih intervalih skrbi ekipa na kraju samem ali pa avtomatizirani sistem."

Pravi, da je njihov najmlajši klient star 35 let in je imel neozdravljivo bolezen, in da jih je trenutno v postopku krioprezervacije skupaj 20.

Finančni model, ki omogoča življenje "na čakanju"

Ko oseba postane stranka, podpiše pogodbo, da bo ob smrti ohranjena v kriogenem stanju. Od takrat prek zavarovanja plačuje naročnino 50 evrov na mesec. Ob smrti mora biti na voljo dvesto tisoč evrov.

V praksi večina strank družbo Tomorrow Bio določi kot upravičenca življenjskega zavarovanja. Danes ima podjetje tisoč strank, aktivne pogodbe pa dosegajo vrednost dvesto milijonov evrov.

Od dvesto tisoč evrov jih je 80 tisoč namenjenih neposredno za postopek, preostanek pa švicarski fundaciji, ki sredstva vlaga previdno, s pričakovanim donosom dva do šest odstotkov na leto.

Zakaj? Ker nihče ne ve, koliko časa bo minilo, preden bo medicina sposobna obuditi človeka. Donos v teoriji financira vzdrževanje telesa '’na čakanju'’ v neskončnost, kot pojasnjuje Kendziorra.

Pravi, da v Lihtenštajnu obstaja tudi fundacija, kjer lahko ljudje zapustijo na tisoče ali na milijone evrov sredstev oziroma kolikorkoli želijo – kot naložbo v svoje potencialno prihodnost. Ker pokojna oseba pravno ne obstaja več, se denar prenese v to fundacijo, ki čaka na trenutek morebitnega 'prebujenja'. Sogovornik pravi, da osebo, ki se vrne v življenje, čaka vloženi denar z dodatkom obresti za 'drugo življenje'.

Družbo Tomorrow Bio poleg tega podpirajo družinski skladi in individualni vlagatelji, kar podjetju omogoča izvajanje raziskav in operativnega razvoja. Kendziorra pravi, da so blizu dobičkonosnosti že zgolj zaradi mesečnih naročnin. Samo letos jim je uspelo zagotoviti za pet milijonov evrov naložb.

Osebni razlog za zagonsko podjetje, ki želi premagati smrt

"Dolgoživost je bila vedno moja strast. Zaradi nje sem študiral medicino," pravi moj sogovornik. "Raziskoval sem raka, ustanovil več uspešnih biotehnoloških zagonskih podjetij in z njihovo pomočjo financiral Tomorrow Bio."

Ponovno pove, da je njegov motiv zelo oseben: "Rad bi vedel, kaj prinaša prihodnost. Obožujem življenje in raje bi bil živ kot mrtev."

Med delom na področju onkologije je proučeval mlade ljudi z neozdravljivimi diagnozami. "Vidiš 35-letnike, ki jim sicer lahko olajšamo bolečino, a smrti ne moremo preprečiti. Ugotovil sem, da je njihova edina realna možnost upanja za prihodnost prav krioprezervacija. Medicina še nima odgovorov na vse bolezni, a ko jih bo nekega dne imela, bo to prineslo upanje za tiste, ki so krioprezervirani. Če ste kremirani ali pokopani na običajen način, na kaj takega ne morete računati," zaključi Kendziorra.

Podjetje je leta 2020 ustanovil Fernando Azevedo Pinheiro, potem ko je prodal svoji dve biotehnološki zagonski podjetji. Pravi, da je to njegovo življenjsko delo in da ga ne namerava prodati. 

Za mnenje o tej ideji sem vprašala še nekaj drugih ljudi. Nekateri so bili skeptični in so jo razglasili za znanstveno fantastiko; drugi so bili navdušeni nad možnostjo, da bo nekega dne človek res pretental smrt. 

A večina priznava: že sama misel na drugo priložnost v prihodnosti je dovolj zanimiva, da te spodbudi k razmišljanju o mejah življenja in vrednosti denarja v povezavi s tem upanjem. Nekateri izpostavljajo prednost z vidika vlaganja – sposobnost večnega življenja. Po drugi strani pa ste morda porabili dvesto tisoč dolarjev, ki jih po smrti tako ali tako ne boste potrebovali. Gre torej za ogromen potencial s skoraj ničelnim takojšnjim tveganjem. 

Nekateri pravijo, da je to odličen scenarij za film, drugi, da gre za prevaro. Na LinkedInu lahko beremo komentarje, kot so: "Jezus obljublja nekaj čisto podobnega, a brezplačno!"

Kaj pa pravi znanost?

Znanstvena skupnost ostaja glede krioprezervacije izjemno skeptična. Do danes po zmrzovanju še nihče ni uspešno oživil osebe in teoretično obstaja tveganje, da bi vsak poskus 'prebujanja' privedel do hudih poškodb možganov.

Ideja, da bi podrobno kartiranje možganov ali nanoprocesi lahko popravili poškodovana tkiva in omogočili ponovni začetek življenja, je potencialno preveč ambiciozna in nerealistična.

Po drugi strani pa krionika ostaja fascinantna teoretična platforma: zamrzovanje in vitrifikacija sta znanstveno dokumentirana pri enostavnejših organizmih in celicah, ekstremni mraz v kombinaciji s krioprotektivnimi raztopinami pa uspešno preprečuje nastanek ledenih kristalov in poškodbe tkiva. To pomeni, da je telo tehnično mogoče ohraniti, vendar pa se med ohranjanjem in oživitvijo človeških možganov še vedno vije le ohlapen most.

Znanost torej priznava vrednost eksperimenta in ohranjanja, vendar tehnično izvedljivost jasno ločuje od možnosti ponovnega življenja. To je prostor, kjer se upanje sreča z resničnostjo – in kjer je prihodnost za zdaj še vedno negotova. 

Zagonska podjetja, kot je Tomorrow Bio, želijo zgraditi trden most med današnjim življenjem in negotovo prihodnostjo. Za njihovih 1.020 strank to očitno ni fikcija, marveč upanje, za katero strateška naložba znaša toliko kot nakup boljšega avtomobila. 

Ne nazadnje je po mojem mnenju to tudi ogledalo najgloblje človeške želje, ki je prisotna že od najstarejšega ohranjenega zapisa, Epa o Gilgamešu: ostati še malo, videti, kaj nas čaka, in upati, da fizična smrt ne pomeni konca. 

Za konec: smrti morda ne moremo pretentati, lahko pa naredimo prostor upanju, da bomo nekega dne stopili nazaj v življenje, ki smo ga izgubili.

In včasih je to povsem dovolj, da se spet počutimo žive.